Jedro

Nezakonita oz. v nasprotju s 17. členom ZTPDR je razporeditev delavca na delovno mesto inšpektorja, ker so pogoji za zasedbo tega delovnega mesta v sistemizaciji določeni v nasprotju z zakonom (izobrazba, zahtevane delovne izkušnje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 27.7.1996 in odgovor na ugovor z dne 3.4.1997 ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 30.949,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1999 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo. S sklepom pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, pravilno tožbo tožnice, s katero je zahtevala razporeditev na delovno mesto "višji inšpektor - pooblaščena uradna oseba", zavrglo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, oz. izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano sodbo in z njenimi razlogi, v zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa še dodaja: Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru svojo odločitev utemeljeno oprlo na določbe Zakona o davčni službi (ZDS - Ur.l. RS št. 18/96). Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest v Davčni upravi Republike Slovenije je bil sprejet dne 28.6.1996 (priloga B 1), sestavni del tega pravilnika pa je tudi sistemizacija delovnih mest v Davčni upravi Republike Slovenije (priloga B 2). Za Davčni urad X., kjer je zaposlena tožnica, določa oddelke oz. odseke, znotraj njih pa naziv delovnega mesta, zahtevane pogoje, plačilne razrede s količniki in dodatki, naloge ter število delavcev. V oddelku za davčno inšpiciranje je pod zap. št.: 78 uvrščeno delovno mesto "inšpektor III" (pooblaščena uradna oseba), za katero pa se po sprejetem aktu o sistemizaciji delovnih mest zahteva višja ekonomska, pravna ali druga ustrezna usmeritev ter 3 leta delovnih izkušenj. To delovno mesto je razvrščeno v tarifno skupino VI/2, s količnikom 2,75. Tožena stranka je sprejela pravilnik o sistemizaciji delovnih mest v Davčni upravi dne 28.6.1996, torej v roku določenem v 63. členu ZDS. Po citirani določbi zakona je morala tožena stranka sprejeti akt o sistemizaciji v treh mesecih po uveljavitvi zakona, torej do 17.7.1996. Tako je bil akt o sistemizaciji sprejet še pred prehodom delavcev republiške uprave ter delavcev agencije, ki so opravljali naloge davčnega nadzora, saj so po 67. čl. ZDS ti delavci postali delavci davčne uprave z dnem 1.7.1996. Notranja razmerja med plačami so morala ostati po 2. odst. 67. člena ZDS do sprejema akta o sistemizaciji delovnih mest in nomenklature nazivov nespremenjena. Določba o nespremenjenih notranjih razmerjih med plačami enih in drugih prevzetih delavcev je očitno izhajala iz zatečenega stanja v času prehoda delavcev, kar je pomenilo, da so bile med plačami delavcev v eni in drugi instituciji razlike. Ker pa je tožena stranka sprejela akt o sistemizaciji delovnih mest že pred prehodom, do realizacije te prehodne določbe sploh ni prišlo, ampak se je odrazila v sprejetem aktu o sistemizaciji, ki je za posamezna sistemizirana delovna mesta ohranila nivo prejšnjih plač, vendar očitno ne za vsa delovna mesta. Kot izhaja iz konkretnega delovnega spora so bili vsi delavci z višjo izobrazbo očitno razporejeni na edino sistemizirano delovno mesto z višjo izobrazbo - "davčni inšpektor III", za katerega se je po novo sprejetem aktu o sistemizaciji zahtevalo le tri leta delovnih izkušenj, kar pa je posledično pomenilo tudi določitev nižjega količnika. Po oceni pritožbenega sodišča pravilnik o sistemizaciji delovnih mest v Davčni upravi Republike Slovenije glede sistemiziranega delovnega mesta "inšpektor III" nima podlage niti v ZDS, pa tudi ne v Zakonu o razmerjih plač javnih zavodih, državnih organih in organih lokalne skupnosti (ZRJZ - Ur.l. RS, št. 18/94). Naloge in organizacijo davčne službe je na novo uredil zakon o davčni službi, ki je v 1. odst. 24. čl. določil tudi zakonske pogoje za imenovanje inšpektorja. Zakon jasno določa pogoje, tako glede strokovne izobrazbe, kot delovnih izkušenj. Po citirani določbi zakona je za inšpektorja lahko imenovana le oseba, ki ima: - visoko strokovno izobrazbo in najmanj 5 let delovnih izkušenj; - višjo izobrazbo in najmanj 10 let delovnih izkušenj; - ter poseben strokovni izpit. Ker tožena stranka v aktu o sistemizaciji delovnih mest pri opredeljevanju pogojev za zasedbo delovnega mesta "inšpektorja III", ni spoštovala zakonskega minimuma delovnih izkušenj, je tudi po oceni pritožbenega sodišča akt v tem delu neskladen z zakonom. Tožena stranka se je sicer pri sprejemu akta o sistemizaciji sklicevala na Uredbo o skupnih temeljih za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v upravnih organih (Ur.l. RS št. 8/91 - 23/95). Sestavni del te uredbe je tudi sistem nazivov in nalog delovnih mest, ki se razvrščajo po skupinah in podskupinah na delovna mesta višjih upravnih delavcev, upravnih delavcev in strokovno tehničnih delavcev. Za delovno mesto "inšpektorja III", ki je bilo uvrščeno v tarifno skupino VI, se je zahtevala višja izobrazba in najmanj tri leta delovnih izkušenj. Glede na to, da je bil zakon o davčni službi sprejet šele leta 1996, je jasno, da citirana uredba ni mogla pri opredelitvi zahtevanih pogojev za zasedbo delovnih mest inšpektorjev, upoštevati zakonskih pogojev, določenih v 24. čl. ZDS. Zakon o davčni službi je na novo opredelil naloge in organizacijo davčne službe, med drugim pa tudi davčni nadzor, ki ga opravljajo davčni organi s kontrolo in inšpekcijskimi pregledi na podlagi zakona, ki ureja davčni postopek in zakona, ki ureja upravo, če z zakonom ni drugače določeno. Po 17. čl. ZDS inšpektor samostojno opravlja naloge inšpekcijskega pregleda, odloča v davčnem postopku in odreja druge ukrepe. Glede na take pristojnosti je zakon izrecno določil tudi pogoje zasedbo delovnega mesta inšpektorja. Zato pa bi morala tožena stranka pri pripravi novega akta o sistemizaciji delovnih mest, ki ga je bila dolžna sprejeti po prehodni določbi 63. čl. zakona do 17.7.1996, upoštevati pogoje, ki jih je določil ZDS. V letu 1994 pa je bil sprejet tudi ZRPJZ, ki je na novo vzpostavil količnike za določitev osnovnih plač za funkcionarje, kot tudi za druge zaposlene v državni upravi. Po 6. čl. citiranega zakona so količniki za določitev osnovnih plač delovnih mest odvisni od zahtevane strokovne izobrazbe in zahtevnosti dela, razvrščajo pa se v tarifne skupine glede na stopnjo zahtevane strokovne izobrazbe. Delovna mesta, za katera se zahteva višja strokovna izobrazba so razvrščena v VI. tarifno skupino, vendar pa se znotraj te tarifne skupine količniki razvrščajo po plačilnih razredih. Višina količnika pomeni hkrati tudi označbo plačilnega razreda. Količniki za določitev osnovne plače tipičnih delovnih mest so sicer določeni v tabeli, ki je sestavni del zakona, vendar pa zakon v 10. členu tudi določa, da se količniki za določitev osnovnih plač delovnih mest, ki niso določeni s tem zakonom, določijo v javnem zavodu, oz. v državnem organu. Pri tem se upoštevajo količniki za določitev osnovne plače delovnih mest in podobne stopnje zahtevnosti, določeni s tem zakonom. Za določitev količnikov znotraj razpona iz 4. in 8. člena ZRJPZ se uporabljajo kriteriji, določeni z zakoni za posamezno področje in s predpisi, ki so izdani na podlagi teh zakonov. Glede na navedeno pravno ureditev določitve količnikov za posamezne plačilne razrede v posamezni tarifni skupini, bi morala tožena stranka pri določitvi delovnih mest in količnikih za posamezna delovna mesta določena v aktu o sistemizaciji upoštevati poleg 24. člena ZDS, ki določa, da je za inšpektorja lahko imenovana tudi oseba z višjo izobrazbo (VI. tarifna skupina), vendar le, če izpolnjuje najmanj 10 let delovnih izkušenj, tudi razpone količnikov po plačilnih razredih znotraj tarifne skupine VI, to je razpon od 2,63 do 3. Inšpektorji z višjo izobrazbo ne morejo biti razporejeni v tarifno skupino VII, za katero se zahteva visoka izobrazba, dejstvo pa je, da se lahko tudi v okviru tarifne skupine VI, za katero se zahteva višja stopnja strokovne izobrazbe, delovna mesta razvrščajo v razponu količnikov od 2,63 do 3. Trajanje zahtevanih delovnih izkušenj pa je lahko element ovrednotenja delovnega mesta. Pritožba tožene stranke sicer pravilno navaja, da je bila tožnica po 6. členu ZRPJZ glede na to, da ima samo višjo izobrazbo, pravilno razvrščena v VI. tarifno skupino, vendar ne s količnikom 2,75, saj bi morala tožena stranka pri uvrstitvi v ustrezni plačilni razred upoštevati zakonski minimum trajanja delovnih izkušenj. Ker je razporeditvena odločba izdana na podlagi akta o sistemizaciji delovnih mest, ki nima podlage v določbah zakona, v konkretnem primeru ZDS glede zahtevanih pogojev za zasedbo delovnega mesta inšpektorja nezakonita, je sodišče prve stopnje tudi po zaključku pritožbenega sodišča odločbo o razporeditvi tožnice na delovno mesto "inšpektor III" z dne 27.7.1996, ki je postala dokončna šele 3.4.1997, utemeljeno razveljavilo, saj gre za razporeditev na delovno mesto z zahtevanimi pogoji, ki so v nasprotju z zakonom. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev o tem temelji na 166. in 154. členu ZPP/77, vsebovana pa je že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).