Jedro

Zaradi nedoslednosti pri organizaciji dela in njegovem nadzoru je toženi stranki mogoče očitati malomarnost. Ker je k nastanku škode prispeval tudi delavec, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki stroške (izplačila) regresirati le mejah svoje odgovornosti, torej le v delu, za katerega je odgovorna. Zaradi ugotovitve, da je tožena stranka opustila ukrepe varstva pri delu, kar je pogoj za njeno regresno odgovornost, se pritožba neutemeljeno sklicuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkine objektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zahtevku za povrnitev stroškov zdravljenja in nadomestila plače, kar je – zaradi v delovni nesreči nastalih delavčevih poškodb – iz naslova zdravstvenega zavarovanja plačala tožeča stranka, ugodilo v višini 15.075,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestni (I. točka izreka), v presežku, do zneska 18.844,47 EUR, pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 519,17 EUR ( III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Sodbo izpodbija v ugodilnem delu (I. in III. točka izreka). Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Meni, da se sodbe ne da preizkusiti, ker ni razvidno, na podlagi česa sodišče šteje, da naj bi bilo izvajanje dela, ki ga je opravljal S., nevarna dejavnost. Zatrjuje tudi odsotnost razlogov o vzročni zvezi med domnevnimi opustitvami tožene stranke in nastalo škodno posledico. Protipravnost in vzročna zveza sta dva elementa odškodninske odgovornosti, ki nista ustrezno obrazložena. Opozarja na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 789/2007, s katero je bila ugotovljena odškodninska odgovornost družbe O. d. d. v višini 80 % nastale škode, ostali del (20 %) pa kot delavčev prispevek k nastali škodi. Ker je sodišče ugotovilo enak prispevek tožene stranke k nastali škodi, gre za dvojno odgovornost za isti škodni dogodek. Tudi obrazložitev v tem delu je pomanjkljiva. Sklicuje se na ugotovitev, da glavni izvajalec O. d. d. ni poskrbel za varnostne ukrepe, ker balkon ni bil ustrezno varovan. Odločitev o odgovornosti tožene stranke v enakem obsegu, kot je bila ugotovljena odgovornost O. d. d., je nepravilna in v nasprotju z razlogi pravnomočne sodbe I P 789/2007. O odgovornosti družbe O. d. d. in oškodovanca ne more biti več dvoma, ker je o njej pravnomočno odločeno, zato temelja za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni. Sodba o tem nima relevantnih razlogov, čeprav je pritožnik na te okoliščine opozarjal že pred sodiščem prve stopnje. Opozarja, da ni bilo zatrjevano niti ugotovljeno, da bi bilo vrtanje nujno potrebno iz zunanje stani. Opozarja na izpoved poškodovanega delavca B. S., da se je sam odločil, da delo opravi od zunaj in da bi se delo večinoma dalo opraviti od znotraj. Potrdil je, da mu delo z zunanje stani ni bilo odrejeno. Opozarja, da je S. svoje izpovedi tekom postopkov spreminjal tako, da je svoj prispevek k nastali škodi postopoma minimaliziral. Sklicuje se na izvedensko mnenje izvedenca G. in navaja, da je bil tak način dela za toženo stranko nepričakovan in nepredvidljiv. Nanj ni bila niti dolžna računati, zaradi česar ji ni mogoče ničesar očitati. Za tako ravnanje se je odločil delavec sam; svobodno in samostojno. Gre za ravnanje izven razumnih meja povprečno skrbnega delavca podobnega profila na gradbišču. Trdi, da očitek toženi stranki o kršitvi predpisov ni konkretiziran in se pri tem sklicuje na Zakon o varnosti in zdravju pri delu ter Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih. Trdi, da je ugotovitve izvedenca B. G. sodišče prve stopnje napačno uporabilo. Poleg tega izvedenskega mnenja ni uporabilo v povezavi z izpovedbami prič in torej ni upoštevalo uspeha celotnega postopka. Opozarja na mnenje izvedenca, da je do nesreče prišlo zaradi spleta okoliščin (mešano naključje) in da nepravilnosti glavnega izvajalca O. d. d. niso samostojno, neposredno vplivale na njen nastanek. Trdi, da je v nasprotju z izvedenskim mnenjem zaključek, da tožena stranka ni opravila svoje dolžnosti pri organizaciji dela; o varnosti razmišljajo in odločajo tudi delavci sami. Očitek, da je bila delavcu uporaba osebnih varovalnih pripomočkov omogočena, pomanjkljiv pa nadzor nad uporabo teh sredstev, označuje za nepojasnjen in neobrazložen. Prvostopenjski sodbi očita, da ne vsebuje konkretnih in adekvatnih domnevnih kršitev predpisov o varstvu pri delu. Trdi, da je sodišče toženi stranki pripisalo odgovornost tudi za dejanja, ki so v sodbi I P 789/2007 pripisana družbi O. d. d in delavcu B. S. Trdi, da sta 80 % odgovornost tožene stranke in delavčev 20 % prispevek neobrazložena. Opozarja, da je izvedenec govoril o alternativi: ali varovanje z uporabo varnostnih narav (ograje, lovilne mreže ipd.) ali z uporabo ustrezne varovalne opreme (varnostni pas). Za prvo je bila zadolžena izključno družba O. d. d. kot glavni izvajalec, zato je zaključek sodišča o odgovornosti tožene stranke nesprejemljiv. Za opustitev namestitve varnostne ograje tožena stranka ni odgovorna. Za uporabo varnostnega pasu je odgovoren delavec S. Zanika obstoj vzročne zveze, saj uporaba varovalne opreme in pravica odkloniti delo, česar delavec ni izkoristil, nista v sferi tožene stranke. Opozarja, da je delavec sprejel odločitev o vrtanju iz zunanje stani. Sodelavec M. je opravljal povsem drugo vrsto in fazo dela. Trdi, da Uredba in posledično izvedensko mnenje toženi stranki nalagata dolžnost neposrednega strokovnega nadzora delodajalcu le v situaciji, ko so delavci varovani z varnostnimi pasovi. Sklicuje se na izpovedi B. M., D. K., B. S. in izvedensko mnenje ter zaključuje, da bi tožena stranka morala biti obveščena on nameri delavca, da delo izvaja zunaj objekta. Šele v tem primeru bi tožena stranka morala poskrbeti za varno delo na višini. Sklicuje se na zakon, ki določa, da je za svoje zdravje poleg delodajalca odgovoren tudi delavec, česar sodišče ni upoštevalo. Trdi, da je odločitev sprejeta v nasprotju z mnenjem izvedenca G. in se sklicuje na protispisnost ter 15. točko drugega odstavka 339. čl. ZPP. Trdi, da dokazna ocena ni skladna z 8. čl. ZPP.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stroške v zvezi z zdravljenjem in nadomestilo plače je na osnovi zdravstvenega zavarovanja upravičencem dolžna plačati tožeča stranka. Dolžna jih je tudi nositi, razen v primerih, ko ji predpisi dajejo pravico do njihovega regresiranja. Za primer izdatkov, ki jih je imela zaradi bolezni ali poškodbe, nastale pri delu, je predpisano, da ji je delodajalec določene izdatke dolžan povrniti v primeru, ko je bolezen ali poškodba posledica tega, da niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (87. in 91. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – Ur. list RS št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ).

6. Dokazno breme kršitev ukrepov, predpisanih in odrejenih za varnost pri delu, je na tožeči stranki, ki regresiranje izdatkov uveljavlja. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bila delovna nesreča v vzročni zvezi s toženčevim nespoštovanjem priporočila iz Izjave o varnosti in zdravju pri delu z oceno tveganja (dokaz A5), ki zdravstveni pregled delavcev, ki delajo na višini, predvideva na 12 mesecev. Tudi zaključek, da je bil delavec s tem, da je v kontejnerju imel na razpolago varnostni pas, ustrezno oskrbovan s potrebno varovalno opremo, je pravilen. Da je imel dostop do varnostnega pasu, so potrdile priče. Pravilna je tudi ugotovitev, da je bil delavec za delo ustrezno usposobljen, saj so njegove delovne izkušnje nesporne, izkazano pa je tudi njegovo tekoče praktično usposabljanje za varno delo.

7. S temi ukrepi pa tožena stranka še ni zagotovila vseh ukrepov, ki jih ji je nalagal v času nesreče veljavni Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. list RS št. 56/99 s spremembami, v nadaljevanju ZVZD). Na osnovi 5. čl. tega zakona je bila dolžna izvesti vse ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

8. Ker je bila tožena stranka pri organiziranju in izvedbi elektroinštalacijskih del povsem samostojna – uporabljala je svoje orodje, vodja elektroinštalacijskih del je bil z njene strani angažiran delavec D. K. – je bilo zagotavljanje varnega delovnega procesa njena stvar. Zaradi te samostojnosti pri organizaciji in izvedbi del ni mogoče pritrditi pritožniku, da je bil za varno izvedbo dela zadolžen naročnik in glavni izvajalec O. d. d. Res je s prvim odstavkom 26. čl. Pogodbe št. 84/04 predpisano, da za ukrepe iz naslova varstva pri delu na objektu skrbni naročnik (O. d. d.). To določilo pa izvajalca (tožene stranke) – zaradi zgoraj navedene samostojnosti pri organiziranju dela – ne odvezuje zagotavljanja ukrepov za varno delo, ki se izvaja v njegovi sferi. Ponovno velja poudariti, da prvega odstavka 26. čl. Pogodbe 84/04 – ki določa, da za ukrepe iz naslova varstva pri delu na objektu skrbi naročnik – ni mogoče razlagati tako, da naročnik skrbi za vse varnostne ukrepe, razen za tiste, ki so našteti v treh alinejah drugega odstavka tega člena. To določilo je treba interpretirati upoštevajoč razmere na delovišču. Naročnik, ki na gradbišču usklajuje delo več izvajalcev ter organizira gradnjo objekta, je dolžan poskrbeti tudi za potrebne varnostne ukrepe. Ukrepi, potrebni za varno na delo na gradbišču, so nedvomno v sferi naročnika, ne izključujejo pa odgovornosti tožene stranke, da delo organizira in izvede upoštevajoč ukrepe za varno delo delavcev. V drugem odstavku 26. čl. Pogodbe 84/04 naštete obveznosti izvajalca (tožene stranke) niso izčrpno naštete. V drugem odstavku uporabljena beseda „zlasti“ obveznosti izvajalca poudarja, ne izključuje pa drugih izvajalčevih obveznosti na področju varstva pri delu. To določilo torej posebej izpostavlja naštete zadolžitve izvajalca del na področju varstva pri delu, ga pa ne odvezuje obveznosti, da delovni proces organizira tako, da bo za delavca varen. Tožena stranka je bila torej dolžna poskrbeti za varno delo svojih delavcev na gradbišču, jih poučiti o nevarnostih, nadzirati njihovo delo in v primeru nesreče prijaviti nesrečo. To velja še toliko bolj, ker so se dela izvajala v času, ko je naročnik že odstranil gradbene odre, ki so služili (tudi) za varovanje pri izvajanju del, ki so se izvajala na zunanji strani objekta. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da bi tožena stranka morala predvideti, da bodo delavci dela opravljali tudi zunaj objekta, na nezavarovanih balkonih, saj je bilo instalacijo iz notranjosti objekta treba speljati na zunanjo stran objekta oz. jo povezati z zunaj objekta nameščeno inštalacijo.

9. Tožena stranka, ki je vedela, da bo vsaj nekatera dela treba izvajati tudi zunaj objekta, z zunanjosti katerega so bili gradbeni odri že odstranjeni, bi morala biti bolj aktivna in dosledna pri zahtevi po uporabi osebne varnostne opreme, iskanju rešitev v zvezi z namestitvijo ograje, lovilne ploščadi ali mreže (kar bi preprečilo padec v globino) in nenazadnje tudi pri nadzoru. Pomanjkljivo je bilo njeno ravnanje pri organizaciji del, seznanjanju delavca z nevarnostmi in nadzoru. Odstranitev odrov, ki so bili pred tem nameščeni, je terjala posebno opozarjanje in večji nadzor nad izvajanjem del, česar tožena stranka ni zagotovila. Zgolj zagotovljenost varnostnih pasov v kontejnerju, brez opozorila na nevarno situacijo, ki je nastopila zaradi odstranitve odrov, ni ustrezna izpolnitev obveznosti delodajalca v zvezi z varnim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja. V danih okoliščinah bi tožena stranka morala poskrbeti tudi za uporabo teh pripomočkov oz. vsaj opozoriti na potrebo po njihovi uporabi, glede na to, da je bilo vrtanje mogoče izvajati tudi iz zunanje strani stavbe. To velja toliko bolj, ker je delavec B. S. izpovedal, da na uporabo varnostnega pasu ni niti pomislil, da niti ni vedel ali varnostni pasovi so v kontejnerju. To kaže, da se – kljub temu, da se elektroinštalacijska dela dela izvajajo tudi na višini – varnostni pasovi niso uporabljali. Tudi nadzor nad delom, ki že zaradi narave dejavnosti (delo na višini) mora biti natančen, bi moral biti zaradi odstranjenih odrov in torej povečanega varnostnega rizika ustrezno poostren. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so očitki, ki jih v zvezi z organizacijo dela in nadzorom navaja tudi sodišče prve stopnje, zadosti konkretizirani in obrazloženi.

10. V sodni praksi so zahteve v zvezi z zagotavljanjem varnega dela in varnega delovnega okolja stroge. Nobenega razloga ni, da ta strogost ne bi bila upoštevana tudi pri presoji toženkine odgovornosti za škodo, ki je s plačilom stroškov zdravljenja in nadomestil nastala tožeči stranki. Kršitev tožene stranke v tem regresnem sporu ni mogoče ocenjevati oz. meriti drugače (manj strogo) kot v primeru delavčevega uveljavljanja odškodnine. Ker je delavec vrtanje z zunanje stani izvedel v prizadevanju, da odrejeno delo izvede, da ga dobro izvede, je nesprejemljiv pritožbeni očitek o njegovem samovoljnem ravnanju izven razumnih meja, torej ravnanje, ki ga tožena stranka ne bi mogla pričakovati. Pritožbena zahteva po ugotavljanju, katera opustitev tožene stranke predstavlja neposreden in samostojen vzrok nastanka delovne nesreče, presega potrebe tega postopka. Očitek sodišču prve stopnje, da je izvedensko mnenje izvedenca B. G. nepravilno uporabilo, ni utemeljen. Pritožnik sam povzema ukrepe, ki jih je izvedenec opredelil kot možne varnostne ukrepe. Dolžnost njihove zagotovitve je bila na toženi stranki. S sklicevanjem, da je bila za odstranitev varnostne ograje odgovorna družba O. d. d., pritožnik drugačne odločitve ne more doseči. Kritičnega dne, ko gradbenega odra ni bilo več, je bila tožena stranka tista, ki bi organizacijo dela morala prilagoditi spremenjenim razmeram.

11. Ker je ugotovljen delavčev prispevek k nastali škodi, pritožba po nepotrebnem izpostavlja, da je za svoje zdravje poleg delodajalca odgovoren tudi delavec sam. Je pa ta pritožbena trditev točna, saj 9. čl. ZVZD delavca obvezuje, da ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu spoštuje, uporablja varnostne naprave, sredstva in varovalno opremo ter delo opravlja tako, da varuje svoje življenje in zdravje. Priče so potrdile, da je bilo cev in kable v izvrtano odprtino treba vstaviti iz zunanje stani. Tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov v verodostojnost izpovedbe delavca B. S., da je pri vrtanju naletel na trši del (preklado), zaradi katere je odprtino laže in lepše izdelal iz zunanje strani. Res je, da se je za vrtanje iz zunanje strani objekta, in to stoječ na lestvi, odločil na račun lastne varnosti, v nasprotju z navodili o varnem delu, s katerimi je bi seznanjen oz. o nevarnostih poučen. Ker se je odločil, da delo izvede v nasprotju s temi predpisi in ni uporabil osebnih varnostnih pripomočkov, ki jih je imel na razpolago (pri nadrejenem K. bi lahko poiskal pomoč v zvezi z uporabo varnostnega pas ali enostavno opustil popravljanje že narejene odprtine in izvrtal novo), je pravilen zaključek o delavčevem prispevku k nastali škodi. Sodišče prve stopnje ga je pravilno ocenilo kot 20 % prispevek.

12. S 86. čl. ZZVZZ je urejena regresna pravica tožeče stranke, da stroške zdravljenja in plačila nadomestil uveljavi od tistega, ki je škodo zakrivil (namenoma ali iz malomarnosti). Zaradi nedoslednosti pri organizaciji dela in njegovem nadzoru, je toženi stranki mogoče očitati malomarnost. Ker je k nastanku škode prispeval tudi delavec, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki stroške (izplačila) regresirati le mejah svoje dogovornosti torej le v delu, za katerega je odgovorna. Zaradi ugotovitve, da je tožena stranka opustila ukrepe varstva pri delu, kar je pogoj za njeno regresno odgovornost, se pritožba neutemeljeno sklicuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkine objektivne odgovornosti. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da gre za podvajanje odgovornosti, ker je s pravnomočno sodbo I P 789/2007 določen 80 % prispevek naročnika (O. d. d.) in 20 % prispevek delavca k nastali škodi. Kot že rečeno, gre za regresno pravdo, v kateri je materialna podlaga zahtevka izključno toženčeva krivda in so zato pravno odločilne druge okoliščine kot pri odločanju o povrnitvi škode ponesrečenemu delavcu. Pritožbeno sklicevanje na nedokazanost vseh elementov odškodninske odgovornosti zato ni sprejemljivo. Enako velja za opozarjanje na nasprotje med odločitvijo v zadevi I P 789/2007, v kateri je bila ugotovljena odškodninska odgovornost naročnika in glavnega izvajalca O. d. o. o. in 20 % delavčev prispevek k nastali škodi. Ugotovljena odškodninska odgovornost družbe O. d. d. G. za delavcu nastalo škodo ne onemogoča zaključka o regresni odgovornosti tožene stranke za stroške v zvezi z njegovim zdravljenjem in izplačilom nadomestil. Tudi več oseb je lahko odgovornih za isto škodo (186. čl. Obligacijskega zakonika). Trditve tožene stranke o nekakšnem podvajanju ali seštevanju odškodninske odgovornosti so nesprejemljive. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je poškodba, ki jo je dne 30. 10. 2004 v delovni nesreči utrpel B. S., posledica delavčeve nepremišljene odločitve, da izvaja delo na balkonu nezavarovanem balkonu (brez varovalne ograje ali gradbenega odra) in brez osebne varovalne opreme (varnostnega pasu), pa tudi posledica delodajalčeve (toženčeve) kršitve predpisov o varstvu pri delu (5., 6., 7. in 9. čl. v času delovne nesreče veljavnega ZVZD (Ur. list RS št. 56/99 s spremembami, v nadaljevanju ZVZD).

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).