Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je tožnik v svojem ugovoru zanikal neupravičenost odsotnosti z dela in toženi stranki hkrati očital onemogočanje opravljanje dela, ob tem pa opozoril tudi na pomembno vprašanje njegove razporeditve na delovno mesto zaradi le pavšalne obravnave njegovega ugovora, ne da bi bil o tem obveščen, tožena stranka ni dokazala resnega razloga za odpoved delovnega razmerja.
Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 20.9.1995 in 3.11.1995, o prenehanju delovnega razmerja tožnika in zahtevek na priznanje delovnega razmerja za čas od 12.9.1995 do 2.10.1996 ter plačilo zneska 1,679.000 SIT z obrestmi in stroški postopka, zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek na ugotovitev nedokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Pri tem je ugotovilo, da tožnik niti dne 12.9.1995 in niti v naslednjih dneh direktorici tožene stranke ni predložil pomorske knjižice, da bi mu vanjo vpisala izkrcanje kot poveljnika vlačilca in mu vpisala vkrcanje kot prvega častnika, niti ni tega dela nastopil na vlačilcu. Zato je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala tožnikovo neupravičeno odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni (ne glede na njegovo javljanje v pisarni tožene stranke v dnevnem času, kot tam tudi običajno ni bilo nikogar) in nevrnitev na delo, kar je zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja. Hkrati je sodišče ugotovilo, da tožnik ni bil vabljen na sejo organa, ki je dne 3.11.1995 odločal o njegovem ugovoru, vendar to v konkretnem primeru ni bilo razlog za nezakonitost dokončnega sklepa.
Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je izkrcanje in vkrcanje akt pomorskega prava, ki bi ga moral tožnik upoštevati in direktorici tožene stranke predložiti svojo pomorsko knjižico zaradi vpisa teh aktov. Ker tega ni storil in ni nastopil dela oziroma se ni vkrcal kot prvi častnik, je tožena stranka utemeljeno štela, da je z dela odsoten neupravičeno in mu je v skladu s 6. točko 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Hkrati je soglašalo, da dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 3.11.1995 zaradi nevabljanja tožnika na sejo drugostopnega organa, ko je ta obravnaval njegov ugovor, ni nezakonit, saj se pred organom druge stopnje niso izvajali nobeni novi dokazi, katerih tožnik v ugovoru tudi sicer ni predlagal. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03). V reviziji graja stališče sodišča druge stopnje, da pomorski predpisi o izkrcanju in vkrcanju izključujejo delovno-pravne predpise o razporeditvi na delovno mesto oziroma določitvi delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je pri toženi stranki sklenil pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu poveljnika vlačilca in to delovno mesto potem ves čas opravljal. Izkrcanje tožnika kot poveljnika in vkrcanje na delih prvega častnika je v delovnopravnem smislu lahko pomenilo le odreditev dela. Takšna odreditev dela pa se delavcu lahko naloži le v okviru delovnega mesta, na katero je delavec razporejen. Tudi če bi se nalog za vkrcanje štel za razporeditveno odločbo, bi tožena stranka pred njegovo realizacijo moralo odločiti o tožnikovem ugovoru. Z razveljavitvijo magnetne kartice za vstop v luko z osebnim avtomobilom je tožena stranka tožniku tudi sicer preprečila vkrcanje, tako da se je tožnik utemeljeno javljal le v pisarni tožene stranke. Poleg tega tožnik vztraja pri nezakonitosti dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, sprejetega v njegovi odsotnosti, saj bi bilo na seji potrebno razčistiti tudi vprašanje njegove razporeditve in številne okoliščine, zaradi česar je bila prisotnost tožnika in njegovega pooblaščenca na pritožbenem organu nujno potrebna.
Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
Revizija je utemeljena.
V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.
Konkretnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne navaja. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.
V skladu s 4. členom Konvencije MOD št. 158. o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki jo je naša država ratificirala (Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi z Aktom o nasledstvu ... - Ur. l. RS, št. 15/92) delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja. V skladu z določbo 2. odstavka 9. člena Konvencije je dokazno breme, da obstoji resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na strani delodajalca.
Na podlagi določb 76. a člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) izda odločbo o prenehanju delovnega razmerja poslovodni organ oziroma delodajalec. V skladu z 80. členom ZTPDR lahko delavec zoper odločbo direktorja oziroma poslovodnega organa vloži v roku petnajstih dni ugovor, ki zadrži izvršitev prvostopne odločbe do dokončne odločitve. V skladu z 2. odstavkom 81. člena ZTPDR in 1. odstavkom 104. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ima delavec pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor, in se izjaviti o dejstvih, ki so pomembna za odločanje. Šele tako izveden postopek je lahko podlaga za zakonito prenehanje delovnega razmerja.
Glede na povedano je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala delovno razmerje zaradi petdnevne odsotnosti z dela in nevrnitve na delo (kar bi se v smislu določb konvencije lahko štelo za prenehanje delovnega razmerja v zvezi z obnašanjem delavca), čeprav je o njegovem ugovoru na organu druge stopnje odločala v njegovi odsotnosti in ne da bi ga o obravnavi ugovora obvestila. Ker je tožnik v svojem ugovoru zanikal neupravičenost izostankov in toženi stranki hkrati očital onemogočanje opravljanja dela, hkrati pa opozoril tudi na pomembno vprašanje njegove razporeditve na delovno mesto, zaradi kršitve določb 2. odstavka 81. člena ZTPDR in 1. odstavka 104. člena ZDR ter le pavšalne obravnave tožnikovega ugovora v njegovi odsotnosti tožena stranka ni dokazala obstoja resnega razloga za odpoved delovnega razmerja v smislu določb 4. člena Konvencije.
Na pomen zagotovitve pravice delavcu, da je navzoč na seji ugovornega organa, je Vrhovno sodišče RS že večkrat opozorilo (npr.: sklep opr. št. 8 Ips 284/98, z dne 6.6.2000, objavljen v zbirki odločb Delovno socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS 1988 - 2000, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 54 in sklep opr. št. VIII Ips 59/2003, z dne 18.11.2003).
Ker je bilo materialno pravo pri izdaji izpodbijane sodbe zmotno uporabljeno, je bilo potrebno v skladu z 2. odstavkom 380. člena ZPP sodbi obeh nižjih sodišč razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče, upoštevaje gornje zaključke, preverilo in razčistilo tudi pravno pomembna dejstva v zvezi z višino tožnikovega zahtevka iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, ki ga je tožnik že sam časovno omejil na čas do 2.10.1996. Odločitev o stroških revizijskega postopka je sodišče v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.
Določbe ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).