Jedro

Eden od pogojev za izdajo predhodne odredbe glede denarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, to pa pomeni izkaz objektivne nevarnosti in ne subjektivne nevarnosti na strani dolžnika.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za izdajo predhodne odredbe s prepovedjo Agenciji RS za plačilni promet, Podružnica Koper, da dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplača iz dolžnikovega računa denarni znesek terjatve, ki znaša skupaj 4.899.389,00 SIT in z rubežem dolžnikovih premičnin.

Zoper ta sklep se pritožuje upnik po svojem pooblaščencu in predlaga njegovo spremembo. V pritožbi predvsem navaja, da so izkazani pogoji za izdajo predhodne odredbe. Navaja predvsem, kakšno je finančno stanje dolžnika in omenja dejstvo, da na dan sestavitve obrazca Bon 2 dolžnik ni imel na žiro računu niti tolarja, da je povprečno stanje na dolžnikovem žiro računu znašalo v aprilu 1999 samo 678.000,00 SIT, neporavnane obveznosti pa so znašale 2.753.000,00 SIT. Tudi sedaj ima že osem dni nepretrgoma blokiran žiro račun, neporavnane obveznosti v znesku 5.588.000,00 SIT, na žiro računu pa niti enega tolarja. Ne izplačuje niti plač svojim delavcem.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zanesljivo raziskalo pogojev za izdajo predhodne odredbe po 1. odst. 257. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po tem določilu sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upniku je potrebno dokazati torej takoimenovano objektivno nevarnost, da v izvršbi ne bo prišel do poplačila in ne subjektivno nevarnost, ki bi se kazala v določenih dejanjih dolžnika. Obrazložitev sodišča prve stopnje pa gre v izpodbijanem sklepu bolj v to smer. Okoliščine, ki jih upnik navaja v pritožbi in ki jih delno ugotavlja že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pa so take, da vzbujajo opravičen dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje svoje ugotovitve predvsem usmeri v to, ali je mogoče iz stanja, ki ga navaja upnik in ki ga je potrebno še preveriti, sklepati, da bo brez izdaje predhodne odredbe, verjetna nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.