Jedro

Materialnopravno izhodišče za presojo stroškovnih zahtevkov pravdnih strank v obravnavani zadevi je v pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Navedeno pravilo izhaja iz položaja, ko pride do ustavitve postopka na podlagi tožnikovega dispozitivnega procesnega dejanja umika tožbe potem, ko spozna, da s tožbo v pravdi ne bo uspel. Drugačen pa je položaj, ko tožnik umakne tožbo zato, ker je bila vložitev tožbe upravičena in toženec izpolni vtoževano obveznost. V takšnem primeru prej navedeno pravilo ne velja, kar je določeno v drugem delu prvega odstavka 158. člena ZPP, ampak se o stroških odloči na podlagi določb 154., 155. in 156. člena ZPP. Če ne gre za položaj, ko toženec sploh ni dal povoda za tožbo, je bila njena vložitev potrebna, saj je tožnik z njo uveljavljal svoj pravovarstveni interes, ki je v izpolnitvi zahtevka, ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja ali pa njegovem preoblikovanju in je obstajal vse do izpolnitve zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 176,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do dne plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 23,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do dne plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ustavitvi postopka zaradi umika tožbe z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 318,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

2. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da stroškovni zahtevek toženca zavrne in stroške pa prisodi njemu. Sodišču očita napačno razlago 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Mnenje, da je pravno odločilno le, kdaj je prišlo do izpolnitve zahtevka, lahko velja, kadar imamo upnika in dolžnika in dolžnik dejansko izpolni upniku. V konkretnem primeru je tožencu njegov dolžnik izpolnil obveznost, zaradi česar je toženec umaknil predlog za izvršbo. Glede odločitve o stroških mora biti odločilno, da tožeča stranka potem, ko izve, da interes za pravdo ne obstaja več, toženi stranki nič več ne povzroča stroškov. Tožnik je bil napoten na pravdo zoper upnika v izvršbi in je zaradi varovanja svojih pravic moral vložiti tožbo, saj za ustavitev izvršbe ni mogel vedeti. Strošek vložitve tožbe je bil torej upravičen. Tožnik tudi ni mogel preprečiti vložitve odgovora na tožbo 23. 5. 2019, saj še ni bil obveščen o umiku izvršbe. Tožnik ni vpet v izvršilni postopek med upnikom (tožencem) in dolžnikom. 158. člen ZPP je potrebno razlagati tako, da je tretji, ki varuje svoje pravice, upravičen do vseh stroškov, ki so mu nastali, vse dokler ni bil obveščen o tem, da je njegova pravica varna. Od pritožbenega sodišča pričakuje, da mu bo priznalo stroške tožbe, sodne takse, stroške izvršilnega postopka in pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v izvršilnem postopku, ki ga je začel toženec kot upnik zoper dolžnika in v katerem je sodišče s sklepom o izvršbi z dne 12. 6. 2018 dovolilo izvršbo na nepremičnino, last dolžnika, vložil ugovor tretjega (64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Ker je upnik ugovoru nasprotoval, ga je sodišče zavrnilo (drugi odstavek 65. člena ZIZ). Tretji oziroma v tem postopku tožnik je v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa začel pravdo za ugotovitev, da je izvršba na predmetu izvršbe nedopustna (tretji odstavek 65. člena ZIZ). Tožnik je tožbo na nedopustnost izvršbe vložil 7. 1. 2019, 9. 1. 2019 pa je bil izdan sklep o ustavitvi izvršilnega postopka, zaradi toženčevega umika predloga za izvršbo, ker je njegov dolžnik izpolnil svojo obveznost. Navedeni sklep je postal pravnomočen 26. 2. 2019. 5. Materialnopravno izhodišče za presojo stroškovnih zahtevkov pravdnih strank v obravnavani zadevi je v pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Navedeno pravilo izhaja iz položaja, ko pride do ustavitve postopka na podlagi tožnikovega dispozitivnega procesnega dejanja umika tožbe potem, ko spozna, da s tožbo v pravdi ne bo uspel. Drugačen pa je položaj, ko tožnik umakne tožbo zato, ker je bila vložitev tožbe upravičena in toženec izpolni vtoževano obveznost. V takšnem primeru prej navedeno pravilo ne velja, kar je določeno v drugem delu prvega odstavka 158. člena ZPP, ampak se o stroških odloči na podlagi določb 154., 155. in 156. člena ZPP. Če ne gre za položaj, ko toženec sploh ni dal povoda za tožbo, je bila njena vložitev potrebna, saj je tožnik z njo uveljavljal svoj pravovarstveni interes, ki je v izpolnitvi zahtevka, ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja ali pa njegovem preoblikovanju in je obstajal vse do izpolnitve zahtevka.

6. V obravnavani zadevi je toženec s svojim nasprotovanjem ugovoru tretjega, ki ga je v izvršilnem postopku vložil tožnik, temu dal povod za tožbo. Kot je bilo navedeno, je toženec predlog za izvršbo na nepremičnino, glede katere predlaga tožnik nedopustnost izvršbe, umaknil in je prišlo (po vložitvi tožbe) do ustavitev izvršilnega postopka. S toženčevim umikom predloga za izvršbo in ustavitvijo izvršilnega postopka1 je tožnik dosegel cilj, ki ga je zasledoval s tožbo, to je nedopustnost izvršbe. Do izpolnitve zahtevka2 je torej tožnik upravičen do povrnitve svojih stroškov, upravičenost pa temelji na kriteriju uspeha. V tem delu je torej tožnikova pritožba utemeljena.

7. Neutemeljena pa je pritožba tožnika zoper odločitev o priznanju pravdnih stroškov toženca, ki so nastali po „izpolnitvi zahtevka“. Te je prvostopenjsko sodišče presojalo po kriteriju krivde. Po določbi prvega odstavka 156. člena ZPP mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Prvostopenjsko sodišče tožniku očita, da ni ravnal z dolžno skrbnostjo, ker se ni prepričal o izpolnitvi zahtevka in tožbo takoj umaknil, ampak je to storil šele po pol leta (3. 10. 2019) in s tem po lastni krivdi povzročil tožencu stroške, ki jih je imel z odgovorom na tožbo. Zamuda z umikom tožbe po izpolnitvi zahtevka namreč predstavlja tipično zakrivljeno ravnanje stranke.3

8. Po pritožbenem stališču tožnika velja dolžnost, da se nasprotni stranki ne povzroča dodatnih stroškov, šele po obvestitvi o izpolnitvi, kar je bilo v obravnavanem primeru z odgovorom na tožbo 23. 5. 2019. Zakon pravno relevantnih posledic ne veže na obvestitev o umiku. Pravno odločilno je le, kdaj je dejansko prišlo do izpolnitve zahtevka in ali je tožeča stranka takoj zatem umaknila tožbo.4 Pri presoji ali gre za takojšnji umik ali za zamudo, ki je pogojevala dodatne stroške, gre za pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je izvršilno sodišče 9. 1. 2019 ustavilo izvršilni postopek na nepremičnino, na katero se nanaša vtoževana nedopustnost izvršbe, sklep pa je postal pravnomočen 26. 2. 2019. Od takrat dalje tožnik ni imel več pravovarstvenega interesa za pravdo. Obstoj pravovarstvenega interesa je procesna predpostavka za pravdo, njen neobstoj pa pogojuje zavrženje tožbe že v fazi njenega predhodnega preizkusa (prvi odstavek 274. člena ZPP). Tožnik, katerega zahtevek je izviral iz izvršilnega postopka, bi moral slediti, ali njegova tožba izpolnjuje procesne predpostavke in jo po ugotovitvi da jih več ne, umakniti. Ker pri tem ni bil dovolj skrben, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in je tožbo umaknil šele 3. 10. 2019, mora tožencu povrniti stroške, ki mu jih je povzročil po lastni krivdi oziroma stroške odgovora na tožbo, ki ga je ta vložil tri mesece po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe, ob tem pa kriti tudi lastne stroške, ki jih je imel po izpolnitvi zahtevka.

9. Tožniku torej po kriteriju uspeha pripadajo stroški povezani z vložitvijo tožbe, tožencu pa po kriteriju tožnikove krivde stroški odgovora na tožbo.

10. Pritožbeno sodišče je stroške tožnika odmerilo na podlagi določb Zakona o sodnih taksah (ZST) in Odvetniške tarife (OT) v skupnem znesku 495 EUR (sodna taksa 189 EUR (1/3 od 567 EUR - taksna tarifa 1112), sestava tožbe 500 točk, materialni stroški 6 točk). Tožniku ni priznalo stroškov izvršilnega postopka, ker jih ni opredeljeno zahteval. Po pobotu s stroški toženca, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v znesku 318,24 EUR, je toženec dolžan tožniku povrniti 176,76 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Tožnikovi pritožbi je zato delno ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik je s pritožbo zahteval povrnitev stroškov sodne takse, sestave tožbe in stroškov izvršilnega postopka. Seštevek teh predstavlja vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku (skupaj 1179,00 EUR). Njegov pritožbeni uspeh je 15%, zato mu je toženec dolžan od pritožbenih stroškov odmerjenih v znesku 153,60 EUR (sestava pritožbe 200 točk, materialni stroški 4 točke, sodna taksa 31,20 EUR) povrniti 23,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).

1 Vse dokler sklep o ustavitvi postopka ni postal pravnomočen (v obravnavanem primeru 26.2.2019), tretjemu ni mogoče odrekati pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe. 2 Ustaljeno stališče sodne prakse v tožbah zaradi nedopustnosti izvršbe je, da gre za dejanski stan, ki se v bistvenih lastnostih ujema z izpolnitvijo zahtevka, tudi v primeru ravnanj tožene stranke v izvršilnem postopku, ki imajo za posledico dosego cilja, ki ga je tožeča stranka zasledovala s tožbenim zahtevkom zaradi nedopustnosti izvršbe (sklepi Višjega sodišča v Ljubljani: I Cp 237/2019, I Cpg 856/2018, I Cp 667/2017, I Cpg 140/2016, I Cp 2477/2014). 3 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 41, 46. 4 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 281/2016.