Jedro

Samo sklicevanje na določbo 17. člena ZKP, ne da bi vložnik konkretiziral, katera od izvedbenih določb, namenjenih uresničevanju tega načela in na kakšen način je bila kršena, ne zadošča, saj utemeljenosti nekonkretiziranih trditev o kršitvi procesnega zakona ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo. II. Obsojeni M.L., B.P. in I.P. so dolžni plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo so bili obsojeni M.L., B.P., I.P. in J.Š. spoznani za krive storitve kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (KZ). Obsojenemu M.L. je bila izrečena kazen eno leto in en mesec zapora, obsojenim B.P., I.P. in J.Š. pa vsakemu kazen eno leto zapora.

2. Zahteve za varstvo zakonitosti vlagajo zagovorniki obsojenih M.L., B.P. in I.P. Zagovornik obsojenega M.L. vlaga zahtevo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zagovornik obsojenega B.P. in zagovornica obsojene I.P. pa iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vsi zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojene oprosti obtožbe oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3. V odgovorih na zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) z dne 22.7.2008 oziroma z dne 15.9.2008 vrhovna državna tožilka N.F. meni, da niso utemeljene.

4. Zagovornik obsojenega M.L. v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

6. Pravilna je navedba zagovornika obsojenega M.L., da ga Višje sodišče v Kopru ni obvestilo o pritožbeni seji, čeprav je to v pritožbi izrecno zahteval. Iz odredbe Višjega sodišča v Kopru Kp 454/07 z dne 26.2.2008 in zapisnika o pritožbeni seji z dne 5.3.2008 je razvidno, da je bilo o seji obveščeno le Vrhovno državno tožilstvo - zunanji oddelek v Kopru in da je na sejo pristopil višji državni tožilec P.T., ki je po podaji poročila sodnika poročevalca vztrajal pri pisnem mnenju z dne 2.10.2007 s predlogom, da višje sodišče pritožbam ugodi in obtožene oprosti obtožbe. Zahteva opisano kršitev sicer napačno kvalificira kot (absolutno) bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana le, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna. Takšen položaj v obravnavani zadevi v zvezi s sejo pritožbenega sodišča ni podan (četrti odstavek 378. člena ZKP), gre pa za kršitev prvega odstavka 378. člena ZKP, ki določa, da se o seji senata poleg pristojnega državnega tožilca (če gre za zadevo, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti) obvesti med drugim tudi obtoženec in zagovornik, če v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo to zahteva.

7. Ob ugotovljeni kršitvi prvega odstavka 378. člena ZKP mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v skladu s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP poleg same kršitve izkazati tudi njen vpliv na zakonitost izpodbijane sodbe. Zagovornik obsojenega M.L. v zvezi s tem trdi, da je opustitev obvestila o seji senata sodišča druge stopnje odločilno vplivala na odločitev o pritožbi in da je bila s tem obsojencu kršena pravica do (učinkovitega) pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Vendar pa zahteva teh trditev podrobneje ne pojasni oziroma ne konkretizira, katera dejanja bi obramba na seji sploh opravila, zato očitka glede vpliva ugotovljene kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ob tem pri presoji utemeljenosti zahteve ni mogoče mimo tega, da stranka na seji sodišča druge stopnje lahko tudi sicer daje le pojasnila glede svojih stališč v pritožbi, ne sme pa širiti razlogov pravnega sredstva, navajati novih dejstev ali predlagati dokazov. Ob upoštevanju navedenega je pravica do pritožbe praktično izčrpana že z njeno vložitvijo oziroma s potekom pritožbenega roka, pri čemer je višje sodišče o pritožbah (vložila sta ju tako obsojeni M.L. kot tudi njegov zagovornik) vsebinsko odločilo in svojo presojo v sodbi obrazložilo. V tem delu zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.

8. V zvezi s kršitvijo prvega odstavka 378. člena ZKP iz podobnih razlogov prav tako ni mogoče pritrditi očitku kršitve 22. člena Ustave oziroma prvega odstavka 16. člena ZKP v zvezi s položajem tožilca in obdolženca kot enakopravnih strank v kazenskem postopku. Pravilna je sicer navedba, da je bil višji tožilec na pritožbeni seji prisoten, obrambi pa ta možnost kljub zahtevi ni bila dana. Vendar pa je pri presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti treba upoštevati, da je tožilec na seji zgolj vztrajal pri pisnem mnenju (drugi odstavek 377. člena ZKP), ki je bilo pred tem obrambi posredovano v izjavo. Poleg tega je bil navedeni predlog obrambi v korist oziroma je tožilec predlagal ugoditev pritožbam, na seji senata pa je pri izreku oprostilne sodbe vztrajal. Ker zagovornik v zahtevi ne pove, v čem je bila dejansko kršena enakopravnost med sicer nasprotnima strankama, ki pa sta v konkretnem pritožbenem postopku predlagali enako, oziroma kaj bi obramba v zvezi s tožilčevim predlogom (ki ga sodišče pri odločanju ni upoštevalo) sploh izjavila, tudi v tem okviru ni izkazan vpliv na zakonitost izpodbijane sodbe. Zahteva zato tudi v tem delu ni utemeljena, v zvezi s (posplošenim) sklicevanjem na načeli ustnosti in neposrednosti pa je mogoče dodati le, da gre predvsem za načeli glavne obravnave in ne pritožbene faze kazenskega postopka.

9. Zagovornik obsojenega M.L. v zahtevi navaja, da sodišče druge stopnje ni odločalo o pritožbenih očitkih, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 17. členom ZKP po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo odločbe. Ker je bil obsojeni več let odvisen od heroina, bi moralo sodišče po navedbah zahteve ugotavljati tudi dejstva, povezana z obsojenčevo sposobnostjo razumevanja svojih dejanj, in sicer z izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Vrhovno sodišče v zvezi s tem očitkom ugotavlja, da so udejanjanju načela iskanja resnice namenjene številne izvedbene določbe. Kršitev teh določb, ki jih mora vložnik v zahtevi navesti in svoje trditve napolniti z vsebino, je po svojem pomenu lahko taka, da vpliva na zakonitost pravnomočne sodbe. Samo sklicevanje na določbo 17. člena ZKP, ne da bi vložnik konkretiziral, katera od izvedbenih določb, namenjenih uresničevanju tega načela in na kakšen način je bila kršena, ne zadošča, saj ostaja tako trditev o kršitvi procesnega zakona nekonkretizirana in zato njene utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Sicer pa zagovornik v pritožbi, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil (predvsem) iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, okoliščin v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo v času storitve kaznivega dejanja ni problematiziral. Po vsebini uveljavljana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP (v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), po katerem sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, zato ni podana. Tudi sicer je pritožbeno sodišče pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja preizkusilo in temu namenilo pretežni del obrazložitve sodbe.

10. Navedbe zahteve o tem, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca psihiatrične stroke, je mogoče razumeti tudi kot uveljavljanje kršitve procesnega jamstva iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Ker pa se pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave izvršuje s (substanciranim) predlogom za izvedbo posameznega dokaza, ta pravica ni kršena, če obramba izvedbe dokaza v postopku sploh ne predlaga. To pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pomeni, da mora vložnik v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP najprej navesti, da je bil določen dokaz predlagan in s kakšno utemeljitvijo, sicer očitka kršitve pravice do obrambe v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče preizkusiti. V obravnavani zahtevi zagovornik sicer navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, vendar pa niti ne trdi, da je bil ta dokaz kadarkoli v postopku sploh predlagan (ker tudi sicer ni bil). Očitek kršitve tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP zato ni utemeljen. Kolikor pa zagovornik (na več mestih zahteve) trdi, da dejstva, pomembna za oceno obsojenčeve prištevnosti, niso bila ugotovljena po resnici in popolnoma (17. člen ZKP), da predsednik senata ni v okviru določbe drugega odstavka 299. člena ZKP (procesno vodstvo) poskrbel, da se zadeva vsestransko razčisti, in da je ostal dvom glede obsojenčeve prištevnosti v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, s tem uveljavlja razlog zmotne, predvsem pa nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

11. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi prvič odločilo s sodbo K 273/99 z dne 9.12.2003, s katero je obsojene M.L., B.P., I.P. in J.Š. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je Višje sodišče v Kopru s sklepom Kp 305/2004 z dne 1.6.2005 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obsojenega M.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema razloge navedene oprostilne sodbe in navaja, da je bila izpodbijana pravnomočna sodba izrečena 12 let po storitvi kaznivega dejanja, da sta medtem dejanski storilec D.K. in oškodovanec J.R. že umrla ter da iz teh razlogov branje zapisnikov v ponovljenem postopku ne more zadoščati za obsodbo. Vendar pa je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17.4.2007 razvidno, da je bil zapisnik o zaslišanju D.K. prebran v soglasju s strankami, zahteva pa niti ne trdi, da bi obramba v ponovljenem sojenju predlagala kak dokaz, ki "bi omogočal pravilno oceno vseh okoliščin". Iz navedenega zapisnika o glavni obravnavi je poleg tega razvidno, da so stranke po izvedbi (še ostalih) listinskih dokazov izjavile, da novih dokaznih predlogov nimajo. Povzete navedbe zahteve je zato mogoče šteti zgolj kot očitek zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

12. Zagovornik obsojenega M.L. v zahtevi poleg tega (na več mestih) uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker naj ravnanje obsojenca ne bi imelo znakov kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ, vendar pa očitek utemeljuje na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v tem postopku. Gre za navedbe, da M.L. ni vstopil v barako s soobsojenimi zaradi izvrševanja tatvine oziroma zaradi napada na oškodovanca, da ni bilo ugotovljeno, da bi imel kdorkoli namen uporabiti silo nad oškodovancem, da je med oškodovancem in pokojnim K. prišlo do prepira in pretepa, v katerem obsojeni niso imeli nobene vloge, da je M.L. poskušal zelo nasilnega K. ustaviti in da zato dejanje ni bilo storjeno v sostorilstvu oziroma v skupini. Zahteva s tem zgolj ponuja drugačno videnje poteka dogodkov dne 4.6.1996 in po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Enako velja glede navedb, da je v konkretnem primeru lahko podano kvečjemu kaznivo dejanje roparske tatvine (214. člen KZ) oziroma, da naj sodišče ne bi z gotovostjo ugotovilo, ali je bila sila uporabljena zato, da bi obsojeni J.Š. in R.P. vzeli 350,00 SIT in kolut sira, ali je silo uporabil le K., da bi ukradeno stvar (zahteva ne pove, katero) obdržal. 13. Zahteva neutemeljeno (na več mestih podobno) navaja, da iz obrazložitve sodbe ni mogoče zaključiti, da bi bilo podano "sostorilstvo članov skupine" in s tem kvalificirana oblika kaznivega dejanja ropa po tretjem odstavku 213. člena KZ. Zaključek, da so kaznivo dejanje vsi štirje obsojeni izvršili skupno z D.K. je namreč sodišče prve stopnje obrazložilo (11. stran sodbe), tem ugotovitvam pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (4. stran sodbe). Iz enakih razlogov ni utemeljen tudi (po vsebini uveljavljani) očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče zgolj predpostavljalo, ne pa tudi obrazložilo obstoj direktnega naklepa.

14. Zagovornik obsojenega M.L. poleg tega trdi, da se sodišči nista opredelili do navedb vseh obdolženih in da nista obrazložili, zakaj gre posamezne izjave šteti za odločilne, ter navaja v čem je vsebina procesnih jamstev iz 22. in 25. člena Ustave. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da se v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče povzeto določbo razlaga tako, da mora vložnik določno obrazložiti, v čem naj bi bila posamezna kršitev podana oziroma mora vsak očitek konkretizirati. Ker zahteva v tem delu ne pojasni niti katere izjave ima v mislih, očitka ni mogoče preizkusiti. Podobno velja glede sklicevanja zahteve na vse pritožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter na navedbe v zvezi s tem v vseh vlogah kazenskega spisa. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat presodilo (sodba I Ips 94/2001 z dne 24.1.2002 in druge), da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo in da takšno sklicevanje v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP ne zadostuje.

15. V sklepnem delu zahteve vložnik navaja okoliščine iz življenja obsojenega M.L., zlasti da je uspešno končal program zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog, si uredil življenje z novo partnerko in se osebnostno spremenil ter postal aktiven v pomoči zasvojenim iz K. in okolice, v zvezi s temi dejstvi zahtevi prilaga listine. Zahteva pri tem ne pove, katero izmed kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja, zato je Vrhovno sodišče štelo, da z izpostavljanjem okoliščin osebne narave izraža nestrinjanje z vrsto in višino izrečene sankcije. Za obravnavano kaznivo dejanje je v tretjem odstavku 213. člena KZ predpisana kazen najmanj pet let zapora, ki jo je dopustno omiliti do enega leta zapora (1. točka 43. člena KZ), medtem ko izrek pogojne obsodbe v skladu z drugim odstavkom 51. člena KZ ni mogoč. Obsojencu izrečena kazen eno leto in en mesec zapora je torej pri spodnji meji omiljenega kaznovalnega okvira, primernost izrečene kazni sama po sebi pa ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

16. Kršitve ostalih kršitev zakona, ustavnih in konvencijskih pravic, ki jih je opredelil le po členih, zagovornik obsojenega M.L. ni substanciral, zato utemeljenosti teh njegovih trditev ni mogoče preizkusiti.

17. Neutemeljena je trditev zagovornice obsojene I.P., da ravnanje obsojenke nima vseh znakov kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ oziroma da bi bilo njeno dejanje treba pravno opredeliti kot kaznivo dejanje tatvine. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno tako, da so D.K., M.L. in B.P. oškodovanca (po vlomu in vstopu v njegovo barako) pretepali po glavi in telesu, J.Š. in I.P. pa sta preiskali notranjost barake ter vzeli 350,00 SIT in kolut sira. Zahteva očitek utemeljuje z navedbami, da je za kaznivo dejanje ropa potreben naklep tako glede prilastitve tuje premične stvari kot tudi glede uporabe sile, obsojena I.P. pa sile zoper oškodovanca ni uporabila, temveč je le vzela kolut sira, pri tem pa je tudi sicer ni vodila "želja" prilastiti si tujo premično stvar, temveč jeza. Vendar pa v situaciji, ko kaznivo dejanje ropa stori skupina (so)storilcev in je zato podana kvalificirana oblika dejanja po tretjem odstavku 213. člena KZ, ni potrebno, da vsak sostorilec sam uresniči vse zakonske znake kaznivega dejanja. Tako je na enake pritožbene očitke odgovorilo že sodišče druge stopnje (4. stran sodbe). Kolikor pa zahteva ne sprejema zaključkov izpodbijane sodbe glede vloge obsojene I.P. v dejanskem pogledu, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno. Uveljavljanje enakega nedovoljenega razloga predstavljajo tudi navedbe, da je bila sila zoper oškodovanca uporabljena zato, ker je grozil s sekiro in obsojeno I.P. zmerjal s kurbo, da je ob tem pokojni D.K. znorel, da je oškodovanec J.Š. dovolil vzeti 350,00 SIT (drugače 8. stran prvostopenjske sodbe) in da med obsojenimi ni šlo za delitev vlog (11. stran prvostopenjske oziroma 4. stran drugostopenjske sodbe), temveč za spontano ravnanje vsakega izmed njih.

18. Zagovornica obsojene I.P. iz izreka izpodbijane sodbe povzema del opisa kaznivega dejanja, to je da so obsojenci od oškodovanca zahtevali, da jim izroči denar in ker tega ni hotel, so ga začeli pretepati. Navaja, da gre pri tem za protispisnost, ker "o tem v spisovnem gradivu ni opore" oziroma ker o tem ni v spisu nobenega dokaza. Vendar pa pri povzetem ne gre za nasprotje med "spisovnim gradivom" in izrekom sodbe, temveč (ponovno) zgolj za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Zahteva v sklepnem delu še opozarja, da je Vrhovno državno tožilstvo - zunanji oddelek v Kopru v tej zadevi v pritožbenem postopku dvakrat oblikovalo predlog v korist obsojenih. Vendar pa sodišče druge stopnje na takšen predlog ni vezano, glede stališča (ki na tem mestu ni podrobneje obrazloženo), da ravnanja obsojenih ni mogoče z gotovostjo opredeliti kot kaznivo dejanje ropa, pa se je Vrhovno sodišče že opredelilo.

19. Podobno kot zagovornica obsojene I.P. tudi zagovornik obsojenega B.P. izpodbijani sodbi očita kršitev kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). V zahtevi sicer pravilno navaja, da je kaznivo dejanje ropa sestavljeno iz prisiljenja in tatvine, vendar pa zato (kot je pojasnjeno že zgoraj) ni potrebno, da vsak sostorilec sam uresniči vse zakonske znake kaznivega dejanja. Ta očitek glede na navedeno ni utemeljen, v preostalem pa zahteva po vsebini zlasti z obširnim predstavljanjem drugačnega poteka dogodkov izpodbija izključno pravilnost oziroma popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Gre za (večkrat ponovljene) navedbe, da je obsojeni B.P. oškodovancu "dal klofuto" zato, ker je žalil njegovo bodočo ženo in ne zaradi zloma odpora pri tatvini, da je šele kasneje izvedel, da je bil iz oškodovančeve barake vzet kolut sira, 350,00 SIT in sončna očala, da je do nasilja prišlo, ker je oškodovanec zagrozil s sekiro, to pa je razjezilo pokojnega K., ki ga je B.P. miril, da ni šlo za načrtovano dejanje (tega sodišče tudi sicer ne ugotavlja), da med obsojenci ni prišlo do delitve vlog ter da sodišče ni jasno dokazalo, da bi obsojeni izpolnil znake očitanega kaznivega dejanja. Položaja v ničemer ne spreminja sklicevanje zahteve na (obrambi podobno) videnje dejanskega stanja, ki ga je v predlogu po drugem odstavku 377. člena ZKP opisal višji državni tožilec.

20. Kršitve zakona, na katere se v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenih M.L., I. in B.P. niso podane, vložili pa so jih tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahteve na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

21. Na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP so zato obsojenci dolžni plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom in jim bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.