Jedro

Tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Kot namreč izhaja iz ugotovitev tožene stranke, ki jim tožnik ne nasprotuje določno, se tožnik na Hrvaškem po lastni volji ni nastanil v azilnem domu in ni imel stikov s tamkajšnjimi uradnimi osebami, poleg tega so iz njegove izpovedbe razvidne slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih glede nezakonitega prehoda meje vodili policisti. Po oddaji prstnih odtisov ni imel težav s policisti in drugimi osebami. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.

Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško.

Izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od proglasitve Republike Hrvaške, ki bo ponovno sprejela prosilca, torej od 14. 11. 2023, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (3. točka izreka).

Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (18. 10. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 29. 9. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 30. 10. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 14. 11. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi drugega odstavka 25. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti njegovega pooblaščenca in tolmača seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (9. 1. 2024). Iz njih je razvidno, da se na Hrvaško ne želi vrniti. Tam ga niso lepo obravnavali in so mu na silo vzeli prstne odtise. Nato so ga pretepli in vrnili v gozd, poleg tega so mu zlomili zob. Bili so pijani, ko so ga pustili v gozdu, so odšli. Zaprosili so tudi za tolmača, ki pa ga ni bilo, policisti pa so govorili samo hrvaško. Policisti jim niso ničesar povedali, vzeli so jim prstne odtise in jih za nekaj časa priprli. Uradna oseba je nato tožnika soočila z neskladjem v izjavi. Najprej je namreč navajal, da so ga po odvzemu odtisov spustili v gozd, nato pa da so ga po odvzemu odtisov priprli. Tožnik je pojasnil, da so jih prijeli ob sedmih zjutraj, po odvzemu prstnih odtisov pa so jih ob devetih zvečer spustili v gozd. Tožnik je bil na policijski postaji, policisti so mu dali nek papir, ki ga je izročil slovenskim policistom, vendar ne pozna njegove vsebine, saj je bil napisan v hrvaškem jeziku. Poleg tega je izjavil, da z drugimi uradnimi osebami na Hrvaškem ni imel stika in da ni bil nastanjen nikjer, saj je eno noč prespal v gozdu. V azilni dom ni odšel, ker ni nameraval ostati na Hrvaškem. Po policijskem postopku je bil okoli devete ure zvečer odpeljan v gozd, kjer so ga izpustili. Potem so hodili do najbližje vasi, ki je bila oddaljena okoli 30 kilometrov. Kontrolor jim ni dovolil na vlak, zato so hodili do naslednje vasi, ki je bila oddaljena približno 17 kilometrov. V tej vasi je bila avtobusna postaja, kjer so morali čakati od petka do ponedeljka, ko so lahko odšli do Zagreba. Tožnik se ne spomni, kdaj je zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje pooblaščenca je odgovoril, da policija ni lepo ravnala z njim. Na Hrvaško je poskušal vstopiti trikrat, enkrat je bil prijet v gozdu, drugič v neki vasi, obakrat pa je bil vrnjen v Bosno in Hercegovino (BiH). V primeru vrnitve na Hrvaškem ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, ker so grdo ravnali z njim. Navedel je še, da ima zdravstvene težave s srcem, saj je njegov utrip malo prehiter, vendar pa zaradi tega ni obiskal zdravnika.

Po oceni tožene stranke tožnikove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo z njim v Republiki Hrvaški, če ji bo predan, nečloveško ali poniževalno ravnali v postopku mednarodne zaščite. Poleg tega tožnik ni imel izkušnje z bivanjem v azilnem domu, saj se je prostovoljno odločil, da bo pot nadaljeval v Slovenijo. Tožena stranka še pojasnjuje, da ne šteje za resnično tožnikovo izjavo, da ne ve, kdaj je zaprosil za mednarodno zaščito, saj je iz evidence Eurodac jasno razvidno, da je zanjo zaprosil 29. 9. 2023 ob 19:21 uri oziroma za to izrazil namen.

Tožena stranka je proučila tudi "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški", ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil 1. 2. 2024, ter vprašanje Hrvaškemu pravnemu centru in njegov odgovor, tožnikovemu pooblaščencu pa je 19. 2. 2024 posredovala "Informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško".

Po oceni tožene stranke niso pravno pomembne tožnikove izjave, "da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, da ga vrnitev v Republiko Hrvaško sicer ne skrbi, vendar mu je Republika Slovenija všeč", saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Glede na stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 155/2023 posebne dokazne teže nimajo niti tožnikove izjave v zvezi z ravnanjem hrvaške policije.

V zvezi s tožnikovimi izjavami, da ni imel zagotovljenega tolmača na hrvaški policijski postaji in da je od policistov prejel nek papir, ki ga je predal slovenskim policistom, tožena stranka poudarja, da navedeno ni razvidno iz spisovne dokumentacije, saj na registracijskem listu policijske postaje A. ni zavedenih drugih dokumentov, listin ali ostalih stvari, ki bi jih imel tožnik ob prijemu. Poleg tega ne gre zanemariti dejstva, da tožnik od odvzema prstnih odtisov dalje ni imel nobenega stika ali težav s policijo ali drugo uradno osebo. Tožena stranka še pojasnjuje, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku z zagotovljeno pravico do tolmača.

Glede na navedeno tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožnik ni opisoval težav v postopku mednarodne zaščite, saj se je po opravljenem predhodnem postopku odločil, da bo nadaljeval svojo pot. Glede na to, da lastne izkušnje bivanja v azilnem domu ni imel in ni navajal težav z drugimi hrvaškimi uradnimi osebami, ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi in takšne tožnikove osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški.

Tožena stranka je ocenila, da se večina informacij, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, nanaša na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na poročilo AIDA (Country Report Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v to državo ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo se tudi njihove morebitne duševne težave.

Med predloženimi informacijami so tudi sodbe nacionalnih sodišč. Iz sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 8. 5. 2023 je sicer razvidno stališče sodišča, da so "push backi" sestavni del hrvaškega notranjega upravljanja migracij in da zato obstaja precejšnje tveganje, da bo prosilcem zavrnjen dostop do azila, če jih vrnejo na Hrvaško. Vendar tožena stranka ponovno poudarja, da prosilce ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, nato pa so nastanjeni v azilni dom, in da bo imel tožnik glede na Uredbo Dublin III, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško možnost podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

Regionalno upravno sodišče v Hannovru je 7. 9. 2022 zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku in sprejemnem sistemu prekinilo izvedbo predaje po dublinskem postopku. Tožena stranka pojasnjuje, da gre le za začasno in ne končno odločitev v konkretnem primeru.

Tudi Upravno sodišče v Stuttgartu je v svoji odločitvi z dne 2. 9. 2022 ugotovilo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, med drugim zato, ker se prosilci, ki so zapustili državo in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo zato, da bi bili zaščiteni pred vračanjem. V zvezi s tem primerom tožena stranka opozarja, da so lahko prosilci v izvorno državo vrnjeni šele po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

13.Na "push backe" se nanaša tudi nemška sodba z dne 24. 5. 2023, iz katere je razvidno, da ni mogoče izključiti, da bodo zaradi sodelovanja Republike Hrvaške pri verižnih deportacijah iz drugih držav EU, žrtve prisilnega vračanja postali tudi dublinski povratniki iz Zvezne republike Nemčije, saj se dokumentirani nasilni in ponižujoči napadi ter odrekanje pravice za mednarodno zaščito niso zgodili le takoj po nezakonitem prehodu meje iz Srbije ali BiH, ampak tudi v primerih, ko so migranti že ostali v notranjosti države več dni, tudi če so že prodrli daleč v druge države EU kot so Slovenija, Italija ali Avstrija in bili od tam potisnjeni nazaj. Tudi švicarska sodba z dne 6. 1. 2022 omenja večkratne vrnitve ob prehodu meje. Nemško sodišče je v sodbi z dne 25. 2. 2022 odločilo, da brez posameznih zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni na Hrvaško na podlagi dublinskega postopka, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in da jim bo kršena pravica do azila.

14.V teh primerih se po oceni tožene stranke ne izključuje možnosti, da bi bili prosilci, vrnjeni v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku, ovirani pri dostopu do azilnega postopka, kar je razvidno tudi iz informacij, ki jih je tožnik predhodno že predložil. Vendar pa tožnik ne omenja primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali deportiran v BiH oziroma v Srbijo, tak primer pa ni razviden niti iz sodne prakse drugih držav članic EU. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere in ne na splošno, na kar nakazuje tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Poleg tega se "push backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, kot je tožnik. Tudi sicer iz najnovejšega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Takšna poročila imajo po mnenju pristojnega organa veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir, pravilnost odločitve pa potrjuje tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku.

15.Tožena stranka poudarja, da je od Republike Hrvaške prejela zagotovilo, razvidno iz njenega odgovora na prošnjo za sprejem, da bo v primeru tožnikove predaje njegova prošnja sprejeta v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi. Glede na javno dostopna poročila o obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški tožena stranka ne dvomi v omenjeno zagotovilo.

16.Upoštevati je treba tudi, da vrnjeni prosilec, ko pred uradnimi osebami Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške skladno z 18. členom Uredbe Dublin III ponovno poda namero za vložitev prošnje, pridobi status prosilca in na tej podlagi izkaznico prosilca. Nelogično bi bilo, da bi osebo s tem statusom s "push back" ravnanjem vračali v BiH ali v Republiko Srbijo, zato ni verjetno, da bi se to lahko zgodilo tožniku. Ne gre spregledati niti, da je iz statističnih podatkov na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve razvidno, da je Republika Hrvaška v lanskem letu do 31. 12. 2023 v dublinskem postopku sprejela 897 oseb, kar kaže, da se predaje prosilcev v Republiko Hrvaško neprekinjeno izvajajo.

17.Tudi iz poročila Agencije Evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski Državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, ker je treba pred tem pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko Upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena in da ni znakov, da ta država ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

18.Tožnik je predložil tudi ugotovitve Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja hrvaški vladi po obisku na Hrvaškem med 10. in 14. 8. 2020. Izvleček poročila se nanaša na policijski postopek s tujci na Hrvaškem, zato v obravnavani zadevi ni relevanten.

19.Med predloženimi informacijami je tudi povzetek poročila Švicarskega sveta za begunce, izdanega decembra 2021, iz katerega izhaja, da je dostop do psihološke obravnave v Republiki Hrvaški v praksi težaven, tudi za hrvaške državljane, za osebe, ki ne govorijo jezika, pa so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne, saj na splošno primanjkuje prevajalcev posebnih jezikov. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da je dostop do psihološke obravnave zelo težko dostopen tudi v Republiki Sloveniji, poleg tega tožnik ni uveljavljal posebnih psiholoških težav.

20.Tožnikov pooblaščenec (PIC) je na Hrvaški pravni center (HPC) naslovil vprašanje glede obravnave dublinskih povratnikov. Iz odgovora HPC je razvidno, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih poročil o položaju na terenu, v prejšnjih letih so bile osebe, vrnjene v dublinskem postopku, nameščene v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, v katerih pa HPC zadnja tri leta ni prisoten.

21.Iz odgovora HPC je po mnenju tožene stranke razvidno, da je sprejem dublinskih povratnikov v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje ugotovitev, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega so bili dublinski povratniki po informacijah HPC nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, razlog za spremembo take prakse pa ni izkazan. Tožena stranka ponovno izpostavlja, da iz poročila AIDA in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje tudi na navedeno individualno zagotovilo Republike Hrvaške, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi.

22.Tožena stranka je odgovorila tudi na očitke tožnikovega pooblaščenca, da je poročilo AIDA okrajšala v taki meri, da so iz njega izpuščene vse informacije, ki podpirajo tožnikovo stališče. Tožena stranka ugotavlja, da se deli poročila, na katere se nanaša očitek, skoraj v celoti nanašajo na sodno prakso, ki jo je pooblaščenec posredoval in do katere se je tožena stranka že opredelila. Meni, da ti viri ne odražajo aktualnega stanja ali pa so brezpredmetni za tožnikov primer.

23.V zvezi z odločitvijo "The Council for Alien Law Litigation - Belgium" tožena stranka pojasnjuje, da je iz poročila AIDA o Kraljevini Belgiji razvidno, da je v teh primerih izpostavljena predvsem potreba po individualnih zagotovilih. To dodatno potrjuje poročilo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) (poglavje 4. 2. 6), iz katerega je razvidno, da hrvaški oddelek za dublinski postopek ni prejel uradnega preklica premestitev iz Belgije na Hrvaško in da Republika Hrvaška od decembra 2022 Kraljevini Belgiji predloži individualno jamstvo za prosilce. Da vračanja iz Kraljevine Belgije niso zaustavljena, potrjujejo tudi statistični podatki Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, iz katerih je razvidno, da je Kraljevina Belgija v letu 2023 začela z vračanjem prosilcev v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku in jih do prve četrtine vrnila kar 28.

24.Tožena stranka se prav tako ni opredeljevala do opozorila glede nacionalne zakonodaje Švicarske federacije, Švicarskega sveta za begunce, ki ga je povzelo poročilo EUAA za lansko leto, saj tega v letošnjem poročilu ni več. Tožena stranka izpostavlja tudi sodbo švicarskega Zveznega Upravnega sodišča z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, glede katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do postopka mednarodne zaščite. Iz sodbe je razvidno, da v tem primeru ni več pomembno vprašanje, ali je prosilec za mednarodno zaščito izjemno težko prišel na ozemlje Republike Hrvaške, in da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti v Republiko Hrvaško ali jo prečkati. Po presoji tožene stranke odločitev sodišča potrjujejo sprotna poročila in večina sodne prakse držav članic, pri čemer iz dostopnih virov ni razvidno, da so dublinski povratniki protipravno odstranjeni iz Republike Hrvaške, potem ko so v tej državi izrazili namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve sodišča nanašajo na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

25.V nadaljnji obrazložitvi tožena stranka izpostavlja, da se povezava do članka iz julija 2022, ki je obravnaval poročilo o preteklem delu neodvisnega mehanizma nadzora postopanja policijskih uslužbencev Ministrstva notranjih zadev Republike Hrvaške na področju nezakonitih migracij in mednarodne zaščite, nanaša na delo nadzornega mehanizma v prejšnjem sklicu. Novembra 2022 je bil podpisan nov sporazum med Ministrstvom za notranje zadeve Republike Hrvaške ter Akademijo medicinskih znanosti Hrvaške, Akademijo pravnih znanosti Hrvaške, Združenjem Center za kulturo Dialoga, Rdečim križem Hrvaške in neodvisnim pravnim strokovnjakom. Ena od članic svetovalnega odbora tega mehanizma je tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA). Tožena stranka poudarja, da se aktivnosti mehanizma skladno s 6. členom sporazuma izvajajo na zunanji meji Republike Hrvaške, vključno z zeleno mejo, na mejnih prehodih, v policijskih postajah, policijskih upravah Republike Hrvaške z BiH, Črno Goro in Republiko Srbijo ter v sprejemnicah in sprejemnih centrih za tujce. Iz (b) točke prvega odstavka 8 člena je razvidno, da so med aktivnostmi predvidena nenajavljena opazovanja na vseh lokacijah iz 6. člena. Obstoj tovrstnega neodvisnega nadzornega mehanizma je dokaz, da morebitne nepravilnost v policijskih postopkih in postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ne morejo biti samodejno predstavljene kot sistemske nepravilnosti.

26.Tožnikov pooblaščenec je predložil še nekaj informacij, ki izhajajo iz posodobljenega poročila AIDA glede stanja v Republiki Hrvaški, iz katerega izhaja, da je tudi Nizozemska prekinila predaje v Republiko Hrvaško. Tožena stranka pojasnjuje, da ni šlo za dokončno, ampak le začasno prekinitev predaj oseb Republiki Hrvaški. Poleg tega je minister za pravosodje in varnost predsednika predstavniškega doma Nizozemske s pismom z dne 1. 2023 obvestil o ugotovitvah omenjene raziskave, in sicer da Republika Hrvaška zagotavlja, da spoštuje svoje mednarodne obveznosti do dublinskih povratnikov, da jim ne grozi možnost izgona, preden je odločeno o njihovi vlogi za mednarodno zaščito. Na podlagi te informacije je po oceni tožene stranke mogoče ugotoviti, da dublinsko vračanje v Republiko Hrvaško ne predstavlja resnega tveganja za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). V tem pogledu je pomembno tudi stališče Evropske komisije, da Republika Hrvaška izpolnjuje pogoje za vpeljavo schengenskega pravnega reda. Komisija navaja, da je Republika Hrvaška zavezana k politiki "nične-tolerance" do nasilja na meji v kakršnikoli obliki in da je ta država prepoznala zlorabe na zunanji meji. Vse navedeno po presoji tožene stranke vodi do zaključka, da se lahko nadaljujejo predaje tujih državljanov po Uredbi Dublin III iz Nizozemske na Hrvaško.

27.Iz predloženih informacij izhajata tudi primer Belgijskega sveta za begunce, ki je v dveh sklepih prekinil dublinske predaje v Republiko Hrvaško, vendar gre po oceni tožene stranke za odločitev v konkretnih primerih. Iz istega poročila (str. 48) namreč izhaja, da sta bili v letu 2022 iz Belgije v Republiko Hrvaško predani dve osebi. Iz informacij je še razvidno, da je švicarsko Zvezno Upravno sodišče leta 2022 zavrnilo več pritožb zoper dublinske predaje Republiki Hrvaški, ker je menilo, da so pogoji za sprejem sprejemljivi. Primere slabega ravnanja mejnih policistov so šteli za posamezna osamljena dejanja in ne kot dokaz vzorcev kršitve mednarodnega prava, zdravstvena infrastruktura je podobna kot v Švici. Po oceni tožene stranke je navedena informacija skladna z njenim stališčem in izkazuje, da Švica ni potrdila obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, saj se predaje iz Švice še vedno izvajajo.

28.Republika Hrvaška ima po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red EU, torej tudi Uredbo Dublin III. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, pa tožnik ni navajal.

Tožnikove trditve

29.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

30.Tožena stranka se ni opredelila do trditev, da tožnik v času odvzema prstnih odtisov ni imel tolmača, da ni vedel, zakaj mu jemljejo prstne odtise in da je izrecno navedel, da se ne spomni, kdaj naj bi sploh zaprosil za mednarodno zaščito. Prav tako se ni opredelila do dokumentacije, ki jo je predložil tožnikov pooblaščenec. V tem pogledu bi tožena stranka morala upoštevati tudi informacije, ki bi bile v korist tožniku.

31.Ni pravilna ocena, da je v zvezi s sodbami različnih držav glede nevračanja oseb na Hrvaško šlo le za konkretne primere, ki jih ne gre posploševati. Iz sodb jasno izhajajo opozorila, da ima hrvaški azilni sistem sistemske pomanjkljivosti in da so odločitve o vračanju nezakonite. Zato je napačna tudi ugotovitev, da iz prakse držav izhaja, da se dublinske predaje izvajajo. Splošno zagotovilo Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo, ne pomeni, da bo vsi hrvaški organi s tožnikom ravnali zakonito in primerno.

32.Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da 18. člen Uredbe Dublin III nasprotuje odločitvi, da bo moral tožnik ob vrnitvi na Hrvaško ponovno podati namero za vložitev prošnje. Poleg tega se tožena stranka ni opredelila do tožnikove izjave glede njegovih zdravstvenih težav s srcem.

33.V zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da bi mu nastala težko popravljiva škoda, če bi bil Republiki Hrvaški predan pred pravnomočno odločitvijo o tožbi.

Trditve tožene stranke

34.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Pojasnjuje, da bo imel tožnik ob predaji Republiki Hrvaški zagotovljeno tolmačenje.

35.Tožena stranka izpostavlja, da tožnikove trditve temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar ni prepričljiv razlog za sklepanje, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Glede tega tožena stranka izpostavlja, da tožnik ni bil v azilnem domu in da na opravljenem osebnem razgovoru ni izrazil skrbi glede namestitve.

36.V zvezi s tožbenim očitkom o ponovni podaji namere ob vstopu v Republiko Hrvaško se tožena stranka sklicuje na b točko prvega odstavka 18. člena in peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III.

37.Tožena stranka v zvezi s tožbenimi navedbami glede tožnikovega zdravstvenega stanja (imel naj bi malo prehiter srčni utrip) navaja, da tožnik ni dostavil zdravniškega potrdila ali izvida, izjavil je celo, da zdravnika zaradi tega ni obiskal. Tožena stranka še opozarja, da Republiki Hrvaški predane osebe nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem ter da je od te države dobila individualno zagotovilo, da bo tožnik sprejet v sprejemni center v skladu z evropskim standardom za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Poleg tega je od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v tej državi obravnavani v skladu s pravicami iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku.

Dokazni postopek

38.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

40.Tožba ni utemeljena.

41.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

42.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

43.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na drugem odstavku 25. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

44.V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

45.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

46.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

47.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnaju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.

48.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.

49.Ob upoštevanju navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

50.V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Kot namreč izhaja iz ugotovitev tožene stranke, ki jim tožnik ne nasprotuje določno, se tožnik na Hrvaškem po lastni volji ni nastanil v azilnem domu in ni imel stikov s tamkajšnjimi uradnimi osebami, poleg tega so iz njegove izpovedbe razvidne slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih glede nezakonitega prehoda meje vodili policisti. Po oddaji prstnih odtisov ni imel težav s policisti in drugimi osebami. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

51.Do navedenih izjav o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, se je tožena stranka torej opredelila in po presoji sodišča sprejela pravilno stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane. Ob upoštevanju navedenega poročila AIDA, ki je zaupanja vreden vir, je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem.

52.Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč v že predloženih informacijah. Iz drugega sklopa informacij z dne 22. 9. 2023 (tožena stranka jih je prejela 1. 2. 2024) je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

53.Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.

54.Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka, ki so jo opravili pristojni organi. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

55.Na presojo tožnikovega primera prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na ravnanje "pushback", poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B priloge A3 spisa razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo nista upoštevni niti sodbi ESČP v zadevah M. H. in ostali proti Hrvaški in Y. K. proti Hrvaški, saj se nanašata na položaj, ko pritožnikom ni bila omogočena vložitev prošnje za mednarodno zaščito, čemur tožnik kot rečeno ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku.

56.Na odločitev prav tako ne morejo vplivati članki iz tretjega sklopa predloženih informacij z naslovom "Informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci", saj se nanašajo na neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, čemur tožnik ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku. Na tožnikov položaj prav tako ne vplivata članka iz prvega sklopa informacij z naslovom "Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov", ki se nanašata na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do mednarodne zaščite, saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Na presojo sodišča nimata vpliva niti članka iz četrtega sklopa informacij z "Informacijami glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo", ki se nanašata na dostop do psihološke pomoči, saj tožnik ni zatrjeval, da bi v Republiki Hrvaški potreboval takšno pomoč.

57.Iz navedenega je po presoji sodišča razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo. Sodbe, s katerimi so bile ustavljene predaje prosilcev, se kot rečeno nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno, na kar kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo; iz statističnih podatkov Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške je namreč razvidno, da je Avstrija Republiki Hrvaški v dublinskem postopku od 1. 1. do 31. 3. 2023 predala 51 prosilcev, Belgija 28, Nemčija 47, Švica 19 in Francija 13. Poleg tega po presoji sodišča ne bi bilo logično, da bi Republika Hrvaška glede na svoje obveznosti po Uredbi Dublin III, osebo s statusom prosilca za mednarodno zaščito, kot je tožnik, vrnila v BiH ali Republiko Srbijo.

58.Na odločitev ne more vplivati niti tožnikova trditev, da mu v Republiki Hrvaški ob sprejemu prošnje v azilnem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača. Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji. Zapustil jo je namreč ne da bi sploh šel v azilni dom, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva. Poleg tega pravica do tolmača pripada tožniku šele v okviru dublinskega postopka ob predaji Hrvaški, ne pa tudi v samem policijskem postopku.

59.Iz tožbenih navedb je razviden še očitek, da se tožena stranka ni opredelila do tožnikove izjave glede njegovih zdravstvenih težav s srcem.

60.Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji izhaja, da se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna. Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja tudi iz prakse ESČP. Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.

61.Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča ne izhajajo iz tožnikovih pavšalnih trditev, saj gre le za splošne navedbe o njegovem slabšem fizičnem stanju, za katere tožnik niti ni predložil dokazov. Iz navedenega torej očitno ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici.

62.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter tožnik s pavšalnimi in nedokazanimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da tožnik ni prerekal, da je tožena stranka v obravnavani zadevi od Republike Hrvaške prejela zagotovilo, da bo tožnikovo prošnjo sprejela v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

63.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

64.ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Sloveniji tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

65.Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

66.V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena). Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe, "da obstaja nevarnost, da bo tožnik še pred odločitvijo o tožbi ali pritožbi tem predan Republiki Hrvaški". Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.

3Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

4Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

5Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

6Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

7Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

8V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

9Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve).

10Prav tam (87. točka obrazložitve).

11Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

12Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

13Prav tam (20. točka obrazložitve).

14Stališče tožene stranke je podprto s točko 2. 7. navedenega poročila.

15Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

16Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

17Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).

18Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

19Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024 (11. točka obrazložitve).

20Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O "preventivnih ukrepih" glej točke od 78 do 84.

21Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.

22SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).

23Tako npr. zadeva Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).

C-578/16, točke od 73 do 75.

V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.