Jedro

Siljenje otrok v stike, ki so zanje že objektivno obremenjujoči, ni v korist otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je nasprotnemu udeležencu začasno odvzelo pravico do stikov z drugo predlagateljico, stike nasprotnega udeleženca z mladoletno hčerjo Z. pa glede na način, ki je bil dogovorjen s sodno poravnavo, omejilo in drugače uredilo.

2. Zoper tak sklep se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. Navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, a obrazloži le pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo sklepa in zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe ali pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v odločanje drugemu sodniku. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov, katerih izvedbo je predlagal. Izvedlo je le dokaze, katerih izvedbo sta predlagali predlagateljici. Nasprotni udeleženec je v dokaz vložil strokovne članke, ki opisujejo odtujitveni sindrom, teh dokaznih predlogov pa sodišče v sklepu ni niti omenilo oziroma njihove izvedbe ni zavrnilo.

3. Pritožba je bila vročena predlagateljicama, ki sta nanjo odgovorili. V odgovoru na pritožbo med drugim navajata, da je bil nasprotni udeleženec sedaj pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in prilagata sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 1357/2011 s 4. 3. 2013, ki je postala pravnomočna 5. 2. 2014. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, pa tudi v svojem sklepu z 8. 3. 2013 pravilno in natančno pojasnilo, kdaj sodišče v postopkih iz razmerij med starši in otroki izda začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Ta izhodišča so pravilna, pritožnik jim ne nasprotuje, višje sodišče pa jim nima kaj dodati in jih ne bo ponavljalo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga predlagateljica odklanja vsak stik z nasprotnim udeležencem. Dekle je staro 16 let, na podlagi mnenja centra za socialno delo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dekletova želja pristna oz. verodostojna, ugotovilo pa je celo, da za takšno željo obstajajo razlogi na strani toženca (zmerjanje in žalitve, neprimerne vzgojne metode, podrobno in mučno zasliševanje, vsiljivo snemanje otrok s kamerami, spori z babico ob prisotnosti deklet, pogoste policijske intervencije). Stiki med dekletom in nasprotnim udeležencem pred vložitvijo predloga že več kot eno leto niso potekali.

7. Glede dvanajstletne Z. je sodišče prve stopnje začasno uredilo stike le med tednom in med počitnicami, ne pa ob vikendih. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da so za dekle stiki, kakor potekajo, zelo obremenjujoči in si jih ne želi.

8. Višje sodišče nima nobenih pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje o nujnosti začasne odločitve o stikih, pa tudi ne v način, kako je sodišče prve stopnje začasno uredilo stike med nasprotnim udeležencem in Z. Osnovno vodilo sodišča pri odločanju o stikih je korist otrok (5. odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Siljenje otrok (celo z izvršbo) v stike, ki so zanje že objektivno obremenjujoči (1), zato da se zadosti pravnomočni sodbi, ni v korist otrok in bi bilo izrazito škodljivo ravnanje.

9. Pritožnik ugotovitev sodišča, povzetih v 6. in 7. točki obrazložitve, ne izpodbija in vsebinskih razlogov zoper odločitev sodišča prve stopnje niti ne navaja.

10. V pritožbi sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v dokaznem postopku, do katere pa ni prišlo. Sodišče prve stopnje se je v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa opredelilo do člankov, ki opisujejo odtujitveni sindrom (očitno jih je torej tudi prebralo) in jih je kot edini dokaz predložil nasprotni udeleženec. Oceno sodišča prve stopnje, da laični članki, ki opisujejo imenovani fenomen za oceno konkretne življenjske situacije v tej fazi postopka niso relevantni, sprejema tudi višje sodišče. V situaciji, ko je treba poskrbeti za koristi otrok, je sodišče pravilno izvedlo le tiste dokaze, s katerimi sta udeleženca postopka dokazovala pravno pomembna dejstva. Sodišče nasprotnemu udeležencu torej v postopku izdaje začasne odredbe ni odvzelo pravice do obravnavanja.

11. Pritožniku pa je treba še pojasniti, da sodišče nima strokovnih znanj s področja psihologije ali psihiatrije, na katerega področje se nanašajo predloženi članki. V takšnem primeru se izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP) in ne dokaz s strokovnim (ali celo poljudnim) člankom. V nekaterih situacijah lahko stranke tudi na drug način dokazujejo pravila znanosti in stroke, a obravnavana situacija ni tak primer. Vprašanje je torej le še, ali bi moralo sodišče prve stopnje toženca na neprimernost dokaza opozoriti. Višje sodišče odgovarja, da v postopku z izdajo začasne odredbe, ne. Poljudni članek o odtujitvenem sindromu (poleg tega, da ni primeren dokaz za dokazovanje strokovnega fenomena), ne dokazuje nobenega od dejstev, ki so odločilna ob odločanju o začasni odredbi (2).

12. Pritožba torej ni utemeljena, razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti pa niso podani, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

(1) Za vsakega, še posebej pa za mladoletne otroke, je stalna izpostavljenost konfliktom obremenjujoča. (2) Ko bo sodišče o načinu izvajanja stikov odločalo v nadaljevanju postopka, pa bo toženčeve trditve o tako imenovanem odtujitvenem sindromu v skladu z dokazno ponudbo udeležencev postopka preizkusilo s pomočjo ustreznega sodnega izvedenca, če bo presodilo, da so pravno odločilne.