12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. ob Ž., na seji senata dne 4. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 108/2003 z dne 17. 4. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 136/2003 z dne 20. 3. 2003 in s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Ks 59/2003 z dne 6. 3. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora. Z njim je bil zoper pritožnika po vložitvi obtožnice podaljšan pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP).

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Navaja, da je bil ob prejemu prvostopenjskega sklepa v priporu že 27 mesecev, sodišče pa v tem času še vedno ni odločalo o obtožbah zoper njega. Pritožnik je pri vsakem vlaganju pravnih sredstev dva meseca dlje v priporu, postopek pa naj bi bil vedno v isti fazi, zato naj bi bila pritožniku vsaka dva meseca bolj kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Po mnenju pritožnika je treba ugotoviti, da tudi, ko sodišče v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji presodi, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, po poteku določenega časa pripora le na tej podlagi ni več mogoče podaljševati. Glede tega pritožnik še dodaja, da sta tako Višje sodišče kot Vrhovno sodišče ugotovili, da bi postopek po vložitvi obtožnice ob učinkovitejšem in skrbnejšem procesnem vodstvu lahko potekal hitreje ter da sodišče na zadevi do 3. 9. 2002 ni delalo intenzivno, kar je po mnenju pritožnika nepotrebno odlašanje. Pritožnik še navaja, da je bil predsednik senata izločen zaradi "okuženosti", torej naj bi postopek več kot eno leto in pol potekal pred pristranskim sodiščem. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je ustavna pritožba utemeljena.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča na Ptuju št. K 39/2003.

4.Veljavnost izpodbijanih pripornih odločb je v času vložitve ustavne pritožbe že potekla. Pritožnik je bil s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju št. Ks 195/2003 z dne 5. 6. 2003 izpuščen iz pripora, vendar pri vložitvi ustavne pritožbe vztraja. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-315/00 (odločba z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03).

5.Po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, da bo ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. S tem bo posameznik rešen bremena negotovosti in posledic, ki jih ima zanj uvedeni kazenski postopek. Med možnimi posledicami je vsekakor najhujša prav ta, da je zoper njega lahko odrejen pripor. Ustavno sodišče je že v odločbi Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) zavzelo stališče, da je treba trajanje pripora presojati z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave.

6.Kriterije, pod katerimi je treba presojati trajanje pripora, je Ustavno sodišče prav tako postavilo v odločbi št. Up-155/95. Nanje se v celoti sklicuje tudi v tej zadevi. Če namreč glede na okoliščine kazenskega postopka in ravnanje obdolženca v kazenskem postopku ni zagotovljeno hitro postopanje vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, obravnavana pravica zagotavlja tudi, da se pripornik po preteku časa, ki ga je še mogoče označiti kot razumen čas, izpusti in da se brani obtožbe s prostosti.

7.Po pregledu izpodbijanih sodnih odločb Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnikov očitek nerazumnega trajanja pripora in z njim povezanih kršitev ustavnih pravic ni utemeljen. Ustavno sodišče je pritožnikov očitek nerazumno dolgega trajanja pripora presojalo v časovnem okviru od njegove odreditve pa do sprejema sodnih odločitev, ki jih pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija, oziroma do trenutka, ko je bil pripor zoper pritožnika odpravljen. Pritožnik je bil v priporu od 11. 12. 2000. Ob izdaji izpodbijanih sklepov (17. 4. 2003) je bil v priporu nekaj več kot 28 mesecev. Obtožnica je bila vložena 8. 6. 2001, torej nekaj manj kot 6 mesecev od odreditve pripora. Zoper nekajkratne odločitve sodišč je pritožnik vlagal vsa pravna sredstva, med drugim tudi štirikrat ustavno pritožbo. Iz izpodbijanih odločb in tudi ocene Ustavnega sodišča ob reševanju prejšnjih pritožnikovih ustavnih pritožb izhaja, da gre za zahtevno zadevo, tako po dejanski kot pravni plati. Iz spisa Okrožnega sodišča na Ptuju št. K 39/2003 je razvidno, da je obtožnica postala pravnomočna konec januarja 2002 (zaradi vročanja v Republiko Avstrijo po diplomatski poti). Glavne obravnave so bile opravljene dne 27. 2. in 28. 2. 2002, 21. 3. 2002 ter dne 3. 4. in 4. 4. 2002. Zatem se je spremenila sestava sodečega senata in zaradi umika obtožnice zoper dva soobdolžena je bil postopek v tem delu ustavljen. Razpisane glavne obravnave (dne 25. 9. in 26. 9. 2002 ter 23. 10. in 13. 11. 2002) se zaradi vloženih predlogov za izločitev predsednika senata, sodnice in predsednice Okrožnega sodišča niso opravile. Pritožnik je dan pred razpisano obravnavo (17. 12. 2002) zahteval še izločitev državnega tožilca in generalne državne tožilke, o čemer je bilo odločeno dne 31. 12. 2002. Dne 11. 2. 2003 se je iz razloga po 4.a točki prvega odstavka 39. člena ZKP izločil predsednik senata. Višje sodišče je s sklepom dne 24. 3. 2003 kot pristojno določilo Okrožno sodišče na Ptuju. Dne 9. 4. 2003 je predsednica senata iz spisa izločila listine, na katere se sodba ne more opirati, in istočasno podala predlog za svojo izločitev. Dne 15. 4. 2003 je pritožnik podal predlog za izločitev listin. Novi predsednici senata je bil spis dodeljen dne 22. 4. 2003. Ta je z odredbo z dne 9. 5. 2003 razpisala glavno obravnavo za dne 21. 5., 22. 5. in 26. 5. 2003. Narok za glavno obravnavo dne 21. 5. 2003 se zaradi odsotnosti dveh soobdolženih ni opravil in je bil preložen na dne 28. 5. in 29. 5. ter na 2. 6., 4. 6. in 5. 6. 2003. Dne 27. 5. 2003 je predsednica senata vse naroke za glavno obravnavo preklicala zaradi slabega zdravstvenega stanja (kot posledice gladovne stavke) enega od soobdolženih in zanj odredila izvedenstvo. Dne 5. 6. 2003 je sodišče odpravilo pripor zoper pritožnika zaradi poteka časa. Tako pritožnik kot soobdolženi so vseskozi vlagali pravna sredstva, predloge za odpravo pripora, predloge za izločitev sodnikov in predloge za izločitev listin.

8.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo št. K 39/2003 z dne 9. 7. 2004 pritožnika spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izreklo mu je kazen dveh let in osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu od 11. 12. 2000 do 5. 6. 2003. Sodba še ni pravnomočna. Objektivni razlog za trajanje postopka je predvsem v tem, da gre za obsežno kazensko zadevo, v kateri je deset obdolženih. Predmet obtožbe je kaznivo dejanje, ki ga je zakonodajalec uvrstil med hujša in družbi nevarna dejanja. Glede na navedeno v točki 7 obrazložitve tega sklepa, ni mogoče ugotoviti, da sodišča glede na naravo zadeve ne bi delala dovolj hitro in da je pripor trajal nerazumno dolgo.

9.Pritožnik z navedbo, da je postopek več kot eno leto in pol potekal pred pristranskim sodiščem, uveljavlja tudi kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožniku je treba pojasniti, da so predmet presoje v ustavni pritožbi izpodbijani priporni sklepi. Zatrjevana kršitev pravice do nepristranskega sodnika pa se nanaša na meritorno odločanje v kazenskem postopku. To bo mogoče v ustavni pritožbi uveljavljati šele v postopku s pravnimi sredstvi zoper končno odločbo.

10.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer