Jedro

Upravni organ je po ugotovitvi, da izpodbijana znamka in prejšnje znamke tožeče stranke ščitijo enako blago (mleko) in podobno blago (mlečni izdelki), opravil še presojo podobnosti znakov izpodbijane in prejšnjih znamk tožeče stranke po načelu celovite presoje, po katerem se podobnost ocenjuje glede na znake v celoti, ob upoštevanju najbolj razlikovalnih elementov, če jih je mogoče določiti, pri čemer presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo, poudarek pa je predvsem na distinktivnih oziroma dominantnih delih znakov znamk.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovna zahtevka tožeče stranke in D. d.d. se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: upravni organ) odločil, da se ugovor z dne 4. 1. 2010 zoper registracijo mednarodne znamke št. 1011661 zavrne. Upravni organ v obrazložitvi navaja, da je Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk dne 7. 7. 2009 registriral znamko št. 1011661, katere imetnik je D. d.d., z zahtevanim varstvom v Republiki Sloveniji. Znamka je registrirana v Republiki Sloveniji za blago oziroma storitve po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju: NK), razvrščeno v razred 29. V roku treh mesecev od objave znamke je tožeča stranka vložila ugovor zoper registracijo znamke, v katerem se je sklicevala na imetništvo znamk št. 852825, 893078, 752427, 893712 in 725041, ugovor opirala na točki b) in d) 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) in predlagala zavrnitev registracije izpodbijane znamke za celoten seznam blaga. Upravni organ navaja, da je preveril utemeljenost navedb v ugovoru in presodil, da ugovor ni utemeljen. Navaja, da imetnik izpodbijane znamke želi v Republiki Sloveniji registrirati znamko za znak "SenSia“ za blago iz razreda 29 (mleko in mlečni izdelki). Znamke, na podlagi katerih ugovarja tožeča stranka, so registrirane za blago iz razredov 29, 30 in 32 NK. Organ dalje navaja, da je imetnik izpodbijane znamke naknadno omejil seznam blaga, in sicer na: mleko in mlečni izdelki, namenjeni prodaji končnemu uporabniku. Organ dalje navaja, da je pri reševanju ugovora na podlagi točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 najprej ugotavljal enakost ali podobnost blaga, na katero se nanašajo znak izpodbijane znamke in prejšnje znamke tožeče stranke ter pri primerjavi blaga ugotovil enakost (mleko) in podobnost (mlečni proizvodi). V okviru ugotavljanja enakosti ali podobnosti znakov izpodbijane znamke in znamk tožeče stranke te znake najprej opiše. Navaja, da se pri presoji podobnosti znakov uporablja načelo celovite presoje, po katerem se podobnost ocenjuje glede na znake v celoti, ob upoštevanju najbolj razlikovalnih elementov, če jih je mogoče določiti; presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo, pri čemer je poudarek predvsem na distinktivnih oziroma dominantnih delih znakov znamk. Dalje ugotavlja, da so vse znamke registrirane v sliki – razen znamke št. 725041, ki je registrirana v besedi z običajnimi črkami, ter navaja, da je glede na to pri določanju dominantnega dela potrebno upoštevati še, da pri znakih, ki vsebuje tekstovni del, potrošnik svojo pozornost praviloma usmeri k tekstu, grafične elemente pa pogosto dojema kot dodatek k tekstu. Grafizem besedila praviloma ne predstavlja močnega distiktivnega elementa, po katerem se znaki ločujejo. Potrošnik bo praviloma pozoren na samo besedilo in bo grafizem dojemal le kot dodatek. Načeloma velja, da če je znak sestavljen iz besed(e) je ta del praviloma najbolj razlikovalen in tudi najbolj dominanten, saj tako znak dobi ime oziroma je močna, včasih edina opora potrošnikom in relevantnim krogom. Po analizi elementov znaka izpodbijane znamke upravni organ meni, da beseda "SenSia" predstavlja dominantni del znaka izpodbijane znamke; po njegovem mnenju bo potrošnik znamko dojel kot "SenSia" od Dukata in jo tako tudi poimenoval. Za znak znamke tožeče stranke št. 852825 meni, da bo potrošnik znamko dojel kot žensko telo s puščico, saj je to edini element znamke. Znaki znamk tožeče stranke št. 893078, 752427 in 893712 so registrirani v sliki z več elementi, med katerimi pa izstopa beseda "ACTIVIA", ki je po njegovem mnenju dominanten del znakov ter meni, da bo potrošnik znamke dojemal kot "ACTIVIA". Znak znamke tožeče stranke št. 725041 vsebuje le besedo "ACTIVIA", zato ta predstavlja dominanten del znaka. Upravni organ je znake nato primerjal po pomenskem vidiku. Ugotavlja, da beseda "SenSia" nima posebnega pomena in je zato fantazijska. Znak izpodbijane znamke vsebuje še besedo "Dukat", ki pomeni zlat kovanec, zlatnik oziroma predstavlja ime družbe imetnika izpodbijane znamke. Meni, da obstaja večja verjetnost, da bo povprečni potrošnik besedo "Dukat" razumel kot indikator izvora znamke, kot pa zlatnik. Glede na nadaljnje besedilo v znaku "bifidius naturalis, naravno regulira prebavo", organ meni, da bo povprečni potrošnik znak dojemal kot "SenSia" od Dukata za lažjo prebavo. Za znak znamk tožeče stranke št. 852825, ki je sestavljen iz slike, upravni organ meni, da bo potrošnik to sliko po vsej verjetnosti povezoval s prebavo. Znaki znamk tožeče stranke 893078, 752427, 893712 in 725041 pa vsebujejo besedo "ACTIVIA", ki nima direktnega pomena, vendar zaradi prvih črk "ACTIV" asociira na pomen besede active, ki je aktiven, živahen, delaven, energičen. Ob pomenski primerjavi znakov nato upravni organ zaključuje, da si v celoti gledano niso podobni. Na eni strani imamo "SenSia" od Dukata za lažjo prebavo, na drugi strani pa aktiven, živahen, delaven, energičen oziroma pri znamki št. 852825, ki vsebuje podobo ženskega telesa s poudarkom na trebuhu, in za katero upravni organ dopušča, da jo bo potrošnik dojemal kot nekaj v povezavi s prebavo, vendar jo bo potrošnik lahko razlikoval od izpodbijane znamke, saj bo pozornost usmeril na dominanten del znamke, ki je v primeru izpodbijane znamke beseda "SenSia" ter bo izpodbijano znamko dojemal kot izdelke za boljšo prebavo in počutje SenSia od Dukata, za razliko od omenjene znamke tožeče stranke, ki izključno sporoča, da je blago namenjeno za boljšo prebavo in počutje. Znaki znamk si pomensko tako niso podobni; znak izpodbijane znamke in znak tožeče stranke št. 852825 imata določeno povezavo, vendar pa v celoti gledano, ju bo potrošnik lahko pomensko ločeval ter ju ne bo povezoval. V okviru primerjave znakov z vizualnega vidika upravni organ najprej meni, da se tožeča stranka ne more z uspehom sklicevati na sodbo SEU primer Thomson/Thomson life, saj ne gre za identičen primer; sama vključenost enake besede (slike) v znaku izpodbijane znamke, kot jo ima predhodna znamka, ne pomeni avtomatično, da sta znaka zamenljivo podobna. Pri tem se upravni organ sklicuje na sodbo tega sodišča opr. št. U 2060/2008 z dne 22. 12. 2009. Vizualno primerjavo znakov znamk je organ opravil glede na barve, ki jih vsebujejo, grafične elemente ter besedilo znamk. Čeprav znaki vsebujejo nekatere podobne barve, si po njegovem mnenju glede na barvno kombinacijo v celoti gledano niso barvno podobni. Tožeča stranka se je v ugovoru sklicevala na svojo zeleno - rumeno barvno kombinacijo, glede katere pa upravni organ ugotavlja, da ni izključna pravica tožeče stranke, in da je veliko registriranih znamk, ki vsebujejo zeleno - rumeno barvno kombinacijo, ter da je ta barvna kombinacija zelo običajna, saj poudarja nekatere značilnosti blaga (barva blaga, zdrava prehrana, naravna in tako dalje). Zato organ meni, da zeleno - rumena kombinacija ne predstavlja zelo razlikovalnega elementa, na podlagi katerega bi potrošnik ločeval enako ali podobno blago različnih proizvajalcev. Primerjani znaki si glede na barve tako po njegovem mnenju niso podobni. Pri primerjavi grafičnih elementov je upravni organ ugotovil, da izpodbijana znamka in znamke tožeče stranke št. 893078, 752427 in 893712 vsebujejo sliko kroga, vendar si slike niso podobne, krogi se med seboj vizualno razlikujejo. Izpodbijana znamka vsebuje še moder pravokotnik, prav tako znaki znamk tožeče stranke vsebujejo pravokotnik, vendar se pri primerjavi izkaže, da si pravokotnika izpodbijane znamke in znamke tožeče stranke nista vizualno podobna. Urad je primerjal tudi slike ženskega telesa v izpodbijani znamki in znamki tožeče stranke št. 852825. Pri tem ugotavlja, da slike teles pri blagu iz razredov 29 in 30 NK niso posebnost, saj s sliko teles proizvajalci želijo poudariti namen proizvoda, in sicer da gre za zdrav proizvod, da je proizvod namenjen boljšemu počutju, vitalnosti itd.. Na slovenskem trgu je več izdelkov, ki vsebujejo podobo telesa, registriranih pa je tudi veliko znamk, ki vsebujejo lik telesa. Ker je običajno, da proizvajalci na trgu uporabljajo podobo teles v svojih znamkah, bi bilo neupravičeno dodeliti le enemu pravico nad uporabo podobe telesa. Organ meni, da vsi na trgu lahko uporabljajo podobe teles, vendar se morajo te podobe dovolj razlikovati. V danem primeru pa je organ ugotovil, da si sliki teles v izpodbijani znamki in znamki tožeče stranke št. 852825 nista podobni. Glede na to je zaključil, da so grafični elementi znaka izpodbijane znamke dovolj različni od grafičnih elementov znakov tožeče stranke. Organ je nato primerjal še besedilo znamk, in sicer besede "SenSia, Dukat, bifidius naturalis, naravno regulira prebavo" z besedo "ACTIVIA". Primerjane besede so si črkovno popolnoma različne. Urad meni, da so začetne črke tiste, ki najbolj pritegnejo potrošnika in če so te črke različne, besede potrošnik lahko razlikuje; organ zato meni, da potrošnik besed "SenSia" in "ACTIVIA" ne bo zamenjeval ali povezoval. Organ je primerjal še grafizem besedila črk, in ugotovil, da znak izpodbijane znamke ne posnema grafizma črk besed "ACTIVIA". Pri primerjavi celotnega znaka izpodbijane znamke z znaki znamk tožeče stranke je organ ugotovil, da si vizualno niso podobni. Znak izpodbijane znamke z vsemi sestavnimi elementi in kot celota ni podoben znamki tožeče stranke. Urad je opravil primerjavo znakov tudi s fonetičnega vidika. Pri tem je ugotovil, da se znak izpodbijane znake izgovori kot "sensia" "dukat sensia", znaki znamk tožeče stranke pa kot "aktivia". Znaki imajo skupne končnice, vendar zaradi različnih začetnik črk delujejo fonetično različno. Potrošnik je načeloma najbolj pozoren na začetne dele in če so ti različni, lahko besede fonetično razlikuje. Organ zato zaključuje, da znak izpodbijane znamke fonetično ni podoben znakom znamk tožeče stranke. Na podlagi navedenega upravni organ izvaja sklep, da znak izpodbijane znamke vizualno, pomensko in fonetično ni podoben znakom znamk tožeče stranke. Ker enakost ali podobnost znakov znamk ni bila ugotovljena, organ ne more zavrniti registracije izpodbijane znamke na podlagi točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Tožeča stranka je v ugovoru predložila še slike izdelkov, ki se tržijo z izpodbijano znamko in znamkami tožeče stranke. Organ odgovarja, da pri ugovoru lahko upošteva ter primerja le znamke tako, kot so prijavljene in registrirane, ne more pa jih primerjati glede na njihovo uporabo na trgu. Tožeča stranka se je v ugovoru sklicevala tudi na družino znamk, v zvezi s čemer organ navaja, da se povprečni potrošnik praviloma ne srečuje istočasno z vsemi znamkami, ki tvorijo tako imenovano družino znamk. Družine ali serije znamk so običajno namenjene označevanju istovrstnega blaga, in se jih uporablja v odvisnosti od nekaterih dodatnih lastnosti blaga. Dogaja se, da nekatere znamke iz družine znamk tudi niso več aktualne, trgovci pa tudi ne naročajo vedno vseh znamk enega proizvajalca. Poleg tega samo zato, ker tvorijo družino znamk, ni mogoče širiti obsega njihovega varstva preko zakonskih meja (sodna odločba Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 664/2002 BUD vs. BUDIŠ). Tožeča stranka se je v ugovoru sklicevala še na nizko stopnjo pozornosti potrošnika pri nakupu blaga iz razreda 29 NK oziroma prehrambenih izdelkov. V zvezi s tem organ meni, da potrošnik v današnjem času pri nakupu prehrambenega blaga ni več tako nepazljiv kot nekoč. Danes se veliko govori o zdravi prehrani, konzervansih, škodljivih dodatkih in zato potrošniki bolj pazijo, kakšno blago kupijo. Vendar tudi če bi blago kupoval nepozoren potrošnik, organ meni, da bo potrošnik primerjane znake lahko razlikoval in jih ne bo povezoval. Organ dalje navaja, da se je tožeča stranka v ugovoru sklicevala še na avtorske pravice; te omenja točka f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. V zvezi s tem organ navaja, da je avtorsko pravico potrebno dokazati, vendar tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov o tem, zato organ ne more zavrniti registracije izpodbijane znamke na podlagi točke f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1; kot pa že navedeno, meni, da primerjani sliki teles nista podobni. V zvezi z uveljavljanjem ugovora po točki d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 pa upravni organ navaja, da če si znaka znamk nista podobna, slovečnosti oziroma dobre poznanosti ni potrebno preizkušati. Če pogoj podobnosti znakov ni izpolnjen, vsakršna izvajanja o ugledu in razlikovalnem značaju, oškodovanju in dokazovanje niso relevantna. Tako stališče je zavzelo Upravno sodišče in Vrhovno sodišče v sodbah opr. št. U 550/96, I Up 690/2001, U 422/2002, U 1788/2003, U 1451/2004, U 115/2003, I Up 154/2005, U 1426/2004. Poleg tega organ še meni, da tudi če bi tožeča stranka dokazala slovečnost znamke, bi organ še vedno menil, da znak izpodbijane znamke ni podoben znakom znamk tožeče stranke. Znak izpodbijane znamke vsebuje dovolj različnih elementov, da ga potrošnik ne bi povezoval z znamkami tožeče stranke; potrošnik bi znamke, kljub temu da bi bile znamke tožeče stranke sloveče, lahko razlikoval in ločeval. Glede na to je upravni organ na podlagi 3. odstavka 102. člena ZIL-1 ugovor zavrnil in priznal varstvo znamke št. 1011661 v Republiki Sloveniji.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je upravni organ zavzel stališče, da znak izpodbijane znamke vizualno, pomensko in fonetično ni podoben znakom znamk tožeče stranke; upravni organ meni, da so si primerjani znaki glede na dominantne dele, grafični prikaz besed, barve, dodane besede in dodane slike dovolj različni, da povprečni potrošnik ne bo zaveden v zmoto glede njihovega trgovskega izvora, kar predstavlja osnovno funkcijo znamke. Tožeča stranka pa meni, da je izpodbijana znamka tako podobna registrirani mednarodni znamki tožeče stranke št. 852825 v sliki (stilizirani trebušni znak s puščico), da lahko pride do zmede v javnosti in do povezovanja izpodbijane znamke s prejšnjo znamko tožeče stranke. Tožeča stranka meni, da je znak izpodbijane znamke zamenljivo podoben znaku prejšnje znamke tožeče stranke z vizualnega vidika, s pomenskega vidika pa identičen. Tožeča stranka opiše znak prejšnje znamke št. 852825 in osrednje dele znakov znamk iz družine znamk ACTIVIA. Navaja, da ob vizualni primerjavi znaka izpodbijane znamke in znakov znamk iz družine znamk ACTIVIA tožeče stranke ugotavlja, da obstaja očitna podobnost tako z vidika strukture znakov, kot tudi z vidika pomena oziroma koncepta znakov. Izpodbijana znamka prav tako kot registrirana znamka tožeče stranke št. 852825 vsebuje prikaz stiliziranega trebušnega znaka s puščico, ki leži v osrednjem delu izpodbijane znamke in je zamenljivo podoben prejšnji znamki tožeče stranke. Znak stiliziranega telesa s puščico navzdol predstavlja razlikovalni znak, zaradi česar je registrirana znamka tožeče stranke prepoznavna povprečnemu potrošniku; prav zaradi izredne podobnosti tega razlikovalnega znaka pri izpodbijani znamki in registrirani znamki tožeče stranke pa lahko pride do zmede v javnosti glede izvora produktov, ki jih te znamke označujejo. Tožeča stranka meni, da ni verjetno, da bi beseda "SenSia" v znaku izpodbijane znamke preprečila podobnost znamk. Sklicuje se na zadevo SEU, ki se nanaša znamki Thomson in Thomson Life, v kateri je to sodišče zaključilo, da lahko obstaja verjetnost zmede med dvema znakoma, če prejšnja znamka obdrži avtonomen položaj v sestavljenem znaku, ki ga uporablja tretja oseba, tudi če pri celovitem vtisu prevladuje lastna znana znamka ali trgovsko ime. Če ta princip uporabimo v predmetnem primeru, ugotovimo, da je ženska silhueta v znaku izpodbijane znamke obdržala svojo individualnost in avtonomijo in potrošniku prenaša identično konceptualno sporočilo, kot ga prenašajo prejšnje znamke imetnika tožeče stranke. Zaradi navedenega in ob uporabi principa, ki ga je razvilo SEU, lahko ugotovimo, da besedni element "SENSIA" ni relevanten pri presoji podobnosti znakov. Dominantni deli znaka izpodbijane znamke in znakov prejšnjih znamk tožeče stranke po mnenju slednje niso sestavljeni iz posameznih elementov teh znakov, temveč strukture teh znakov same po sebi predstavljajo dominantne dele navedenih znakov. Povprečni potrošnik bo lahko napačno zaveden v prepričanje, da prijavitelj izpodbijane znamke proizvaja produkte, označene z izpodbijano znamko, na podlagi licence, pridobljene s strani tožeče stranke, ali da med družbama obstaja podoben dogovor. Verjetnost zmede povprečnega potrošnika je toliko večja zaradi dejstva, da sta osrednji del primerjanih znamk - besedi ACTIVIA in SENSIA obe izpisani v beli barvi in se končata s končnico - IA. Povprečni potrošnik se praviloma ne bo spuščal v podrobnosti, temveč bo odločitev o nakupu izdelka sprejel na podlagi celovite zaznave razlikovalnih znakov; verjetnost zmede je toliko večja zaradi dejstva, da je tožeča stranka imetnik številnih znamk ACTIVIA, ki sestavljajo družino znamk ACTIVIA z njeno značilno zeleno - rumeno barvno kombinacijo. Ker je način uporabe grafičnih elementov pri izpodbijani znamki takšen, da lahko povzroči zmedo, bo povprečni potrošnik lahko izpodbijano znamko štel za eno od znamk iz navedene družine znamk. Tožeča stranka navaja, da ob celostni primerjavi znakov ugotovimo tudi identičnost po pomenu. Fonetična primerjava pri takem tipu proizvodov ni relevantna, vendar ne glede na to ugotavlja, da se zadnji deli znakov izgovarjajo identično. Znak izpodbijane znamke je zato znaku prejšnje znamke tožeče stranke št. 852825 zamenljivo podoben do te mere, ki bi vodila v zmedo pri povprečnem potrošniku glede izvora izdelkov, označenih z izpodbijano znamko, še posebej ob upoštevanju stopnje pozornosti povprečnega potrošnika pri kupovanju izdelkov, ki jih ščitijo predmetne znamke. Mleko in mlečni izdelki predstavljajo tipičen primer blaga široke potrošnje, ki ga potrošniki izbirajo z relativno nizko stopnjo pozornosti. Pri takih izdelkih, še posebej, če jih potrošniki izbirajo s polic, je vizualni vtis, ki ga izdelki naredijo na potrošnika, ključnega pomena. Takšna prva, celovita, vizualna zaznava bi morala potrošniku omogočiti razlikovanje med blagom različnih proizvajalcev, ne glede na stopnjo pozornosti potrošnika. Zaradi relativno nizke stopnje pozornosti povprečnega potrošnika pri kupovanju izdelkov široke potrošnje pa je verjetnost zmede povečana, zato bi morali biti znaki različnih proizvajalcev takšni, da bi omogočali jasno medsebojno razlikovanje, z namenom jasne označitve izvora izdelkov. Iz primerjave predmetnih znakov pa je razvidno, da znak izpodbijane znamke ne omogoča pravilne celovite zaznave, temveč povzroča zmedo na trgu in pri povprečnem potrošniku. Dodatna okoliščina, ki povečuje verjetnost zmede in povezovanja znamk, je dejstvo, da je tožeča stranka imetnik družine znamk ACTIVIA z značilno zeleno - rumeno barvno kombinacijo in z značilnim stiliziranim trebušnim znakom s puščico, zaradi česar bi povprečni potrošnik lahko štel, da je izpodbijana znamka del družine znamk ACTIVIA tožeče stranke. Tožeča stranka zato vztraja, da je izpodbijana znamka vizualno zamenljivo podobna znamki tožeče stranke št. 852825 in ji je pomensko identična, hkrati pa ščiti blago, ki je identično blagu, ki ga ščitijo prejšnje znamke tožeče stranke. Takšna podobnost bi povzročila zmedo pri povprečnem potrošniku in v javnosti. Tožeča stranka se tudi ne strinja, da ni izpolnjen pogoj za zavrnitev registracije izpodbijane znamke po točki d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Tožeča stranka dalje navaja, da je javnosti dobro poznana po celem svetu, ima prednostni položaj na trgu in prepoznavnost, ki je enaka kvaliteti izdelkov, ki jih nudi. Prepoznavnost blagovne znamke ACTIVIA v javnosti na mednarodni ravni in njena mednarodna sprejetost je posledica njene znatne in kontinuirane uporabe, kot tudi posledica obsežnega oglaševanja in promocije ter porabe ogromne količine časa, energije in denarnih sredstev. Tožeča stranka je zavestno vlagala trud v to, da se ohrani čistost in razlikovalnost blagovnih znamk, povezanih z ACTIVIO. Da so znamke tožeče stranke znane na slovenskem trgu, izkazujejo predloženi stroški proizvodnje in stroški oglaševanja ACTIVIA v Sloveniji med leti 2006 in 2009, ki skupaj za vsa leta znašajo 2.230.440,00 EUR, kot je razvidno iz priložene tabele, pri čemer so samo za leto 2009 skupni stroški proizvodnje in oglaševanja ACTIVIA znašali 612.369,00 EUR. Tožeča stranka prilaga tudi primere televizijskih oglasov, ki so se vrteli v Republiki Sloveniji med leti 2006 in 2009, in primer tiskanega oglasnega sporočila za ACTIVIA jogurt. Predloženi dokazi izkazujejo obširno vlaganje tožeče stranke v prepoznavnost znamke ACTIVIA in stiliziranega trebušnega znaka s puščico v Republiki Sloveniji, zaradi česar so znamke ACTIVIA in z njimi povezan stilizirani trebušni znak s puščico na slovenskem trgu postale znane znamke v smislu člena 6. bis Pariške konvencije in 3. odstavka 16. člena Sporazuma TRIPS. Zaradi take vizualne zamenljive podobnosti izpodbijane znamke in znamke tožeče stranke št. 852825 bi v primeru registracije izpodbijane znamke nastala zmeda med potrošniku, ob tem ko obe znamki ščitita identično blago. Ker so znamke tožeče stranke tudi sloveče znamke, so po mnenju tožeče stranke izpolnjeni zavrnilni pogoji za registracijo izpodbijane znamke po točkah b) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Tožeča stranka glede na to sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, njenemu ugovoru ugodi in zavrne postopek registracije izpodbijane znamke oziroma podrejeno, naj zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja, da je z izpodbijano odločbo odločeno pravilno in zakonito. V odgovoru ponavlja razloge izpodbijane odločbe.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi prijaviteljici izpodbijane znamke (v nadaljevanju: prizadeta stranka). Prizadeta stranka v celoti nasprotuje navedbam in argumentom tožeče stranke ter meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Navedbe tožeče stranke zavrača kot neutemeljene s sklicevanjem na razloge izpodbijane odločbe. Dodatno se sklicuje še na odločitev v zadevi R 119/2000 pritožbenega organa OHIM, v katerem je ta organ verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko, izključil zaradi dodatnega distintivnega besednega elementa, po katerem potrošniki znak dojamejo in poimenujejo. Prizadeta stranka meni, da znak izpodbijane znamke vizualno deluje dovolj distinktivno, saj potrošniku ponuja dovolj razlikovalnih elementov, ki dejansko pripomorejo k izbiri med mnogimi podobnimi proizvodi, ki so na trgu na voljo. Prizadeta stranka tudi v celoti pritrjuje toženi stranki, da tudi ni izpolnjen pogoj za zavrnitev registracije po točki d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Prizadeta stranka tudi prereka dokaze, s katerimi tožeča stranka izkazuje znanost znamke. Gre za pavšalne navedbe glede znanosti, materiali pa izkazujejo le potencialni vložek v tržišče in pripravo oglasov, ne pa tudi rezultatov takšnega vložka. Iz priložene razpredelnice pa tudi ni razvidno, kdo in na kakšni podlagi je razpredelnico pripravil. Sodna praksa ter praksa upravnega organa zahtevata, da se znanost znamke ne le zatrjuje, temveč tudi nedvoumno dokaže z na primer analizami trga, ki z neodvisnimi metodami merijo dejansko prepoznavnost med potrošniki in zlasti izkazujejo rezultate vlaganj v tržišče, kajti sam vložek nikakor ne pomeni ekvivalentnega učinka in posledično znanosti na trgu. Prizadeta stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo mednarodne znamke št. 1011661, za blago, razvrščeno v razred 29 NK (mleko in mlečni izdelki, namenjeni prodaji končnemu uporabniku), vložen iz razlogov po točkah b) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, na podlagi prejšnjih znamk tožeče stranke št. 852825, 893078, 752427 in 893712 in 725041. Upravni organ je po ugotovitvi (ki ni sporna), da izpodbijana znamka in prejšnje znamke tožeče stranke ščitijo enako (mleko) in podobno blago (mlečni izdelki), opravil še presojo podobnosti znakov izpodbijane in prejšnjih znamk tožeče stranke po načelu celovite presoje, po katerem se podobnost ocenjuje glede na znake v celoti, ob upoštevanju najbolj razlikovalnih elementov, če jih je mogoče določiti, pri čemer presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo, poudarek pa je predvsem na distinktivnih oziroma dominantnih delih znakov znamk. Po primerjavi znakov izpodbijane in prejšnjih znamk tožeče stranke pa je upravni organ zaključil, da so si primerjani znaki glede na dominantne dele (SenSia/žensko telo, ACTIVIA), grafični prikaz besed, barve, dodane besede in dodane slike dovolj različni, da povprečni potrošnik ne bo zavedel v zmoto glede njihovega trgovskega izvora, kar predstavlja osnovno funkcijo znamke. Na tej podlagi je zaključil, da ni podan zavrnilni razlog za registracijo izpodbijane znamke po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 (po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanaša ta znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko) in tudi ne zavrnilni razlog po točki d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 (po katerem se kot znamka ne sme registrirati znak, če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6. bis Pariške konvencije ali 3. odstavka 16. člena Sporazuma TRIPS), nato pa je, ob tem ko je tudi druge navedbe iz ugovora presodil kot neutemeljene, ugovor tožeče stranke zoper registracijo izpodbijane znamke zavrnil. Z njegovo odločitvijo in razlogi za odločitev se sodišče v celoti strinja in se, kolikor jih ne ponavlja, nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče se po povedanem strinja z zaključkom upravnega organa, da z vizualnega in pomenskega vidika znak izpodbijane znamke ni zamenljivo podoben znakom prejšnjih znamk tožeče stranke. Zato ne pritrjuje njeni navedbi, da zaradi okoliščine, da izpodbijana znamka enako kot njena znamka št. 852825 vsebuje prikaz stiliziranega trebušnega znaka s puščico, ki je po njenem mnenju razlikovalni znak, lahko pride do zmede v javnosti glede izvora proizvodov. Upravni organ je ob primerjavi slik teles obeh znamk ocenil, da si vizualno nista podobni in svojo oceno, s katero se sodišče strinja, prepričljivo utemeljil, utemeljeno pa je po presoji sodišča tudi razlogoval, da ne more biti uporaba podobe telesa pridržana le imetniku ene znamke (ob tem je navajal, da slike teles v znamkah pri blagu iz razredov 29 in 30 NK niso posebnost) in jih lahko uporabljajo različni proizvajalci, če se podobe teles v njihovih znamkah dovolj razlikujejo. Poleg tega sodišče tožeči stranki ne pritrjuje, da besedni del SenSia v znaku izpodbijane znamke ni tisti, ki bi (tudi) preprečeval podobnost z njeno znamko št. 852825. Sodišče se namreč z upravnim organom tudi strinja, da je besedni element SenSia dominanten del izpodbijane znamke, saj ga je upravni organ kot takega določil v skladu z v praksi uveljavljenim principom, po katerem je v znakih, ki vsebujejo tekstualni in grafični del, dominantni del praviloma tekstualni del, ker potrošnik svojo pozornost praviloma usmeri k tekstu, grafične dele pa dojema kot dodatek; za znak izpodbijane znamke, ki je sestavljen iz številnih elementov, pa to tudi po presoji sodišča dejansko velja, kajti kot je ugotovil upravni organ, je navedeni besedni element v znaku največji, v ospredju in najbolj izrazit, k čemur pripomore tudi barvna kombinacija (bele črke na modri podlagi) in posebna grafična izvedba črk – torej izstopa iz celotne podobe znaka, ki ga sestavljata še dva tekstualna dela (Dukat; bifidius naturalis, naravno regulira prebavo) in grafični del (podoba telesa s puščico), ki pa so vsi vizualno manj izstopajoči. Sodišče pa pritrjuje tudi rezultatu pomenske primerjave znakov izpodbijane znamke in znamke tožeče stranke št. 852825 (da bo povprečni potrošnik pomensko znaka dojel kot „SenSia“ od Dukata za lažjo prebavo – pri izpodbijani znamki oziroma oziroma nekaj v povezi s prebavo, boljšim počutjem – pri prejšnji znamki tožeče stranke), in zaključku organa, da besedi „SenSia“ in „Dukat“ popolnoma nevtralizirata pomensko podobnost na podlagi upoštevanja zgolj slik teles. Po presoji sodišča pa je upravni organ utemeljeno zavrnil tudi navedbe tožeče stranke o obstoju verjetnosti zmede med znakoma, ki jih je podala ob sklicevanju na sodbo SEU C-120/04 z dne 6. 10. 2005. V navedeni sodbi je sodišče obravnavalo primera znamke LIFE in spornega znaka THOMSON LIFE kot sestavljenega iz dveh izrazov, oznake podjetja tretjega in registrirane znamke. Za obravnavani primer pa je sodišče že navedlo, da se strinja z upravnim organom, da sliki teles v znaku izpodbijane znamke in prejšnje znamke tožeče stranke nista enaki in niti podobni; torej ne moremo govoriti o tem, da bi registrirana znamka tožeče stranke št. 852825 (slika stiliziranega ženskega trupa s puščico navzdol v trebušnem delu, v barvnem krogu) ohranila v kasnejšem, sestavljenem znaku izpodbijane znamke avtonomni razlikovalni značaj, kar bi ob enakosti oziroma podobnosti proizvodov lahko ustvarjalo verjetnost zmede v javnosti. Glede na to je brez podlage tožbena navedba, da naj bi bil ob uporabi principa, ki ga je razvilo SEU (v navedeni sodbi), besedni element „SENSIA“ pri presoji podobnosti znakov nerelevanten.

Sodišče je že navedlo, da je po njegovi presoji upravni organ v skladu z v praksi uveljavljenim principom pravilno ugotovil kot dominantni del znaka izpodbijane znamke besedni element SENSIA. Prav tako se strinja z upravnim organom, da dominantni del znakov prejšnjih znamk tožeče stranke št. 893078, 752427, 893712 in 725041 predstavlja besedni element „ACTIVIA“, ki glede na ostale elemente - grafične sestavne dele - iz podobe znakov teh znamk izstopa (znamka št. 725041 pa je (že) registrirana zgolj v besedi z običajnimi črkami). Sodišče tako ne pritrjuje tožeči stranki, da so dominantni deli znakov navedenih znamk strukture znakov same po sebi, kajti dominantne dele znakov je upravni organ ugotovil po principu, kot se v praksi ugotavljajo. Sicer pa tožeča stranka, ob tem ko zatrjuje strukturo znakov samo kot dominantni del znakov, in hkrati nasprotujoče zatrjuje, da osrednja dela znakov, besedi SENSIA oziroma ACTIVIA, ki sta obe izpisani v beli barvi ter se končata z enako končnico -IA, lahko ustvarita verjetnost zmede pri povprečnem potrošniku, sama izpostavlja elementa znakov, ki očitno tudi po njenem mnenju izstopata iz podobe znakov do take mere, da naj bi lahko ustvarjala pri potrošnikih zmedo glede izvora proizvodov. S tako njeno oceno pa se sodišče ne strinja, saj je po njegovi presoji upravni organ utemeljeno izključil verjetnost nastanka zmede po celoviti presoji podobnosti znakov izpodbijane in prejšnjih znamk tožeče stranke, ki jo je tudi izčrpno obrazložil. Na presojo sodišča tudi ne more vplivati tožbena navedba, da se z navedenimi znamkami označujejo proizvodi blaga široke potrošnje (mleko in mlečni izdelki), ki ga potrošniki izbirajo z relativno nizko stopnjo pozornosti, zaradi česar bi morala potrošniku že prva, celovita vizualna zaznava razlikovalnih znakov omogočiti razlikovanje med blagom različnih proizvajalcev, medtem ko naj bi za izpodbijano znamko to ne veljalo. Presojo podobnosti znakov izpodbijane in prejšnjih znamk tožeče stranke, glede na katero je izključil verjetnost nastanka zmede glede izvora blaga, je namreč, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, upravni organ opravil z vidika povprečnega potrošnika blaga, na katero se znamke nanašajo, ki dojema znamko kot celoto, in za katerega je ocenil, da zaradi današnje široke možnosti informiranja, poučenosti in zavedanja o zdravi prehrani ter škodljivih dodatkih ni tako nepazljiv in nepozoren pri nakupovanju kot je bil nekoč, in s to oceno se sodišče strinja.

Na navedbe tožeče stranke v ugovoru zoper registracijo izpodbijane znamke, da je imetnica „družine znamk ACTIVIA z značilno zeleno-rumeno barvno kombinacijo in značilnim stiliziranim trebušnim znakom s puščico“, zaradi česar bi povprečni potrošnik lahko štel, da je izpodbijana znamka del te družine znamk, je upravni organ v izpodbijani odločbi odgovoril, ter jih zavrnil kot neutemeljene. Sodišče se z razlogovanjem upravnega organa strinja. Tožeča stranka pa v tožbi, ob tem ko se ponovno sklicuje na imetništvo družine znamk, tudi ni podala dodatnih navedb, s katerimi bi razloge upravnega organa izpodbila. Zgolj okoliščina obstoja družine znamk, od katerih je za vsako posebej ob primerjavi z izpodbijano znamko upravni organ ocenil, da ni zamenljive podobnosti, ki bi povzročila verjetnost zmede glede izvora blaga, na katero se znamke nanašajo, pa ni argument, ki bi terjal drugačno presojo verjetnosti ustvarjanja zmede.

Ob povedanem je po presoji sodišča upravni organ mogel zaključiti, da razlog za zavrnitev registracije izpodbijane znamke po tč. b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 45/01 do 20/06) ni podan. Ker pa je po tč. d) citirane zakonske določbe eden od pogojev, ki za zavrnitev registracije na tej podlagi mora kumulativno biti podan, enakost oziroma podobnost znakov prijavljene znamke in zatrjevane znane znamke, ne enakost ne podobnost med znakom izpodbijane znamke in prejšnjimi znamkami, na katere je tožeča stranka ugovor zoper registracijo opirala, pa ni bila ugotovljena, je po presoji sodišča upravni organ pravilno zaključil, da tudi niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev registracije izpodbijane znamke na citirani zakonski podlagi. Glede na to tožeča stranka tudi ne more biti uspešna s tožbenimi navedbami o prepoznavnosti blagovne znamke ACTIVIA v javnosti na mednarodni ravni ter o tem, da so njene znamke znane na slovenskem trgu, ter prav tako ne z dokazi, predloženimi za izkazovanje teh zatrjevanih dejstev.

Ker je po povedanem po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovna zahtevka tožeče stranke in prizadete stranke pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka