Jedro

Obveznost plačila komunalnega prispevka nastane zaradi načrtovane gradnje in s tem predvidene priključitve na komunalno infrastrukturo. Enako velja v primerih že obstoječih objektov, ki so bili zgrajeni brez gradbenega dovoljenja, saj se tudi v teh primerih postopki vodijo enako kot za šele načrtovano gradnjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano (nadomestno) odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek v višini 5.907,65 EUR v zvezi z novogradnjo – legalizacijo in novim prizidkom enostanovanjske hiše in garaže na zemljiščih parc. št. 719/3 in 722/3, obe k. o. ...

Iz izreka in obrazložitve odločbe je razvidno, da je organ po tem, ko je tožnica vložila pritožbo zoper odločbo z dne 2. 9. 2014, odmeril komunalni prispevek zaradi priključitve objektov na javno cestno in javno vodovodno omrežje, pri čemer se je oprl na podatke iz predložene projektne dokumentacije. Odmera je bila opravljena na podlagi določb Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Šenčur.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Med drugim glede na pritožbene navedbe pojasnjuje, da gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, zaradi česar tudi komunalni prispevek še ni bil odmerjen.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi bil komunalni prispevek lahko odmerjen le od novega prizidka v izmeri 30,30 m2 in garaže v izmeri 39,42 m2, in ne od površine celotnega objekta. Navaja, da sta bila tako prometno kot vodovodno omrežje celotnega naselja na območju Partizanske ulice v Šenčurju plačana s strani občanov, ki so tudi zgradili obe omrežji. S tem v zvezi se sklicuje na elektroenergetsko soglasje z dne 23. 6. 1971 in na pogodbo o financiranju elektroenergetskih vodov z dne 31. 7. 1974. Glede na ugotovitve toženke je kasneje opravila poizvedbe in pridobila pisni dogovor nekaterih lastnikov nepremičnin o izvedbi lastnih del za ureditev komunalne opreme vodovodnega omrežja z dne 8. 7. 1970 ter račune in potrdila o plačilih enega izmed stanovalcev na območju Partizanske ulice v Šenčurju v zvezi z ureditvijo komunalne opreme vodovodnega omrežja iz obdobja v letih od 1970 do 1973. V zvezi z dejstvi glede ureditve priključkov na vodovodno in prometno omrežje sodišču predlaga, naj jo zasliši in naj zasliši tudi druge priče, ki naj bi povedale, kako sta se navedeni omrežji gradili, in da so stanovalci, ki pri gradnji niso bili udeleženi, kasneje plačali ureditev. Navaja, da je objekt že ves čas priključen na obstoječo komunalno infrastrukturo, da se priklopi niso vršili brez ustreznih priključnin, pa naj bi povedale tudi predlagane priče. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi v delu, v katerem njeni pritožbi z dne 15. 9. 2014 ni bilo ugodeno in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, odpravi drugostopenjsko odločbo in toženki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo povzema vsebino odločb prve in druge stopnje ter tožničinih vlog. V zvezi s tožbenimi navedbami meni, da bi morala tožnica dokazati, da so investirali v javno infrastrukturo in ne v zasebno. Pojasnjuje, da po Odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Šenčur ni možnosti oprostitve plačila komunalnega prispevka tistemu, ki infrastrukturo gradi sam. Odmera komunalnega prispevka naj bi bila utemeljena, ker stanovanjska hiša nima gradbenega dovoljenja. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt) glede na to, da je občina dolžna zagotavljati gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt). Zato občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena). Obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme je območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). Obračunska območja se določijo tako za obstoječo komunalno opremo, kot za vso predvideno novo komunalno opremo iz občinskega načrta razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (drugi odstavek). Obračunska območja in ostale podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka) se določijo s programom opremljanja (tretji odstavek 75. člena). S plačilom komunalnega prispevka je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo (četrti odstavek 79. člena).

V zadevi ni sporno, to pa izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov, da je tožnica vložila vlogo za odmero komunalnega prispevka v zvezi z gradnjo stanovanjske hiše (tako za „legalizacijo“ obstoječega objekta kot tudi za prizidavo) in ji priložila tudi vodilno mapo PGD. V 80. členu ZPNačrt je določeno, da je zavezanec za plačilo investitor objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. To pomeni, da obveznost plačila komunalnega prispevka nastane zaradi načrtovane gradnje in s tem predvidene priključitve na komunalno infrastrukturo. Enako velja v primerih že obstoječih objektov, ki so bili zgrajeni brez gradbenega dovoljenja, saj se tudi v teh primerih postopki vodijo enako kot za šele načrtovano gradnjo. Kakšna gradnja je načrtovana oz. se zanjo zahteva izdaja gradbenega dovoljenja, pa je razvidno iz PGD, ki mora biti priložen zahtevi za gradbeno dovoljenje (1. točka drugega odstavka 54. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), za izdajo katerega mora biti izpolnjen pogoj plačanega komunalnega prispevka (5. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1).

Iz omenjenih določb ZPNačrt nadalje izhaja, da pogoj za odmero komunalnega prispevka ni že izvedena priključitev zavezancev na določeno vrsto komunalne opreme, saj jim je v skladu z zakonom priključitev nanjo zagotovljena šele s plačilom dela stroškov za njihovo izgradnjo. Zato okoliščina, ali se je tožnica že priklopila na vodovodno in cestno omrežje in kdaj, v obravnavanem primeru ni pravno pomembna, tako da je toženka ni bila dolžna ugotavljati, niti o tem navajati razlogov. Ta tožbeni očitek je zato neutemeljen.

Ker v zadevi ni sporno, da se tožničina vloga za odmero komunalnega prispevka nanaša na podatke iz vodilne mape projektne dokumentacije za gradnjo enostanovanjske hiše in garaže, ki jo je predložila tožnica, je pravilna tudi odmera komunalnega prispevka, ki upošteva celotno neto tlorisno površino tega objekta.

Za odločitev v zadevi so neupoštevne tožbene navedbe o tem, da je del stanovalcev Partizanske ulice v Šenčurju v preteklosti gradil vodovodno in prometno omrežje. Tudi če bi toženka lahko upoštevala vlaganja v že zgrajeno komunalno opremo, bi morala tožnica dokazovati lastna vlaganja oziroma vlaganja njenih pravnih prednikov. Teh pa tožnica niti ni zatrjevala niti ni tega dokazovala. Elektoenergetsko soglasje in pogodba o financiranju elektroenergetskih vodov se že po naravi stvari ne nanašata na vodovodno in prometno infrastrukturo, za kar je bil komunalni prispevek odmerjen, plačilo stroškov priključevanja na posamezno komunalno omrežje pa ne pomeni vlaganj v javno komunalno infrastrukturo.

V tožbi se tožnica sklicuje še na pisni dogovor nekaterih lastnikov nepremičnin na območju Partizanske ulice o izvedbi lastnih del za ureditev komunalne opreme vodovodnega omrežja ter na račune in potrdila o plačilih enega izmed stanovalcev na območju te ulice, vendar sodišče teh navedb in dokazov ne more upoštevati, ker gre za nedovoljene tožbene novote. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Sodišče pa ne more slediti pojasnilu tožnice, da je dokaze o gradnji omrežij pridobivala kasneje, ker je drugostopenjski organ ugotovil, da za stanovanjsko hišo gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Dejstvo, ali je bilo gradbeno dovoljenje pridobljeno ali ne, namreč ni v zvezi z zatrjevanjem in dokazovanjem vlaganj v izgradnjo vodovodnega in prometnega omrežja. Poleg tega se tožnica pri odmeri komunalnega prispevka za njen objekt ne more sklicevati na morebitna vlaganja drugih oseb. Da bi tožnica ali njen prednik gradila obravnavani infrastrukturni omrežji, pa tožnica niti v tožbi ne zatrjuje niti ne dokazuje.

Iz istega razloga (nedovoljena tožbena novota) je nedopusten tudi dokaz z zaslišanjem tožnice in predlaganih prič. Poleg tega (kot je bilo že pojasnjeno) dejstvo, ki ga želi tožnica z zaslišanjem prič dokazovati, tj., da naj bi bila priključnina plačana tudi za tožničin objekt, ni pravno odločilno, saj podlaga za odmero komunalnega prispevka niso stroški izvedbe priključka.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnica navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navaja nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.