Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje v okviru tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da pri toženi stranki ni bilo utemeljenega razloga za odpoved, ni kršilo načela dispozitivnosti, saj je tožniku prisodilo nekaj manj, kot je zahteval. Dejstvo, da tožena stranka tožniku po poteku enega leta od prevzema (spremembe delodajalca) ni bila dolžna več zagotavljati pravic iz kolektivne pogodbe, ki je veljala pri delodajalcu prenosniku, ne predstavlja utemeljenega (poslovnega) razloga za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožniku (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini razlike med plačo, kakršno je prejemala pri toženi stranki od 1. 4. 2010 dalje, do plače dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 7. 2004 (točka II izreka). Višji in drugačen tožbeni zahtevek tožnika (za poziv nazaj na delo, vzpostavitev delovnega razmerja od 1. 4. 2010 dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2004, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imela tožeča stranka pri toženi stranki po tej pogodbi o zaposlitvi, obračun premalo obračunane plače in izplačilo premalo izplačane neto plače ob upoštevanju prejete plače in plače, kakršno bi prejel po prej veljavni pogodbi o zaposlitvi od 1. 4. 2010 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter odvod vseh razlik davkov in prispevkov, je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo pa je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 605,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka) Zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o tožbenem zahtevku, kakršnega je postavil tožnik, ne pa da ga je samoiniciativno spreminjalo in odločilo o zahtevku, ki ga tožnik sploh ni postavil. Tožnik je sprejel ponudbo tožene stranke in z njo podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar bi lahko izpodbijal le utemeljenost odpovednega razloga. Tožnik takega zahtevka ni postavil, ampak je zahteval razveljavitev in odpravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma ugotovitev, da odpoved nima pravnih učinkov ter reintegracijo in reparacijo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2004, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da tako postavljen tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno presojati utemeljenost odpovednega razloga, ker tožnik tega ni zahteval. Kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi je ohranil zaposlitev pri toženi stranki, saj je prišlo dejansko le do spremembe pogodbe o zaposlitvi oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin. Tako nova pogodba o zaposlitvi ostaja v veljavi, saj je tožnik ni izpodbijal. Tožena stranka pa zgolj podrejeno in iz previdnosti uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter z njo povezano zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik je z delom pri toženi stranki začel s 1. 4. 2009 kot prevzeti delavec od delodajalca prenosnika R. d.o.o.. Tožena stranka mu je v skladu z 2. odstavkom 73. člena ZDR pravice iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik imel sklenjeno z delodajalcem prenosnikom, zagotavljala eno leto in mu tako zagotavljala tudi pravice in obveznosti iz Kolektivne pogodbe premogovništva Slovenije. Ta kolektivna pogodba daje delavcem veliko več pravic, kot jih imajo ostali delavci tožene stranke, zato je bil tožnik kot prevzeti delavec v privilegiranem položaju. To pomeni, da je po poteku enega leta obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvo alineo prvega odstavka 88. člena ZDR. Pri toženi stranki je namreč zaradi ekonomskih razlogov prenehala potreba po delu tožnika po stari pogodbi o zaposlitvi, saj mu po poteku zakonsko določenega enoletnega obdobja ni bila več dolžna zagotavljati plače v višini, ki je bila določena ob upoštevanju panožne kolektivne pogodbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o neobstoju delovnega mesta „pomožni delavec zunaj“, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da so dela, ki jih vsebuje delovno mesto „delavec na površini“, širša in obsežnejša od del, ki jih vsebuje prejšnje delovno mesto „pomožni delavec zunaj II“, kar pomeni, da gre za drugačna dela. Nepravilna je po prepričanju tožene stranke tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v točki II izreka, saj po zatrjevanju tožene stranke njeno protipravno ravnanje ni dokazano in zato niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Tako bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tudi ta del zahtevka. Poudarja še, da ta točka izreka sploh ni izvršljiva in se zanjo niti ne ve, na katero obdobje se nanaša. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrne.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, saj je sodišče prve stopnje izdalo sodbo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku, ki ga tožnik sploh ni postavil, s čimer smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZPP. Tožnik je s tožbo zahteval, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v celoti razveljavi in odpravi in nima nobenih pravnih učinkov. Zahteval je tudi, da sodišče naloži toženi stranki, da ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 1. 4. 2010 dalje vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2004, z vsemi pravicami in obveznostmi po tej pogodbi o zaposlitvi; tožniku pa od 1. 4. 2010 dalje obračunati premalo obračunana nadomestila plač ter izplačati premalo plačane neto plače (upoštevaje prejeto plačo in plačo, kakršno bi prejel po prej veljavni pogodbi o zaposlitvi), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter za tožnika odvesti vse razlike davkov in prispevkov. Iz določbe 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) izrecno izhaja, da v primeru, če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Po 4. odstavku istega člena ZDR ima delavec v primeru neustreznosti nove zaposlitve pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem. Sodišče prve stopnje v okviru presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga presoja tudi utemeljenost odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo skladno s 1. odstavkom 2. člena ZPP in odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, ko je ugotavljalo, ali je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajal utemeljen odpovedni razlog, zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Res je sicer, da je pritožbeno sodišče v istovrstnem sporu v sodbo opr. št. Pdp 311/2011 z dne 26. 5. 2011 zavzelo stališče, da sodišče v skladu z načelom dispozitivnosti ne more prisoditi kaj drugega, kot je tožnik zahteval s tožbo, zaradi česar je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevek delavca za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe, ki jo je delavec podpisal. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča takšno stališče napačno, saj sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku v okviru zahtevka za razveljavitev odpovedi dosodilo manj in le ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga, ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je pri toženi stranki obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ta razlog naj bi bil v tem, da tožena stranka tožniku po preteku enega leta od prevzema (tožnik je bil prevzet k toženi stranki s 1. 4. 2009) skladno z 2. odstavkom 73. člena ZDR ni bila več dolžna zagotavljati pravic in obveznosti iz Kolektivne pogodbe premogovništva Slovenije, ki je zavezovala tožnikovega prejšnjega delodajalca – prenosnika R. d.o.o.. Zaradi tega je pri toženi stranki prenehala potreba po delu tožnika po stari pogodbi o zaposlitvi, kar naj bi bil poslovni razlog po 88. členu ZDR. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da to ni poslovni razlog, kot ga opredeljuje prva alinea 1. odstavka 88. člena ZDR. Pri toženi stranki namreč ni prišlo do ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov, zaradi katerih bi prenehale potrebe po opravljanju dela tožnika po pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka sploh ni preverjala, ali je delovno mesto „delavec na površini“ ustrezno glede na to, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 18. 9. 2006. To je sodišče ugotavljalo po nepotrebnem, saj tožnik s tožbenim zahtevkom ni zahteval, da sodišče ugotovi, da je delovno mesto po ponujeni pogodbi o zaposlitvi t.j. delovno mesto „delavec na površini“ neustrezno. Ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz odločbe ZPIZ z dne 18. 9. 2006 (A2) izhaja, da ima tožnik omejitev dela v jami in nočnega dela, iz opisa delovnega mesta „delavec na površini“ (A4) pa izhaja, da ne gre za delo v jami in tudi ne za delo ponoči, saj gre za delo v eni izmeni, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna. Vendar pa ta ugotovitev ne vpliva na pravilno odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka.

Glede pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v točki II izreka, da protipravnost njenega ravnanja ni dokazna, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi te neutemeljene. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožniku kršila pravice iz delovnega razmerja. Ker se pogodba o zaposlitvi lahko redno iz poslovnega razloga odpove le iz utemeljenega razloga, pravilno pa je bilo ugotovljeno, da ta ni obstajal, jo je tožena stranka podala v nasprotju z zakonom, torej protipravno. Tožniku je zaradi njenega ravnanja nastala škoda v višini vsakokratnega mesečnega prikrajšanja pri plači in sicer med plačo, dogovorjeno po pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 7. 2004, ki mu je bila nezakonito odpovedana, in med plačo po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila tožniku ponujena v podpis in jo je tudi podpisal. V zvezi s pritožbenim stališčem, da je točka II izreka neizvršljiva in da se ne ve, na katero obdobje se nanaša, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima ta odločitev sodišča prve stopnje značaj vmesne sodbe, iz katere jasno izhaja, da gre za odškodnino v višini razlike v plači med prejeto plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel v skladu z nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 4. 2010 dalje, t.j. od dneva, ko je stopila v veljavno nova pogodba o zaposlitvi. Sodba v tem delu dejansko ni izvršljiva, bo pa tožnik na njeni podlagi lahko vtoževal odškodnino po višini, če tožena stranka, ki ima na razpolago vse potrebne podatke, ne bo na podlagi tako ugotovljenega temelja tožniku zneskov izplačala.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške.