Jedro

Ob spremenjenem materialnopravnem stališču, da je tožničin tožbeni zahtevek vsaj kolikor se nanaša na čas pred uveljavitvijo ZJU lahko utemeljen, se bo moralo sodišče opredeliti tudi do višine tožbenega zahtevka in dokazov v zvezi s tem, česar prvostopno sodišče ob drugačni materialnopravni presoji temelja zahtevka doslej ni naredilo. Vrnitev zadeve v novo sojenje glede tega dela zahtevka zato ni v nasprotju z določbami 30. člena ZDSS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače v skupni višini 28.842,05 EUR za čas od meseca februarja 2002 do meseca decembra 2006. Hkrati je zavrnilo tudi obrestni zahtevek. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka javni zavod in da je kolektivna pogodba tožene stranke določala, da imajo pomočniki direktorja plačo v razponu od 2,3 do 2,6 kratnika povprečne plače v zavodu, je presodilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno plačevala plačo v višini 2,6 kratnika in da tožnica, kot pomočnica direktorja, višje plače na podlagi v pogodbi o zaposlitvi določenega 3,8 kratnika povprečne plače v zavodu ne more uspešno uveljavljati. Pri tem se je sklicevalo na določbe tretjega odstavka 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s kasnejšimi spremembami), po katerih delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva zavoda.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice le delno ugodilo. Soglašalo je s presojo, da navedena določba ZJU ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi onemogoča toženi stranki izplačilo višje plače tožnici, kot je bila za njeno delovno mesto predvidena v kolektivni pogodbi zavoda. Pri tem pa je presodilo, da taka prepoved velja le od uveljavitve ZJU, to je od 28. 6. 2003 dalje. Zato je sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se je nanašala na zahtevek za čas do vključno meseca junija 2003, z obrestmi in stroški postopka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede zavrnitve zahtevka za čas od julija 2003 dalje pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

3. Zoper sklep o delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi v tem delu zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje vlaga tožeča stranka pritožbo in navaja, da je imelo sodišče v zbranih dokazih podlago za odločitev.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ob spremenjenem materialnopravnem stališču, da je tožničin tožbeni zahtevek vsaj kolikor se nanaša na čas pred uveljavitvijo ZJU lahko utemeljen, se bo moralo sodišče opredeliti tudi do višine tožbenega zahtevka in dokazov v zvezi s tem, česar prvostopno sodišče ob drugačni materialnopravni presoji temelja zahtevka doslej ni naredilo. Vrnitev zadeve v novo sojenje glede tega dela zahtevka zato ni bilo v nasprotju z določbami 30. člena ZDSS-1. Sicer pa je bila v revizijskem postopku tudi pravnomočna sodba glede zavrnitve preostalega dela tožbenega zahtevka razveljavljena, tako da se bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo opredeliti do višine celotnega zahtevka in dokazov v zvezi s tem (glede na vsebino nasprotne tožbe ni jasno ali in v katerem delu tožena stranka tožbeni zahtevek po višini prereka).

7. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sklenilo, kot je navedeno v izreku.