Jedro

V ugovoru je tožena stranka postavila le trditev, da "upnik ni v celoti izpolnil obveznosti, ki jih je prevzel". Ker torej svoje trditve tožena stranka ni specificirala niti glede obsega oz. količine neizpolnjenih del niti po vrednosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje direktorja tožene stranke, ki bi povedal, da dela niso bila opravljena. K temu pritožbeno sodišče le dodaja, da manjkajočih navedb ni mogoče nadomestiti z zasliševanjem strank.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Ig 265/96 z dne 18.3.1996 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljne pravdne stoške.

Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja, da je bila na dan izdaje prvostopne sodbe (19.6.1998) v registru vpisana firma tožene stranke kot CLUB K. d.o.o., ne pa kot PENSION K. d.o.o., kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče nastalo spremembo firme upoštevalo tako, kot je razvidno iz uvoda drugostopne odločbe.

Ni točna pritožbena navedba, da je bilo v ugovoru natančno navedeno, da tožena stranka del, ki jih je prevzela, ni izvršila v celoti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v ugovoru tožena stranka postavila le trditev, da "upnik ni v celoti izpolnil obveznosti, ki jih je prevzel". Ker torej te svoje trditve tožena stranka ni specificirala niti glede obsega oz. količine neizpolnjenih del niti po vrednosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje direktorja tožene stranke, ki bi potrdil, da dela niso bila opravljena. Pri tem se je pravilno sklicevalo na določilo 219. čl. ZPP in svojo odločitev tudi pravilno obrazložilo. K temu pritožbeno sodišče le še dodaja, da manjkajočih navedb ni mogoče nadomestiti z zasliševanjem strank. V zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejanskih okoliščin, se je utemeljeno oprlo na predložene listine tožeče stranke od A8-A13. Iz teh listin ne izhaja, da tožeča stranka dogovorjenih del ne bi opravila, kot ob sklicevanju na listino A9 z dne 28.11.1994 zatrjuje pritožnica, saj dve listini, izdani dan za tem, torej 29.11.1994, dokazujeta, da so bila vsa dela opravljena. Pri tem je sicer res, da je od teh dveh listin (A9 in A11) le prva obojestransko podpisana, vendar ker je to tista, ki se nanaša na izmere, manjkajoči podpis na drugi listini, ki potrjuje "da je delo končano", ne daje osnove za dvom v dejanske zaključke prvostopnega sodišča. V kakšnih drugačnih zneskih so bile dogovorjene usluge asfaltiranja, tožena stranka tekom trajanja postopka pred sodiščem prve stopnje ni navedla. Zato se prvostopno sodišče utemeljeno s tem vprašanjem ni bavilo. Pritožbeno vztrajanje pri tej ugovorni trditvi pa, tudi če bi bila natančno konkretizirana, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, saj bi šlo za nedovoljeno pritožbeno novoto (prim. 1. odst. 496.a čl. ZPP).

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 365. čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo niti absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP niti nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).