Jedro

Zaradi odplačevanja kredita po prenehanju zakonske skupnosti ima tožnik le obligacijski zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank, ustvarjeno v času trajanja zakonske zveze, sodi nepremičnina z ID znakom xy k. o. X, ki v naravi predstavlja stanovanje št. 1 z neto tlorisno površino 85,34 m² (ali z uporabno površino dela stavbe v izmeri 70,00 m²) v 2. etaži (3. nadstropju) stanovanjske stavbe na naslovu L. (I. točka izreka). Ugotovilo je, da delež tožnika na skupnem premoženju pravdnih strank, ustvarjenem v času trajanja zakonske zveze, in sicer na nepremičnini z ID znakom xy k. o. X, ki v naravi predstavlja stanovanje št. 1 z neto tlorisno površino 85,34 m² (ali z uporabno površino dela stavbe v izmeri 70,00 m²) v 2. etaži (3. nadstropju) stanovanjske stavbe na naslovu L., znaša 70 %, delež toženke pa 30 % (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da se ugotovi, da spada nepremičnina z ID znakom ab, k. o. Y, ki v naravi predstavlja stanovanje št. 10/I s kletnim prostorom št. z neto tlorisno površino 37,33 m² (ali z uporabno površino dela stavbe v izmeri 29,90 m²) v 3. etaži (1. nadstropju) stanovanjske stavbe na naslovu K., v skupno premoženje in da je delež pravdnih strank na njem tožnika 85 % in toženke 15 % in v delu, v katerem je tožnik zahteval, da se ugotovi, da znaša njegov delež na skupnem premoženju, ustvarjenem v času trajanja zakonske zveze, to je stanovanju na naslovu L., več kot 70 % (zahteva 85 %), ter v delu, v katerem zahteva, da se ugotovi solastniška deleža pravdnih strank na skupnem premoženju, ustvarjenem v času trajanja zakonske zveze (stanovanju na naslovu L. in stanovanju na naslovu K., in sicer za tožnika 85/100, za toženko pa 15/100 (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obsegu ugotovitve 20 % deleža stanovanja v korist tožnika na račun toženke, ki predstavlja nepremičnino ID xy, k. o. X. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so razlogi sodbe, o tožniku priznanem 20 % višjem solastniškem deležu na stanovanju, nesprejemljivi. Odločitev je arbitrarna, razlogi, na katere sodišče opira odločitev o višjih deležih, so nejasni. Toženka je bila prepričana, da bo sodišče sledilo njeni izpovedi, da je bil njen dohodek iz delovnega razmerja manjši zato, ker je v tem obdobju rodila dva otroka, pri obeh je bila njena nosečnost rizična, skrb za male otroke pa ji je onemogočala napredovanja. Toženka te okoliščine ni dokazovala z listinami, ker je bila prepričana, da bo sodišče sledilo njenim trditvam. Tožnikove trditve, da je bila kupnina za stanovanje za več kot polovico plačana z gotovino, so se izkazale za neresnične, ker je toženka z listinskimi dokazi izkazala drugače. Zato je bila tožnica prepričana, da bo sodišče verjelo njenim trditvam glede rizične nosečnosti, kar sta potrdili izpovedbi K. N. in N. N. Če je sodišče dvomilo v resničnost podatkov, bi moralo tožnico pozvati k predložitvi dokumentacije ali pa samo opraviti poizvedbe, ne pa slepo verjeti tožniku, ki se je že izkazal z neverodostojnimi navedbami. Tožnici je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Tožnik ni predložil dokaza, da je toženkina nosečnost potekala normalno. Pritožbi prilaga dokumentacijo o porodih zaradi izkaza verodostojnosti. Podatki ZPIZ izkazujejo, da so bili dohodki toženke v kasnejšem obdobju enakovredni ali višji od tožnikovih. Sodišče ne bi smelo upoštevati tožnikovega višjega dohodka iz delovnega razmerja za priznanje višjega deleža na obravnavani nepremičnini. Tožnik je sam izpovedal, da se v času od sklenitve zakonske zveze do nakupa stanovanja v L. prihranki niso povečali, kar potrjujejo tudi podatki, ki jih je tožnica predložila o svojih hranilnih vlogah. Zaključki sodišča, da je tožnik prihranke in darilo, ki ga je prejel od staršev vložil v skupno premoženje za skupne potrebe in opremo stanovanja, so v nasprotju s tožbenimi navedbami in s predmetom obravnavanja te zadeve, ki sta izključno stanovanji v L. in K. in nobeno drugo premoženje, ki sta ga stranki ustvarili v času trajanja zakonske zveze. Izpostavlja nekonsistentnost tožnikovih navedb glede plačila kupnine za stanovanje. Tožnik je navajal, da mu pripada višji delež, ker naj bi bil del kredita odplačan po prenehanju zakonske zveze, vendar pa ni izkazal, kdaj in kdo naj bi plačal te preostale kredite. Nesprejemljiv je zaključek, da je tožnik ostanek sredstev namenil za nakup opreme za stanovanje, takšnih trditev ni ne postavil ne izkazal. Če bi tožnik od staršev res dobil darilo v višini 30.000,00 DEM, bi to toženki povedal, denar pa bi tudi položil na banko. Sodišče spregleda, da je priča D. D. izpovedal, da je pri notarju overil izjavo, ki je ni sam zapisal niti je ni zapisal notar, ampak gre za vnaprej pripravljeno izjavo. Pomembno je, da tožnik denarja zagotovo ni porabil za nakup stanovanja. Če bi veljali razlogi sodbe, je treba v delitev skupnega premoženja vključiti tudi vsa denarna sredstva, ki jih je imel ob razvezi zakonske zveze, tudi ostanek prihrankov iz leta 1985 in tudi morebitno darilo staršev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so razlogi sodbe glede višjega deleža tožnika na stanovanju nejasni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita, logična in življenjsko prepričljiva. Odločitev sodišča je izčrpno in pravilno obrazložena, očitki o arbitrarnosti niso na mestu. V 25. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje so izrecno navedene okoliščine (ki jih izpostavlja pritožba), ki vodijo do pravilnega zaključka, da je delež tožnika na stanovanju v L. 70 %.

6. Sodišče prve stopnje (po presoji višjega sodišča pravilno) ni sledilo navedbam toženke, da je bila v času trajanja zakonske zveze z dela odsotna skoraj štiri leta, ker naj bi bile njene nosečnosti rizične, saj toženka teh trditev ni dokazala, pa bi to lahko storila. Toženka v pritožbi pritrjuje, da ni predložila nobenega dokaza in navaja, da je bila prepričana, da ji bo višje sodišče verjelo, sploh ker so se trditve tožnika, da je bila kupnina za stanovanje v L. več kot polovico plačana v gotovini, izkazale za neresnične. Višje sodišče poudarja, da sodišče prosto presoja dokaze (8. člen ZPP), stranke pa so tiste, ki morajo navesti dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Rizična nosečnost je dokumentacijsko preverljiva, na kar je opozarjal tekom postopka tudi tožnik (tudi sicer pritožnica zmotno meni, da bi tožnik moral „predložiti dokaz o trditvi, da je nosečnost potekala normalno“). Očitek, da bi moralo sodišče tožnico pozvati k predložitvi dokumentacije oziroma samo opraviti poizvedbe, ni utemeljen, tožnici pa tudi ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Pritožnica navaja, da je pritožbi priložena dokumentacija iz porodnišnice glede porodov otrok, vendar pa iz spisovnega gradiva ne izhaja, da je dokumentacija res priložena, kar pa tudi sicer, upoštevajoč 337. člen ZPP, ni bistveno. Glede sklicevanja na izpovedbo hčere, da so njeni problemi z ušesom posledica rizične nosečnosti, višje sodišče ponavlja, da ob pomanjkanju listinske dokumentacije izpovedba hčere predstavlja prešibek dokaz (tudi sicer hči, ki je bila rojena, ne more izpovedati o statusu nosečnosti), očitkov glede pričanja sina N. N. pa pritožba ne konkretizira.

7. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je toženka namenila občutno več časa otrokoma kot tožnik. Ona je bila tista, ki je, poleg porodniškega dopusta, v primeru bolezni in potrebnih prevozov na preglede (večkrat kot tožnik) vzela bolniški dopust. Posledično je bila večkrat odsotna z dela, zaradi česar je brez dvoma trpela tudi njena poklicna kariera. Slednje izkazuje, da je bila v celosten okvir presoje (po presoji višjega sodišča povsem ustrezno) vpeta toženkina skrb za otroka tudi na račun toženkine poklicne (službene) aktivnosti. Prav tako je sodišče na drugi strani pravilno težo dalo okoliščini, da je tožnik zaslužil občutno več kot toženka in da je razmerje med njunimi prihodki znašalo 3 : 1. Slednje dejstvo je toženka priznala (zadnji odstavek 5. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), kar je odločilno, dodatno pa celo temu v svoji izpovedbi ni nasprotovala (18. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, izpovedba na list. št. 57). Pritožbeno sklicevanje na podatke ZPIZ, „iz katerih sledi, da so bili toženkini dohodki v kasnejšem obdobju enakovredni, včasih pa celo višji od tožnikovih“ in na „podatke, ki jih je tožnik predložil o svojih hranilnih vlogah“ v zvezi z razmerjem med dohodki ni konkretizirano, zato teh navedb višje sodišče dodatno ne obravnava.

8. Neutemeljena je pritožbena graja o pomanjkanju trditev za zaključke sodišča glede darila v višini 30.000,00 DEM, danega tožniku s strani njegovih staršev in glede tožnikovih prihrankov. Zadostne (izčrpne) trditve je namreč tožnik navedel že v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 6. 11. 2014. Višje sodišče sprejema zaključek v 13. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, da je tožnik darilo staršev vložil v skupno premoženje, za skupne potrebe in opremo stanovanja, saj ga je sodišče prve stopnje (pravilno) sprejelo po izvedenem dokaznem postopku, in sicer je glede tega verjelo izpovedbi tožnika. Prav tako višje sodišče nima pomislekov, da je tožnik svoje prihranke (kot izhajajo iz 12. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) namenil za skupno dobro obeh zakoncev oziroma skupne potrebe, nakup opreme za stanovanje.

9. Pritožnica graja tudi samo dokazno oceno (13. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) glede darila staršev tožniku (30.000,00 DEM). Vztraja, da bi gotovo vedela, če bi tožnik darilo prejel, saj bi ji to povedal, prepričana pa je tudi, da bi denar položil na banko, če bi ga dobil. Višje sodišče v odgovor pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je sledilo izpovedbama prič F. F. in D. D. o tem, da sta tožniku s finančnimi sredstvi pomagala starša, prav nobenih pomislekov pa tudi nima glede ocene sodišča, da bi v primeru, če bi bilo darilo namenjeno celotni družini, zagotovo zanj vedela tudi toženka. Pritožba očita še, da je sodišče spregledalo, da je priča D. D. (brat tožnika) izpovedal, da je bila izjava (priloga A 13) pripravljena vnaprej. Slednje ni bistveno, glede na to, da je priča sama na naroku 14. 1. 2015 (list št. 103) na vprašanje sodnice glede izjave, da naj bi starša izročila nek denar tožniku, izpovedala, da sta oba z bratom dobila po 30.000,00 DEM od očeta, priča za gradnjo hiše, brat (tožnik) pa za nakup stanovanja, kar je izpostavilo že sodišče prve stopnje.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede odplačila kredita za stanovanje po prenehanju zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izrecno obrazložilo, da ima zaradi odplačevanja kredita po prenehanju zakonske skupnosti tožnik le obligacijski zahtevek in zato sodišče ni ugotavljalo okoliščin s tem v zvezi.

11. Sodišče prve stopnje je odločalo v okviru zahtevka in postavljenih trditev. Posplošen pritožbeni očitek, da bi bilo treba v delitev skupnega premoženja vključiti tudi vsa denarna sredstva ob razvezi zakonske zveze, tudi ostanek prihrankov iz leta 1985 in tudi morebitno darilo (če ima pritožnica v mislih kakšno drugo darilo od obravnavanega), predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato ga višje sodišče ne obravnava.

12. Višje sodišče ni zasledilo ne očitanih in tudi ne kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije stroške, ki so ji nastali z njeno vložitvijo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).