22. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 412/2003 z dne 13. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 451/2003 z dne 12. 3. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu št. P 91/2002 z dne 16. 12. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik (v pravdi tožnik) je v pravdnem postopku s tožbo zahteval, naj mu toženka (Mestna občina Novo mesto) vrne 1.952.962 SIT, ker je med njima sklenjena pogodba o plačilu akontacije komunalnega prispevka, ki je bila podlaga pritožnikovega plačila, nična. Podrejeno je zahteval, naj sodišče to pogodbo razveljavi in toženki naloži plačilo istega denarnega zneska. Okrajno sodišče je tožbena zahtevka zavrnilo. Višje sodišče je nato zavrnilo pritožnikovo pritožbo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo revizijo. Odločitev o primarnem zahtevku temelji na stališču, da pogodbena določitev plačila akontacije za čas do izdaje odločbe o dokončni odmeri komunalnega prispevka, ki predvideva tudi končni obračun plačane akontacije, ni nična (ker njena podlaga ni nedopustna in ker ne nasprotuje prisilnim predpisom). Podrejeni zahtevek so sodišča zavrnila z utemeljitvijo, da razlogi za razveljavitev pogodbe niso podani, ker je bila pritožnikova volja ob sklenitvi posla prosta pravno relevantnih napak.

2.Zoper izpodbijano odločitev vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V njej zatrjuje kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave ter 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pojasnjuje, da je s toženko sklenil pogodbo o plačilu akontacije komunalnega prispevka in slednjo tudi plačal, ker sicer ne bi mogel pridobiti gradbenega dovoljenja, to pa bi mu povzročilo veliko škodo. Našteva in utemeljuje razloge, zaradi katerih je pogodba po njegovi oceni nična. Prav tako meni, da bi bilo sodišče moralo pogodbo razveljaviti, ker je bil v njeno sklenitev prisiljen, in pojasnjuje, zakaj. Vrhovno sodišče naj bi na njegov revizijski očitek o nezakonitosti in protiustavnosti županovega sklepa ne odgovorilo "vsebinsko argumentirano". Sklicevanje Vrhovnega sodišča na Navodilo za izračun komunalnega prispevka se mu zdi arbitrarno. Ker naj bi sodišča pri odločanju ne upoštevala večine določb zakonov, ki jih našteva v ustavni pritožbi, naj bi napačno uporabila zakonske določbe o neveljavnosti pravnih poslov in s tem kršila načelo enakosti pred zakonom. Pojasnjuje, da s tem načelom razume nearbitrarno in dosledno uporabo prava glede vseh subjektov v sodnih in upravnih postopkih. Poudarja, da je kršitev tega načela podana tudi, kadar sodišče razsodi napak, ker sploh ne uporabi zakonskih določb ali pa jih razlaga v nasprotju z njihovim namenom. Ker naj bi sodišča v njegovem primeru ravnala tako, naj bi kršila tudi pravico do učinkovitega sodnega varstva.

B.

3.Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Določba 2. člena Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države). Zato se za utemeljevanje ustavne pritožbe pritožnik nanjo ne more uspešno sklicevati. Ker je vsebina 14. člena EKČP (prepoved diskriminacije) zajeta v 14. členu Ustave, je zatrjevano kršitev konvencijske pravice Ustavno sodišče presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

4.Pritožnik sodiščem (smiselno) očita, da v njegovem primeru prava niso uporabila tako, kot ga uporabljajo v drugih, v bistvenem podobnih primerih, in da so pri tem ravnala arbitrarno. Ta trditev bi lahko bila pomembna z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Iz te ustavne določbe namreč (med drugim) izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse. Kršitev te pravice je torej podana v primeru, če so izpolnjeni trije pogoji: (1) da o določenem vprašanju obstaja enotna in ustaljena sodna praksa, (2) da je sodišče od te prakse odstopilo in (3) da je odstop arbitraren. Zatrjevani očitek pa je neutemeljen že zato, ker pritožnik niti obstoja enotne in ustaljene sodne prakse ni izkazal.

5.Prav tako neutemeljene so trditve o arbitrarnosti ravnanja sodišč. Arbitrarnost ravnanja (in s tem kršitev 22. člena Ustave) bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Sodišča so razumno obrazložila, zakaj pogodba o plačilu akontacije komunalnega prispevka ni niti nična niti izpodbojna. Zgolj pritožnikovo nestrinjanje s takšno presojo, ker pravo (o pogodbeni svobodi, o razlikovanju med akontacijo in odmero komunalnega prispevka in o nedopustni grožnji) razume drugače kot sodišča, za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

6.Iz 22. člena Ustave izhaja tudi obveznost sodišča, da vzame na znanje vse navedbe stranke in da se do tistih navedb, ki so po njegovi oceni bistvene za odločitev, v obrazložitvi odločbe opredeli. Pritožnikov očitek Vrhovnemu sodišču, da ni vsebinsko odgovorilo na njegov revizijski očitek o nezakonitosti in neustavnosti sklepa župana, ne drži. Iz obrazložitve odločitve o reviziji je namreč razvidno, da se je do te pritožnikove trditve Vrhovno sodišče opredelilo. Pritožnikovo nezadovoljstvo z vsebino tega odgovora pa na ustavno raven ne posega.

7.Pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave sodišča očitno niso kršila. Ta pravica je namreč procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v obravnavani zadevi prišlo.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić