Jedro

Glavni zahtevek mora biti po 180. členu ZPP določen. Če gre za denarni znesek mora biti zato naveden določen znesek denarja, ki ga tožnik terja. Ker tožnik v tem sporu terja pogodbene obresti, ki se nanašajo na preteklo obdobje, bi moral zahtevek postaviti v številčno določenem denarnem znesku in ne opisno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna nerazdelno plačati tožniku znesek 16.872,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2009 dalje, v roku 15 dni. Višji in drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.848 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo do plačila.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in izpodbija odločitev, s katero je zavrnjen zahtevek za obresti. V tožbi je pojasnil, da je njegov oče leta 1976 najprej izročil toženi stranki 48.000 DEM, zatem leta 1978 pa še 5.000 DEM. Te datume je potrdil tudi, ko je bil zaslišan kot stranka. Izpovedal je, da sta v času prve izročitve denarja bila s prvo toženko še poročena. Manjši znesek pa je oče izročil čez dve leti, torej leta 1978. Če je sodišče štelo, da je njegov zahtevek glede obrestnega dela premalo substanciran, bi ga moralo glede na določbo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) o materialnem procesnem vodstvu opozoriti oziroma pozvati, naj navedbe v tem delu dopolni. Tožena stranka obrestnemu delu tožbenega zahtevka ni oporekala, zato je tožnik štel, da gre za neprerekano dejstvo, ki ga ni treba posebej dokazovati. Ker tožena stranka ni sporočila imena nemške banke pri kateri je bil denar naložen, tožnik tudi ni predlagal poizvedb v zvezi z višino obrestne mere. Sodišče je napačno odločilo, da mora tožnik nositi neugodne posledice dejstva, da ni dokazal določenega pravnorelevantnega dejstva, čeprav tega dejstva tožena stranka niti ni prerekala. Glede na neprerekano dejstvo tožnik tudi ni mogel vedeti, da sodišču višina obrestne mere nemških bank ni znana. Ker sodišče tožnika ni pozvalo, da se do tega jasno opredeli, je kršilo postopek s tem, da je ta kršitev absolutna, saj je z nezakonitim postopanjem sodišče tožniku odvzelo pravico do izjave v postopku. Dejstvo je, da je njegov oče toženki oziroma njeni sestri naročil, da naloži denar na banki v Nemčiji zaradi boljše varnosti in višje donosnosti. To so potrdile tudi zaslišane priče. Tožnikov oče z denarnim zneskom ni razpolagal. Dvajset let od izročitve denarja je leta 1999 zahteval manjši znesek, dve do tri leta pred smrtjo pa ostanek, to je 25 let od izročitve denarja. Sprva z denarjem ni razpolagal po lastni želji, zadnja leta pred smrtjo pa zaradi ravnanja toženk. V predmetnem razmerju gre pri vezavi deviznih vlog za razmerje med banko in posameznikom, zato pride v poštev določilo tretjega odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki določa, da za primer, ko so dogovorjene obresti, ni pa določena obrestna mera, velja obrestna mera, ki jo banka plačuje za tako ali podobno vrsto posla. Gre torej za obrestno mero, kot jo je banka plačevala za vezavo hranilnih vlog v DEM za več kot leto dni. Splošno znano dejstvo je, da so bile obresti pri tujih bankah - sploh v Nemčiji, bistveno višje kot obresti pri naših bankah in tudi da so obresti višje, če gre za vezane vloge na več kot leto dni. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi torej sodišče moralo v najslabšem primeru tožniku priznati obresti za vloge na vpogled. Prav zaradi vezave je bil denar naložen na banko v Nemčiji, zato mu obresti pripadajo. Tožnik v zvezi z zapadlim zneskom obresti pripominja, da če se upošteva 6 % letne obresti za prvo obdobje od 1.1.1979 do 1.1.1999, kot za drugo obdobje od 2.1.1999 do 20.4.2009, presegajo glavnico. Zato bi bilo treba upoštevati določbo 402. člena ZOR, da pogodbene obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, a neplačanih obresti, doseže glavnico. Tožnik je začetek obresti datiral s 1.1.1979, saj je leta 1978 pokojna M.K. že razpolagala s celotnim zneskom 53.000 EUR. Ker je v letu 1999 bil vrnjen znesek 20.000 DEM, pa je zahteval od 2.1.1999 obresti od preostalega zneska. Upošteval je torej datume, ki so zanj manj ugodni. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno naj se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tudi tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem pa izpodbija dokazno oceno. Priča K.N. ni verodostojna, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, saj teče med to pričo in tožnikovim sinom S.N. pravda za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V postopku, ki se je zaključil z odločbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cp 927/2010 z dne 15.3.2011, je ta priča v celoti propadla. Tožnik in priča sta v tesni navezi in priča ravna izključno po tožnikovih navodilih. Sodišče zato ne bi smelo priči pokloniti vere z obrazložitvijo, da nima interesa na stvari. Priča nastopa kot priča tudi v pravdi, ki teče zaradi razveljavitve darilne pogodbe, sklenjene med starši tožnika in njegovim sinom J.N. Pravda je še v teku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici. Tudi iz vsebine pisne izjave priče z dne 18.4.2009 in izjave z dne 19.12.2008, ki jo je overila notarka, se vidi, da ne gre za neobremenjeno pričo, ki naj ne bi imela vidnih interesov za uspeh ene ali druge strani v tej pravdi. Priča je sovražno nastrojena proti prvi toženki. Njeno pričanje v tej zadevi je bilo zmedeno, časovno in krajevno neurejeno, neuporabno, naučeno, očitno pa je določene stvari, ki se jih je naučila, tudi pozabila in pomešala. Pri dokazni oceni izpovedi prič H.N. in M.N., pa bi moralo upoštevati njuno celotno izpoved. Priči sta vedela le za višino zneska, ki naj bi ga dal tožnikov oče v hrambo ali kot oni pravijo v oplemenitenje prvotnima toženkama, nista pa vedela za druge finančne podatke, ki so se nanašali na tožnikovega očeta, zato je težko verjeti njunima izpovedbama. Ni zanemarljivo dejstvo, da je bila priča M.N., ki je tudi v sorodu s tožnikom, kot je tudi njen sin H., zaslišana na naslednji obravnavi, ko je razpolagala z izpovedjo sina H. in z njegovo pisno izjavo. Te priče ne vedo iz svojega ničesar. Vse kar so izpovedale, naj bi jim povedal sedaj že pokojni tožnikov oče. Zatrjevanje nečesa, kar naj bi rekel nekdo, ki je že mrtev in se to ne da preveriti, pa je nezanesljiv dokaz. Zato je te dokaze šteti kot posredne dokaze. Sodišče je kljub nasprotovanju toženke sprejelo med dokaze vse tri izjave prič, ni pa sprejelo pisma moža toženkine sestre, ki ga je poslal po njeni smrti. Opisano ravnanje kaže, da se je očitno postavilo na stran ene stranke in stranki ni obravnavalo enakopravno. Dejstvo, da toženka ni dala podatkov svoje sestre po prejemu tožbe, je sodišče napačno razlagalo. Toženkina sestra je bila dalj časa hudo bolna, večinoma je bila po bolnišnicah, zato jo prva toženka ni mogla obremenjevati s pravdanjem in ji je želela prihraniti dodatno gorje. Samo iz tega razloga ni povedala njenega naslova. Toženka je v pravdi sodelovala, povedala je za kraj v Nemčiji, kjer je bilo z delom denarja, namenjenega za adaptacijo gostilne, kupljeno stavbno zemljišče. V Nemčiji je zemljiška knjiga javna in bi tožnik lahko pridobil podatke, potrebne za ta spor. Sicer toženka tudi ni bila pozvana na predložitev kakršnihkoli listin v zvezi z nakupom zemljišča. Namen izročitve denarja, čas izročitve in višino ter vsa druga dejstva, ki so se zgodila po nespornih vlaganjih denarja v gostinske prostore, mora dokazati tožnik. Toženka je logično in prepričljivo pojasnila, da je tožnikov oče sprva denar res izročil v hrambo in da je bil naložen v banki v Nemčiji, vendar pa se je kasneje po sklepanju darilne pogodbe z vnukom J. situacija spremenila. Darilna pogodba je bila sklenjena 13.10.1983 in z njo se je stavbo gostilne z vsemi pritiklinami preneslo na vnuka J. Stavba je bila slabo vzdrževana in v taki situaciji je tožnikov oče namenil ves denar, izročen v hrambo, za popravilo gostilne. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da je tožnikov oče v hrambo izročen denar namenil za popravilo gostilne, kar pomeni vnuku J., saj je bil on lastnik gostilne in drugih premičnin. Tožnik je prikazal v postopku vrsto okoliščin nekonsistentno. Tako je glede časa, v katerem naj bi tožnikov oče zahteval vrnitev denarja, povedal različne datume od treh let navzdol, vse do nekaj dni pred smrtjo. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je polovico denarja bilo porabljenega za adaptacijo gostilne v času, ko je bila gostilna že najmanj 13 let v lasti J.N. Torej je denar dejansko pridobil tožnikov sin in ne tožnikov oče. Adaptacija ni pomenila vzdrževanja zapisanega v darilni pogodbi, ki naj bi bremenilo darovalca, torej tudi tožnikovega očeta. Prva toženka je v začetku te pravde prevzela nase vso odgovornost za prevzem denarja, čeprav ga je dejansko sprejela prvotna druga toženka in ga na svoje ime vložila v banko ter ga tudi na svoje ime dvigala in ostanek vložila v nepremičnine. Prva toženka pri tem ni imel nobene vloge, razen da je bila navzoča pri prevzemu. Bila je torej posrednica med tožnikovim očetom in svojo sestro. Zato je bil utemeljen njen ugovor pasivne legitimacije. Utemeljen pa je bil tudi zato, ker je po začetku adaptacije gostilne, ki še ni končana, ostanek denarja prevzel tožnikov sin. Ni pomembno katere osebe so bile udeležene pri izročanju denarja, pomembno je, da se je denar vložil tja kamor je bil namenjen, to pa je v J. hišo, oziroma za J. in ne za njegovega očeta. Ker trditve tožnika niso bile dokazane, bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Toženka se tudi sprašuje, zakaj ni tožnik za časa življenja svojega očeta sprožil ta spor zoper sinova, ampak se je teh pravd lotil šele po njegovi smrti. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Toženka zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika: Pogodbene obresti, za katere naj bi se „oplemenitil“ znesek, ki ga je izročil tožnikov oče toženkama, da ga druga toženka položi na banko v Nemčiji, so glavni zahtevek in ne stranska terjatev. Glavni zahtevek mora biti po 180. člen ZPP določen. Če gre za denarni znesek mora biti zato naveden določen znesek denarja, ki ga tožnik terja. Ker tožnik v tem sporu terja pogodbene obresti, ki se nanašajo na preteklo obdobje, bi moral zahtevek postaviti v številčno določenem denarnem znesku in ne opisno, kot ga je postavil v drugi in tretji alineji. Že s procesnega vidika mora tožba glede glavnega zahtevka obsegati določen zahtevek. Zahtevek v drugi in tretji alineji tožnikove tožbe ni bil v celoti postavljen v skladu z določilom 180. člena ZPP. Tako kot je tožnik postavil zahtevek v tem delu, bi ga lahko postavil le, če bi se terjale pogodbene obresti, ki bi zapadle v bodoče, ne pa v tem primeru, ko je tožnik terjal obresti na datum, ko se je zahtevalo vračilo celotnega zneska, ki bi ga tožena stranka morala izročiti ob preklicu (to je pred vložitvijo tožbe). Oblikovanje tožbe je sicer lahko vprašanje procesnega prava, kjer ZPP določa, da se vloga lahko vrne stranki v popravo in dopolnitev. Vendar je v tej zadevi bil tožbeni zahtevek tudi v materialnopravnem pogledu vprašljiv. Tožnik je v namreč tožbenih navedbah navajal, da »je njegov oče izročil toženkama 53.000 DEM zato, da jih druga toženka, ki je živela v Nemčiji, naloži tam na banko, saj je bila taka naložba varnejša, pa tudi bolj donosna, ker so obrestne mere bile v Nemčiji višje kot v takratni Jugoslaviji.« Zahteval pa je, da mu sodišče prisodi »obresti v višini, kot so se obrestovale hranilne vloge, vezane za več kot leto dni v DEM«. Iz predstavljenih navedb v tožbi pravna posledica, ki jo je zahteval tožnik, ne izhaja. Če ni povezave med zatrjevanimi dejstvi v sami tožbi in tožbenim predlogom, pa gre za nesklepčen zahtevek. Sklepčnost je materialnopravna (in ne procesna) predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka. Če te povezave ni, obstaja nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom in se takšen tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi skuša tožnik navedbe v tem delu dopolniti s trditvami, da je postavil nižji obrestni zahtevek, kot bi mu pripadal glede na dogovor. Vendar je tožnik te navedbe prvič izpostavil šele v pritožbi, kar je prepozno. V prvostopenjskem postopku je zatrjeval le to, kar je že povzeto: da namreč zahteva obresti v skladu z dogovorom, ki naj bi bil, da se denar obrestuje na nemški banki. Pri tem pa ni pojasnil niti to, kolikšne naj bi bile obresti na nemških bankah, niti ni v tej smeri ponudil nobenega dokaznega predloga.

Pritožba neutemeljeno očita, da bi sodišče prve stopnje ob takšnem stanju moralo v okviru materialnega procesnega vodstva (člen 285 ZPP) tožnika opozoriti na vrzeli v njegovih navedbah v zvezi z obrestmi oziroma na dopolnitev navedb v tem delu. Po tej določbi je sicer sodnik dolžan poskrbeti, da stranke navedejo vsa odločilna dejstva in ponudijo ter dopolnijo dokazila in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje. Vendar pa s svojo aktivnostjo sodnik ne sme poseči v načelo dispozitivnosti in tudi ne sme prekršiti dolžnosti, da je pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnava obe stranki. Če bi v tej zadevi ob pomanjkljivih in nesklepčnih navedbah sodnik tožniku nudil pomoč, kot predlaga pritožba, bi to vsekakor preseglo pooblastila, ki jih ima sodišče na podlagi določbe 285. člena ZPP. Tožnik bi namreč moral, da bi zadostil sklepčnosti tožbe, spremeniti navedbe v tožbi in drugače oblikovati obrestni zahtevek v drugi in tretji alineji tožbenega predloga. Poleg tega bi ga moralo sodišče še pozvati, da ponudi ustrezne dokaze, s katerimi bo ta denarni zahtevek dokazal. Sodniku tako obsežnih dolžnosti do ene stranke ni mogoče nalagati, zato pritožbeni očitek, da je v tem primeru sodnik kršil določbo 285. člena ZPP, ni utemeljen.

Ker je bil v obrestnem delu tožbeni zahtevek nesklepčen, je zmoten tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo temu zahtevku ugoditi, ker mu tožena stranka ni izrecno oporekala. Tožena stranka je v celoti oporekala tožbenemu zahtevku. Tudi če v tem delu ni konkretno oporekala posameznim navedbam, nesklepčnemu zahtevku, ki je materialnopravna predpostavka, kot je bilo že pojasnjeno, sodišče ne more ugoditi. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi toženke: Dokazna ocena o odločilnih dejstvih tega spora je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepričljiva. Tudi če je priča K.N. v sporu s sinom toženke, njena izpoved prepriča, ker je potrjena z ostalimi dokazi. Da je po smrti očeta tožnika oziroma brata te priče, priča odšla na dom toženke, kjer je bila navzoča tudi druga toženke, to je njena sestra, ki je sporni denar položila po naročilu na banko v Nemčiji, je potrdil H.N., ki ni v razmerju s pravdnima strankama. Prav H.N. je peljal pričo K.N. k toženi stranki in bil navzoč pri pogovoru o tem denarju. Ob tej priliki je tudi sam slišal, da sta obe sestri priči povedali, da je bil denar vložen v neko hišo, čeprav bi moral biti na banki. Ne drži zato pritožbena navedba, da je priča izpovedala o tem, kar je slišala od drugih. Dogovor o tem, da je pokojni oče dal toženkama denar, da ga zanj shranita, je potrdila tudi soseda M.N., ki prav tako ni v nobenem razmerju s strankama. Sodišče prve stopnje je v izpovedih teh prič, pa tudi ostalih in nenazadnje izpovedi same prve toženke imelo dovolj podlage, da je verjelo tožniku.

Tudi darilna pogodba, ki jo je pokojni oče tožnika sklenil z vnukom J.N. 13.10.1983 glede na vsebino ne utemeljuje navedb toženke, da je skupaj s stavbo gostilne namenil vnuku denar, ker naj bi bil denar izročen v hrambo z namenom, da se z njim popravi gostilna. Nasprotno, v darilni pogodbi je popolnoma jasno zapisano, da darovalca obdržita v posesti vse do smrti stanovanjsko hišo, da obdržita pravico oddajanja gostilne v najem, da obdržita kmetijska zemljišča in da se zavezujeta plačevati do izročitve premoženja v posest obdarjencu vse prispevke, davke ter druge morebitne dajatve. S to pogodbo sta se zavezala tudi vzdrževati stanovanjsko hišo, ki je predmet te pogodbe in to do smrti. Iz predstavljenih pogodbenih določil torej sledi, da je celotno vzdrževanje do smrti zadržal v svoji režiji pokojni oče tožnika. Darilo bi v polni meri (dejansko) lahko obdarjenec prevzel šele po smrti darovalcev. Zato ta darilna pogodba ne utemeljuje drugačnega namena oziroma spremembe namena hrambe denarja, ki ga je dal oče tožnika v hrambo v Nemčijo.

Pritožbene navedbe, da prva toženka ni pasivno legitimirana, niso utemeljene. Prva toženka je po ugotovitvah izpodbijane sodbe, ki imajo podlago v zbranem dokaznem gradivu, ves čas sodelovala pri poslu, ki je bil sklenjen z obema toženkama (sestrama). Dejstvo, da je po začetku adaptacije gostilne prevzel denar tožnikov sin, še ne utemeljuje tega, da bi bil ta denar vložen na banko za tožnikovega sina. Ker je bilo v dokaznem postopku zanesljivo ugotovljeno, da je denar, ki je bil izročen toženkama, bil denar pokojnega očeta tožnika, ki je naročil hrambo denarja zaradi svoje varnosti, ne drži pritožbena navedba, da ni pomembno katere osebe so bile udeležene pri izročanju denarja, ampak da je pomembno samo kam je namenjen ta denar in da naj bi bil namenjen za hišo, ki jo je po darilni pogodbi pridobil tožnikov sin, ne za tožnika. Denar, ki ga je oče tožnika izročil toženi stranki do preklica, da ga hrani zanj, spada v zapuščino, in ker je dedič zapuščine tožnik, je tožnik aktivno legitimiran, da zahteva naj se mu izroči denar, ki spada v njegovo zapuščino. Okoliščina, zakaj tožnik za časa življenja svojega očeta ni sprožil pravd proti sinovom, nima nobenega pomena za odločitev v tem sporu.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, je pritožbeno sodišče tudi neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo, v ugodilnem delu, sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Nobena od pravdnih strank ni uspela s svojo pritožbo, stroški tožene stranke, nastali z odgovorom na pritožbo pa niso potrebni, ker v odgovoru ni navedena nobena takšna okoliščina, ki bi prispevala k boljši pojasnitvi zadeve.