Jedro

Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako kot sodišče prve stopnje, ki je štelo, da ta določba odkazuje na uporabo 190., pa tudi 191. člena OZ. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (iz naslova odprave nesorazmerij v osnovni plači, tako kot v obravnavani zadevi, ko se je pri plači za sporno obdobje napačno upošteval 34. plačni razred namesto pravilno 32. plačni razred, v katerega je bil toženec uvrščen zaradi nižje stopnje izobrazbe od zahtevane za zasedbo njegovega delovnega mesta) oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS.

Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v II. točki izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za vračilo plače za obdobje od julija 2009 do oktobra 2010 in v III. točki izreka sodbe ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožeče stranke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: * odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni vrniti preveč izplačano plačo: - za mesec avgust 2008 v znesku 10,84 EUR neto, - za mesec september 2008 v znesku 90,40 EUR neto, - za mesec oktober 2008 v znesku 57,70 EUR neto, - za mesec november 2008 v znesku 53,91 EUR neto, - za mesec december 2008 v znesku 50,81 EUR neto, - za mesec januar 2009 v znesku 38,74 EUR neto, - za mesec februar 2009 v znesku 37,08 EUR neto, - za mesec marec 2009 v znesku 31,40 EUR neto, - za mesec april 2009 v znesku 37,74 EUR neto, - za mesec maj 2009 v znesku 34,14 EUR neto, - za mesec junij 2009 v znesku 39,32 EUR neto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka); * zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače in sicer: - zahtevek za vračilo preveč izplačane plače za obdobje od julija 2009 do oktobra 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, - zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih mesečnih neto zneskov preveč izplačane plače od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do 14. 8. 2013 (II. točka izreka) ter * odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 66,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki, pri čemer tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge, tožena pa pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se tožeča stranka zavzema zato, da bi sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, tožena stranka pa za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka in povračilo stroškov postopka na prvi in pritožbeni stopnji.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v I. in III. točki izreka sodbe. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka napačna in neutemeljena tako glede temelja kot začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče je ugotovilo le, da je tožeča stranka z dne 17. 7. 2009 zvedela za nepravilnost pri izplačevanju plače s prejemom dopisa Ministrstva za kulturo z dne 10. 7. 2009, ni pa dovolj raziskalo možnosti, da je tožeča stranka za nepravilnosti vedela že pred tem. Tožeča stranka je ves čas vedela za napako v izplačilu plače toženi stranki. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja, zakaj je tožeča stranka sploh zahtevala opravljanje nadzora nad izvajanjem ZSPJS pri prehodu na nov plačni sistem. V kolikor ne bi menila, da je pri izplačevanju plač prihajalo do napak, tudi ne bi zahtevala nadzora komisije. Tožeča stranka ima posebne računovodske in druge službe, ki bi morale poskrbeti za pravilno izvajanje predpisov in je tako zgolj sama lahko odgovorna, če je prišlo do nepravilnosti. Tožena stranka je proti tožeči stranki v tem smislu v izrazito podrejenem položaju in nima takega strokovnega znanja, kot ga ima (bi ga morala imeti) tožeča stranka, in tudi ne more odgovarjati za napake tožeče stranke. Tožena stranka je v dobri veri prejemala tako višino plače kot jo je, pri čemer ni vedela in ni niti mogla vedeti, da je prihajalo do preplačil pri izplačevanju plač, ki jih sedaj od nje terja tožeča stranka. Tožeča stranka ni bila dovolj skrbna, kot je od nje to zahteval močnejši položaj glede na toženo stranko, zato je vračilo preveč izplačanih zneskov neutemeljeno. Sodišče se sploh ni opredelilo do navedb tožene stranke iz 3. točke odgovora na tožbo, kjer se tožena stranka sklicuje na načelo, da nepoznavanje prava škoduje, zaradi česar tožeča stranka nima pravice zahtevati nazaj preveč izplačanih zneskov, ter navaja tudi izvleček iz strokovnega članka Katarine Rajgelj v Pravni praksi, št. 34, letnik 2013. Tožeča stranka je dolžna poznati predpise oz. z objavo predpisa, natančneje ZSPJS, v Uradnem listu RS, nastane pravna fikcija poznavanja predpisa (ki je neizpodbojna domneva) in bi se morala po njih ravnati. Nepoznavanje prava škoduje, in ni razloga, da za tožečo stranko to načelo ne bi veljalo, saj je relevantne predpise in njihovo uporabo poznala, v kolikor temu ni tako, pa je za to odgovorna sama in nepoznavanje prava ne sme iti na škodo toženi stranki, ki je v razmerju med njo in delodajalcem šibkejša stranka. Sodišče naj se opredeli do pravnega vprašanja, ali je moral delodajalec (tožeča stranka) zaradi jasnih zakonskih določb vedeti, kako se plača pravilno prevede, da je posledično tudi moral vedeti, da toženi stranki izplačuje previsoke plače, do katere na podlagi jasnih zakonskih določb tožena stranka sicer ni bila upravičena, ter da zaradi navedenega tožeča stranka ni upravičena zahtevati nazaj zneskov preveč izplačanih plač. Načela ignorantio iuris nocet se ne da izključiti, tožeča stranka pa je glede na jasne zakonske določbe vedela ali pa bi morala vedeti, da izplačuje nekaj, česar ni dolžna, zato tega ne more terjati nazaj. Nepravilna je tudi odločitev sodišča iz I. točke izreka o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od dne 15. 8. 2013 dalje do plačila. Tožena stranka je tožbo vložila dne 12. 9. 2013, od tega dne lahko tudi najprej začnejo teči zakonske zamudne obresti. Pred vložitvijo tožbe tožena stranka ni imela nikakršnih obveznosti do tožeče stranke, niti ni mogla priti v zamudo z izpolnitvijo. Glede na določbo 3.a člena ZSPJS, ki govori o uporabi splošnih določb civilnega prava, predlog dogovora o načinu vračila preveč izplačanih plač ne izpolnjuje pogojev za zahtevo po vračilu dolga, kot to določa 299. člen Obligacijskega zakonika. Šele s tožbo so izpolnjeni pogoji iz 299. člena OZ in s tem potencialna zamuda dolžnika.

4. Zoper II. točko izreka (zavrnilni del) sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi kot podlago navedlo 3.a člen ZSPJS, hkrati pa je kot specialni predpis uporabilo 191. člen OZ, ter zahtevek tožeče stranke delno zavrnilo. Takšna obrazložitev ne more vzdržati logične pravne presoje. Iz splošnega načela razlage pravnih aktov lex specialis posterior derogat legi generali priori namreč izhaja, da je treba kasnejši specialnejši zakon uporabiti pred prejšnjim splošnim zakonom. Drugačna pravna razlaga niti ni možna, saj OZ v 190. členu določa splošna pravila glede obogatitvenega zahtevka in ga je treba uporabiti kot splošen predpis, 3.a člen ZSPJS pa ureja samo specifičen postopek pri delodajalcu (ki ga OZ za druge obogatitvene zahtevke ne zahteva), takšen postopek pa v predmetnem sodnem sporu predstavlja tudi procesno predpostavko. Navedena uporaba navedenih zakonov predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je pri svoji odločitvi spregledalo dejstvo, da je tožeča stranka od 1. 8. 2008 v sistemu plač javnega sektorja, zaradi česar zanjo od tega dne veljajo posebni predpisi, ki razpolaganja tožeče stranke omejujejo. Določba 3. člena ZSPJS predstavlja zakonsko prepoved določitve in s tem tudi izplačevanja višje plače, kot je določena z veljavnimi predpisi. Gre za predpis, ki je prisilne narave, zaradi česar tožeča stranka že v sami osnovi ni imela možnosti prosto urejati svojih obligacijskih razmerjih. 3. člen namreč določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Uporaba 191. člena OZ bi bila dopustna, v kolikor bi lahko tožeča stranka prosto razpolagala s svojim premoženjem in pravicami v skladu z načelom dispozitivnosti. Plačila toženi stranki, ki presegajo zakonito določeno plačo iz ZSPJS, nasprotujejo prisilnim predpisom in so zaradi tega nična. Že na podlagi 87. člena OZ, ki govori o vračilu dajatev v primeru ničnosti, bi bilo potrebno zahtevku tožeče stranke v celoti ugoditi. Tožeča stranka je namreč plačala nekaj, česar na podlagi prisilnih predpisov sploh ne bi smela plačevati. Sodišče je s tem, ko je spregledalo prisilno naravo ZSPJS, svojo odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank (6. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Navedena kršitev hkrati predstavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Uporaba 191. člena OZ je v prvostopenjski odločbi sporna še z drugega vidika. Sodišče ni upoštevalo, da je do izplačila previsokih plač prišlo zaradi napačnega vnosa podatkov v računalniški sistem, kar je prepričljivo izpovedala priča A.A. na glavni obravnavi dne 3. 9. 2014. Takšna napaka pa po odločitvi vrhovnega sodišča ne more biti podlaga za uporabo 191. člena OZ. Sodna praksa, ki izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 267/2010, namreč predstavlja popolnoma enako situacijo kot v konkretnem sodnem sporu. Iz navedene sodne odločbe namreč izhaja naslednja obrazložitev: „V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da je plačala pomotoma, sta sodišči ugotavljali, ali je bila zmota tožeče stranke pri plačilu računov opravičljiva in ugotovili, da je tožeča stranka zanemarila dolžno skrbnost. Vendar pa kljub temu ni mogoče šteti, da je tožeča stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, pa čeprav pri tem ni bila dovolj skrbna. Pravila o zmoti, ki jo zakon ureja pri izpodbojnih pravnih poslih, kjer se zahtevata njena bistvenost in opravičljivost, pri plačilu nedolga ne pridejo v poštev. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je lahko tudi krivdna. Zavrnitev zahtevka tožeče stranke na podlagi 191. člena OZ ni bila pravilna.“ Sodišče po mnenju tožeče stranke tudi ni podalo jasne obrazložitve glede vprašanja, kdaj je bila tožeča stranka seznanjena z dejstvom, da izplačuje previsoke plače. Obrazložitev sodišča, da je bila tožeča stranka seznanjena s kršitvami že s dopisom Ministrstva za kulturo z dne 17. 7. 2009, ni pravilna. Tak dopis namreč lahko samo opozarja na morebitne nezakonitosti, nima pa pravne veljave, hkrati pa tudi ne izkazuje višine preveč izplačanih plač. Stališče sodišča, da je tožeča stranka soglašala s plačilom po tem datumu, pri čemer pa ji niso na dan 17. 9. 2009 bile znane niti višine preplačil, ne vzdrži pravne presoje. Edini merodajni datum, po katerem je bila tožeča stranka s kršitvami po temelju in po višini definitivno seznanjena, je 20. 8. 2012, ko je bilo prejeto revizijsko poročilo računskega sodišča. 5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da so navedbe tožeče stranke, da se mora 3.a člen ZSPJS uporabiti kot lex specialis namesto določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki je glede na ZSPJS splošni zakon, so nesmiselne, saj ravno 3.a člen ZSPJS napotuje na uporabo določb OZ. V tretjem odstavku 3.a člena ZSPJS je določeno: „Če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona izplačana višja plača, kot bi mu pripadala za delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi ali za opravljanje funkcije po odločbi ali sklepu, se za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabljajo splošna pravila civilnega prava.“ Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, s tem ko je uporabilo tudi določbe OZ, pa tudi navedbe tožeče stranke o zakonski prepovedi določitve izplačevanja višje plače kot jo določa ZSPJS, glede na zgoraj citirano določbo tretjega odstavka 3.a člena ZSPJS, niso smiselne. Sodišče je namreč pravilno uporabilo tako določbe ZSPJS kot tudi določbe OZ. Tožeča stranka je resda plačevala več, kot bi smela po ZSPJS, vendar je tudi dejstvo, da je tožeča stranka za preplačila vedela in po določbah OZ ne more zahtevati nazaj tistega, za kar je vedela, da ni dolžna plačati. To pa nikakor ni v nasprotju z določbami ZSPJS, saj prav ZSPJS v tem primeru napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava. Pri primeru iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 267/2010 z dne 7. 2. 2012, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne gre za isto (enako) dejansko stanje, kot v sporu med strankama. Vrhovno sodišče RS je v priloženi sodbi ugotovilo, da nižji sodišči nista v zadostni meri razčistili dejanskega stanja, in sicer zakaj je prišlo do preplačila. V izpodbijani sodbi pa je sodišče ugotovilo, da je od meseca julija 2009 dalje tožeča stranka vedela za napačen obračun plač, in se ne more več sklicevati na zmoto pri izplačilu plač. Ni torej bistveno, kar je navedla tožeča stranka, da je do izplačila previsokih plač prišlo zaradi napačnega vnosa podatkov v računalniški sistem (s čimer se tožena stranka sicer ne strinja, temveč meni, da je tožeča stranka zmotno uporabila materialne predpise in je šlo za nepoznavanje prava z njene strani, ne pa zgolj kakšno računsko pomoto; v zgoraj navedeni sodbi Vrhovnega sodišča RS pa je sodišče navedlo, da bi bil delodajalec upravičen do povrnitve preveč izplačanih zneskov le v primeru, če bi šlo za računalniške/računske napake). Odločitev sodišča v izpodbijani sodbi namreč temelji na ugotovljenem dejstvu, da je tožeča stranka izplačevala previsoko plačo tudi še po tem, ko je vedela, da napačno izplačuje višjo plačo toženi stranki. Od tega trenutka dalje vzrok za preveč izplačane plače niti ni več pomemben. Tudi če bi šlo za napačen vnos podatkov v računalniški sistem, je tožeča stranka za to dejstvo vedela vsaj od julija 2009 dalje. Navedbe tožeče stranke, da dopis (in priložen zapisnik o nadzoru) Ministrstva za kulturo, ki ga je prejela dne 17. 7. 2009, nima pravne veljave in lahko zgolj opozarja na morebitne nezakonitosti, ne držijo. Tožeča stranka je tak nadzor naročila sama, vzporedno pa je potekal nadzor Računskega sodišča RS. Tožeči stranki vsekakor ne bi bilo treba čakati na poročilo Računskega sodišča RS, saj je že iz poročila o nadzoru s strani Ministrstva za kulturo bilo jasno, da je prišlo do napačnega obračunavanja plač. Tožeča stranka se je vseeno odločila počakati revizijsko poročilo Računskega sodišča RS, vendar je bila to njena odločitev, ki pa ni vplivala na dejstvo, da je tožeča stranka že pred tem vedela za napake pri izplačevanju plač. Vsekakor pa poročilo Računskega sodišča RS ni bilo pogoj za odpravo nepravilnosti, tožeča stranka je imela to možnost že po seznanitvi z zapisnikom o nadzoru s strani Ministrstva za kulturo. Navedbe tožeče stranke, da je logično in razumsko, da bi morala stranka za izpolnitev pogoja iz 191. člena OZ vedeti tako za temelj kot za samo višino preplačil, niso smiselne, saj je višina preveč izplačanih plač stvar vsakega posameznega primera, in je normalno, da tožeča stranka to lahko brez težav tudi ugotovi s preprosto računsko operacijo. V kolikor tega ne bi storila, bi šlo zgolj za sprenevedanja in malomarnost z njene strani, dejstvo pa je, da je od 17. 7. 2009 vedela, kaj plačuje preveč in da tega ni dolžna plačevati.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

8. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Po tej določbi je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (3. odstavek 3. člena). Takšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vezana na nedovoljeno razpolaganje strank, ki ga sodišče v smislu 3. odstavka 3. člena ZPP ne sme priznati, če nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, v obravnavani zadevi pa nedvomno ne gre za tak primer. Morebitna zmotna uporaba materialnega prava sama po sebi še ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po citirani določbi.

9. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna v ugodilnem delu, v zavrnilnem delu pa je deloma napačna zaradi zmotne pravne presoje.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja naslednje: - Toženec je javni uslužbenec, ki je bil z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 za delovno mesto tehnični vodja ..., VII/1, s prevedbo uvrščen v 34. plačni razred. Zaradi nižje stopnje izobrazbe od tiste, ki se zahteva za zasedbo njegovega delovnega mesta (VII/1), je bil skladno s 14. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl., ZSPJS) uvrščen v 32. plačni razred. Določena mu je bila za dva plačna razreda nižja osnovna plača od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo, za katerega ne izpolnjuje pogoja zahtevane izobrazbe.

- Znižan plačni razred zaradi nižje stopnje izobrazbe bi morala tožeča stranka upoštevati tudi pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači toženca skladno z določbo 49.c člena ZSPJS. Pri plači toženca za obdobje od avgusta 2008 do oktobra 2010 je tožeča stranka pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači napačno upoštevala 34. plačni razred namesto pravilno 32. plačni razred. Od ciljnega razreda bi bilo potrebno odšteti dva plačna razreda in šele nato računati odpravo nesorazmerij. Ob prevedbi je bil napačno vnesen input Z106 (korekcijska osnovna plača), zato je bila napačna skupna razlika za odpravo nesorazmerja (Z107), delež razlike za odpravo nesorazmerij in osnovna plača za obračun, iz katerega izhajajo vsi nadaljnji izračuni.

- Toženec je prejemal v spornem obdobju previsoko plačo. Računsko sodišče je to ugotovilo v revizijskem poročilu z dne 20. 8. 2012 (A4). Ugotovilo je, da je tožeča stranka pri javnih uslužbencih, ki opravljajo delo na delovnih mestih z nižjo izobrazbo od zahtevane, in imajo zmanjšano osnovno plačo v skladu s 14. členom ZSPJS, nepravilno upoštevala določilo o odpravljanju nesorazmerja v osnovnih plačah. Pri tožencu je prišlo do preplačila plače tožencu za navedeno obdobje.

- Tožeča stranka zatrjuje, da je za navedeno nepravilnost pri obračunu zneskov iz naslova odprave nesorazmerij izvedela šele s prejemom omenjenega revizijskega poročila Računskega sodišča RS z dne 20. 8. 2012, sodišče pa temu ni sledilo, saj je ugotovilo, da je vodstvo tožeče stranke za napako pri izračunu plače izvedelo s prejemom revizije Ministrstva za kulturo z dne 17. 7. 2009, ki je bila opravljena s strani nadzorne komisije za izvedbo nadzora prehoda tožeče stranke v nov plačni sistem na pobudo same tožeče stranke (B.).

11. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 3. in 3. a člena ZSPJS. Iz določbe 3. odstavka 3. člena ZSPJS izhaja, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V 5. odstavku 3. člena istega zakona je določeno, da se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa. V 3.a členu je urejeno ravnanje v primeru nezakonitosti. Po določbi 3. odstavka 3.a člena ZSPJS se v primeru, če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS izplačana višja plača, kot bi mu pripadala za delo na delovnem mestu po PZ ali za opravljanje funkcije po odločbi ali sklepu, za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabljajo splošna pravila civilnega prava. 3.a člen je bil noveliran z Zakonom o spremembah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-S, Ur. l. RS, št. 50/2014 z dne 4. 7. 2014), ki v prehodnih in končnih določbah, konkretno v 6. členu določa, da se postopki pri delodajalcih za vračilo preveč določenih in izplačanih plač ter postopki pred pristojnimi sodišči za vračilo preveč določenih in izplačanih plač, sproženi pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah tega zakona.

12. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri odločanju o zahtevku za vračilo preveč izplačane plače glede na določbo tretjega odstavka 3.a člena ZSPJS potrebno upoštevati tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) in sicer določbe 190. in 191. člena OZ. Po določbi 1. odstavka 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Po stališču sodišča prve stopnje pa je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati tudi določbo 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Upoštevajoč navedena izhodišča je sodišče prve stopnje preverjalo, ali je tožeča stranka vedela za nepravilnosti pri obračunu zneskov iz naslova odprave nesorazmerij v osnovni plači oziroma kdaj je za to izvedela. Sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze ni sprejelo stališča tožeče stranke, da naj bi za nepravilnosti pri obračunu plače toženi stranki zvedela šele s prejemom revizijskega poročila Računskega sodišča RS z dne 20. 8. 2012, in da v spornem obdobju, ko je toženi stranki izplačevala previsoke plače, za nepravilnost in nezakonitost izplačil ni vedela. Ugotovilo je, da je tožeča stranka za nepravilnost izvedela že 17. 7. 2009 s prejemom dopisa Ministrstva za kulturo z dne 10. 7. 2009 s priloženim zapisnikom o nadzoru z dne 8. 7. 2009, ki je bil opravljen s strani nadzorne komisije Ministrstva za kulturo za izvedbo nadzora prehoda tožeče stranke v nov plačni sistem na pobudo tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je na tej podlagi zahtevku za vračilo preveč izplačane neto plače za obdobje od avgusta 2008 do junija 2009 ugodilo, ker je ugotovilo, da so bila preplačila izvedena po pomoti, poleg tega pa tožeča stranka za preplačila ni vedela. Glede na ugotovitev, da je tožeča stranka pri obračunu in izplačilu plače tožencu za julij 2009 in za vse nadaljnje mesece vedela, da mu izplačuje previsoko plačo zaradi nepravilno upoštevanega določila o odpravljanju nesorazmerja, kar pomeni, da je za preplačila vedela, ni pa si pridržala pravice preplačila zahtevati nazaj, niti ni zatrjevala, da jih je plačala, da bi se izognila sili, pa je zahtevek za vrnitev preplačil za obdobje od julija 2009 do oktobra 2010 po presoji sodišča prve stopnje neutemeljen in je bil zato v tem delu tožbeni zahtevek zavrnjen.

13. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju je torej v tem individualnem delovnem sporu bistveno vprašanje, ali je v tem sporu, ko gre za vračilo plač iz naslova neupravičene obogatitve, ki so bile javnemu uslužbencu izplačane v previsokem znesku v nasprotju z določbami ZSPJS, mogoča uporaba določbe 191. člena OZ glede na (v letu 2014 spremenjeno) določbo 3. odstavka 3.a člena ZSPJS. Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da stališče prvostopenjskega sodišča, ki je uporabilo določbo 191. člena OZ, ni pravilno. Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako kot sodišče prve stopnje, ki je štelo, da ta določba odkazuje na uporabo 190., pa tudi 191. člena OZ. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je namreč potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (iz naslova odprave nesorazmerij v osnovni plači, tako kot v obravnavani zadevi, ko se je pri plači za sporno obdobje napačno upošteval 34. plačni razred namesto pravilno 32. plačni razred, v katerega je bil toženec uvrščen zaradi nižje stopnje izobrazbe od zahtevane za zasedbo njegovega delovnega mesta) oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. S tem v zvezi so torej utemeljene le pritožbene navedbe tožeče stranke, medtem ko so pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zavzema za nasprotno stališče in za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti ob sklicevanju na določbo 191. člena OZ, neutemeljene. Vprašanji, ali in kdaj je tožeča stranka zvedela za nezakonita previsoka izplačila toženi stranki, ter ali so bila preplačila izvedena po pomoti, pa nista odločilnega pomena.

14. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti je pravilna. Tožeča stranka je namreč toženo stranko, kot izhaja iz podatkov v spisu, z dopisom z dne 1. 7. 2013 pozvala na vrnitev preveč izplačanih plač. Toženec, ki je poziv prejel 15. 7. 2013, v 30 dneh od poziva ni poravnal svojih obveznosti niti ni prišlo do dogovora o tem, zato je od poteka roka 15. 8. 2013 v zamudi s plačilom in od takrat dalje, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tečejo zakonske zamudne obresti (193. člen OZ). Datum prejema opomina je namreč dan, ko dobra vera prejemnika nezakonitih previsokih izplačil plače preneha. Zato so tudi pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene, tožeča stranka, ki sicer izpodbija celotni zavrnilni del sodbe, pa v zvezi z zavrnitvijo obrestnega zahtevka v 2. alinei II. točke izreka sodbe nima konkretnih pritožbenih navedb.

15. Pritožba tožene stranke zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe je torej delno utemeljena glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za vračilo zneskov preveč izplačane plače za obdobje od julija 2009 do oktobra 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (1. alinea II. točke izreka sodbe), ni pa utemeljena v delu, v katerem se nanaša na odločitev o zavrnitvi dela obrestnega zahtevka (2. alinea II. točke izreka sodbe). Pritožba tožene stranke zoper ugodilni del sodbe, ki zahtevka po višini niti ne izpodbija, pa ni utemeljena.

16. Ostale obširne pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (1. odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podani v navedenem obsegu, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo odločitev v 1. alinei II. točke sodbe sodišča prve stopnje ter s tem v zvezi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, ker je o tožbenem zahtevku potrebno odločiti po izvedenem dopolnjenem dokaznem postopku. V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek in ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

18. Ker v ostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niti razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, je pritožbeno sodišče v ostalem zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljeni in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe v skladu z določbo 353. člena ZPP.

19. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, pa tudi stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke, ki ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ne spada med potrebne stroške (154., 155. člen ZPP).