Jedro

Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da je toženec S.K. dolžan plačati v 15-ih dneh od prejema sklepa na račun sodnih taks v Republiki Sloveniji 83,53 EUR.

V ostalem delu se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša sorazmerni del takse za tožbo, ki jo je dolžan plačati toženec 20.016,00 SIT, sorazmerni del takse za predlog za izdajo začasne odredbe 500,00 SIT in sorazmerni del sodne takse za sklep o začasni odredbi 500,00 SIT ter sorazmerni del takse za sodbo 20.016,00 SIT. Tožencu je naložilo, da je dolžan odmerjene sodne takse v skupni višini 41.032,00 SIT plačati v roku 15 dni od prejema sklepa na račun sodnih taks v Republiki Sloveniji. Tožnica je bila v tem pravdnem postopku oproščena plačila sodnih taks. V pravdi je uspela v višini 33,36 %, posledično to pomeni, da je toženec v enakem obsegu izgubil to pravdo, zato je po določbah ZPP in ZST dolžan plačati temu ustrezen delež pravdnih stroškov, med katere spadajo tudi sodne takse in v tem sorazmerju je tožencu naložilo v plačilo sodno takso za tožbo, za predlog za izdajo začasne odredbe, za sklep o začasni odredbi in za sodbo. Zavrnilo je toženčev ugovor, da so takse zastarale, ker po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pride v poštev ne le določba 9.čl. Zakona o sodnih taksah (ZST), ampak tudi specialna določba 173.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 17.čl. ZST. Toženčeva obveznost plačila odmerjenega dela taks zaradi tožničine taksne oprostitve ni nastala že z dnem vložitve tožbe, saj obveznost ni mogla nastati pred tem, ko je sodišče o zahtevku tožnice odločilo s sodbo. Ker je bila sodba vročena toženi stranki 05.01.2004 in postala pravnomočna 20.01.2004, je istega dne nastala toženčeva obveznost povrnitve sorazmernega dela sodnih taks. Rok iz 1.odst. 9.čl. ZST bi se po mnenju sodišča prve stopnje iztekel v dveh letih po poteku leta, v katerem je bilo treba plačati takso, torej konec leta 2006, zato pravica zahtevati plačilo takse še ni zastarala.

Zoper sklep je vložil toženec pritožbo. V pritožbi navaja, da je tožnica predlog za oprostitev plačila sodnih taks vložila 09.12.1999 in sodišče je o tem predlogu odločilo 10.12.1999. Najmanj od tedaj je bilo znano, da bo toženec kot nasprotnik stranke obsojen na povrnitev stroškov taks. Obravnava je bila v tej zadevi zaključena 02.12.2003, na njej sta bili obe pravdni stranki in v sodbi z dne 02.12.2003 je sodišče odločilo o povrnitvi stroškov postopka, ni pa odločilo v skladu z 2.odst. 173.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o povrnitvi stroškov taks toženca kot nasprotne stranke. Sodišče pa bi tedaj moralo odločiti, da je toženec dolžan plačati sorazmeren del stroškov taks. Toženca bi kot nasprotnega udeleženca oproščene stranke moralo pozvati na plačilo takse skladno s 4.čl. ZST in v sodbi bi poračunalo že plačano takso z drugimi stroški, kot je to storilo tudi glede ostalih stroškov, upoštevajoč delni uspeh tožnice v pravdi. Zato toženec meni, da je pravica zahtevati plačilo sodne takse od toženca glede na določbo 1.odst. 9.čl. ZST zastarala. ZST tudi nikjer ne določa, da bi obveznost plačila sodnih taks nastala šele s pravnomočnostjo odločbe. Celo v zvezi s plačilom takse za sodno odločbo določa, da nastane obveznost za plačilo takse takrat, ko je obravnava zaključena, če pa stranka ni navzoča pa takrat, ko se ji vroči prepis odločbe. V konkretni zadevi so bile stranke 02.12.2003 navzoče na glavni obravnavi. Iz teh razlogov meni, da izpodbijani sklep ni pravilen, saj obrazložitev odločbe ni v skladu z določbami zakona, ki ga je treba uporabiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker je predmet izpodbijanega sklepa izterjava sodne takse, pritožba utemeljeno opozarja na določbe Zakona o sodnih taksah, ki v 9. členu urejajo zastaranje terjati plačilo sodne takse. Na podlagi te zakonske določbe zastara pravica zahtevati plačilo sodne takse v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko pretečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse. V konkretni zadevi je obveznost za plačilo sodne takse za tožbo in začasno odredbo nastala 09.12.1999, za sklep o začasni odredbi pa 10.05.2000 in za sodbo 05.01.2004, ko ji je bil pooblaščenki toženca vročen prepis sodbe (2.tč. 2.odst. 4.čl. ZST).

Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Takšno uradno dejanje bi v konkretni zadevi lahko bila izdaja sklepa o tožničini oprostitvi plačila sodnih taks. Vendar je tožnica bila oproščena plačila sodnih taks že s sklepom z dne 10.12.1999. Iz podatkov spisa pa je razvidno, da sodišče prve stopnje vse do 29.05.2006 ni z nobenim drugim uradnim dejanjem zahtevalo plačila sodnih taks, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izterjava sodne takse za tožbo, za predlog za izdajo začasne odredbe in za začasno odredbo zastarala, saj je poteklo že več kot štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse za te vloge oziroma sodne odločbe. Stališče prvostopenjskega sodišča, da zaradi določbe 173. člena ZPP zastaranje izterjave sodne takse do izdaje sodbe, v kateri je bil znan uspeh tožnice v pravdi, še ni začelo teči, je v nasprotju z jasno določbo 2. odst. 9. člena ZST, ki veže absolutni rok zastaranja na nastanek obveznosti za plačilo sodne takse. Kdaj nastane obveznost plačila sodne takse pa je predpisano v 4. členu ZST. ZPP v te določbe ZST ne posega. V 3.odst. 173.čl. ZPP sicer določa, da izterja sodišče po uradni dolžnosti takse in stroške, ki so bili plačani iz sredstev sodišča od stranke, ki jih je dolžna povrniti. Vendar je ta določba v zakonu samo zato, da ima sodišče po uradni dolžnosti možnost uveljaviti povračilo stroškov od nasprotne stranke, saj sicer ne bi bilo pravne podlage za takšno terjatev sodišča do nasprotne stranke (tako tudi komentar ZPP). Tudi ZST v 17.čl. ureja primere, ko je v postopku oproščena stranka v pravdi uspela. V takem primeru je določena izjema od 3.člena ZST, po kateri mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, za odločbo pa tožnik oziroma predlagatelj. Vendar tudi iz te določbe ne izhaja, da bi bil režim glede zapadlosti ali zastaranja izterjave v teh primerih drugačen (kot na primer določa 28.čl. ZST poseben režim za izterjavo neplačane takse od taksnega zavezanca, ki ima prebivališče v tujini). Zato ima pritožba prav, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o tem, ali je zahtevek za izterjavo sodne takse zastaral upoštevati določbo 9. člena ZST. Če se pravilno upoštevajo določbe ZST pa je izterjava sodne takse za vsa dejanja iz leta 1999 že absolutno zastarala, saj je poteklo že več kot štiri leta od takrat, k je nastala obveznost za plačilo takse.

Pač pa še ni potekel niti relativen zastaralni rok za izterjavo takse za sodbo. Ker je pooblaščenka toženca sodbo prevzela 05.01.2004, bi pravica zahtevati plačilo sodne takse zastarala šele 31.12.2006. Odločba, ki nalaga plačilo sorazmernega dela sodne takse za sodbo, pa je bila izdana 08.06.2006. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da mora toženec plačati samo sorazmerni del sodne takse za sodbo. Od 01.01.2007 je v Republiki Sloveniji v veljavi nova valuta, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4.odst. 13.čl. Zakona o uvedbi eura (Ur.l. RS, št. 114/2006) in na podlagi uredbe sveta (št. 1086/2006 z dne 11.07.2006) o spremembi uredbe ES št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro (Ur.l. Evropske unije l. 195/1 z dne 15.07.2006) preračunalo takso, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo za sodbo v znesku 20.016,00 SIT po tečaju 239,640 SIT tako, da je tožencu naložilo v plačilo temu ustrezen eurski znesek.