Jedro

Kadar so zaradi gradnje na tuji nepremičnini brez pravnega naslova izpolnjeni pogoji, da graditelj pridobi lastninsko pravico na celotni novi nepremičnini, pripada lastniku nepremičnine, na kateri je prišlo do gradnje, pravica do plačila prometne vrednosti nepremičnine v stanju pred gradnjo. Višina plačila po prometni vrednosti se v pravdi odreja po razmerah na dan zaključka glavne obravnave. Tako plačilo pa mora tudi ostati plačilo prometne vrednosti, torej mora biti naloženo na tak način, da je ta zahteva izpolnjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženki (prvotni tožnici in nasprotni toženki) A.C., da mora dovoliti geometrsko odmero stavbišča in funkcionalnega zemljišča, na katerem stoji postojanka "... koča" v skupni izmeri 1061 m2, ležeča na parc. št. 19/4, ki sestoji iz 88 m2 stavbišča in 973 m2 pašnika, ter za to parcelo dovoljenje za izbris iz vl.št. 188 in za to parcelo otvoritev novega vložka iste k.o., pri tem pa vknjižbo lastninske pravice za tožečo (prvotno toženo in nasprotno tožečo) stranko Planinsko društvo do celote. Obenem je s to sodbo naložilo Planinskemu društvu, da mora plačati A.C. 786.824,90 sit z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5.7.1993 do plačila.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (tj. glede višine odmene, ki je bila naložena tožeči stranki) potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je denarna odmena, ki ji je z izpodbijano sodbo priznana za nepremičnine, ki so prešle v last nasprotne stranke, prenizka. Z izgradnjo nove poti in nadomestnega objekta bo imela toliko stroškov, da ji prisojena odmena ne bo pokrila niti četrtine stroškov. Prisojena odmena ne odtehta njenega prikrajšanja in je zato bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Predlaga, da naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Neutemeljena je revizijska graja, da je bilo v izpodbijani pravnomočni sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče druge stopnje je odločilo o toženkini pritožbi zoper odločitev o višini odmene, katero ji mora plačati tožeča stranka za nepremičnino, glede katere je toženki z isto sodbo naloženo, da mora dovoliti geometrsko odmero in tožeči stranki izročiti listino, ki bo podlaga, da se bo zanjo pri tej nepremičnini vknjižila lastninska pravica (ker je njena lastnica, kar je bilo že prej v tej pravdi pravnomočno ugotovljeno). Sodišče druge stopnje je pri tem obravnavalo toženkin pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kar zadeva višino izpodbijane odmene), obenem pa je po uradni dolžnosti obravnavalo izpodbijano višino odmene tudi s stališča pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbo je zavrnilo, ker je ocenilo, da ne prvi ne drugi teh dveh pritožbenih razlogov ni podan in da prav tako ni bilo na prvi stopnji nobene uradno upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Iz pravkar povedanega sledi, da je toženka svoje izpodbijanje višine odmene - ki je bila naložena tožeči stranki za nepremičnine, o katerih je v tej pravdni zadevi tekel spor tako po prvotni njeni tožbi kakor po nasprotni tožbi prvotno tožene stranke - v pritožbenem postopku utemeljevala s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko ga v revizijskem postopku utemeljuje z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava. Ta razlika med utemeljitvijo njene pritožbe kot rednega pravnega sredstva in utemeljitvijo njene revizije kot izrednega pravnega sredstva je seveda nujna - saj z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odst. 385. člena ZPP). Vendar pa je na to razliko bilo smotrno opozoriti, ker bo tako toženki laže razumeti razliko med odgovori, ki jih je v sodbi druge stopnje dobila na svojo pritožbo, in odgovori, ki jih bo v tej sodbi dobila na svojo revizijo. Odgovori revizijskega sodišča na toženkino revizijsko grajo uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi druge stopnje (in z njo v zvezi sodbi prve stopnje) so namreč nujno v bistvu le načelni, to pa zaradi omejenega revizijskega preskusa pravnomočne sodbe - omejenega zgolj na preskus uporabe materialnega prava, ki se sicer po 386. členu ZPP ne opravi le v mejah konkretnih revizijskih utemeljitev ampak tudi po uradni dolžnosti.

Materialnopravno izhodišče odločanja o višini odmene, ki jo mora tožeča stranka plačati toženki je sodišče prve stopnje povsem jasno zapisalo: toženki (v tej sodbi imenovani tožnici, kar je bila po prvotni tožbi v tem sporu) kot prejšnji lastnici sporne nepremičnine pripada pravica do plačila prometne vrednosti nepremičnine v stanju pred gradnjo (s katero je nasprotna tožeča, prvotna tožena stranka pridobila lastninsko pravico), višina plačila pa se določi po razmerah na dan razsoje. To materialnopravno izhodišče (katero je pri uradno opravljenem preskusu uporabe materialnega prava seveda sprejelo tudi sodišče druge stopnje, čeprav izrečnih razlogov o tem ni zapisalo) je povsem pravilno. Je namreč povsem v skladu s pravnimi pravili premoženjskega prava, ki so veljala v času, ko je prišlo do gradnje na toženkini nepremičnini, s katero je tožeča stranka po pravilih o gradnji na tuji nepremičnini pridobila na sporni nepremičnini lastninsko pravico (o čemer je bilo v tej pravdi že prej pravnomočno razsojeno).

Navedeno materialnopravno izhodišče odločanja o višini toženki prisojene odmene, zapisano v sedaj obravnavani sodbi prve stopnje, je popolnoma v skladu s stališčem o tem vprašanju, ki ga je revizijsko sodišče zapisalo v svoji prvi odločbi, izdani v tej pravdi (sklepu z dne 26.3.1987), in sicer na 6. strani: "Kadar so zaradi gradnje na tuji nepremičnini brez pravnega naslova izpolnjeni pogoji, da graditelj pridobi lastninsko pravico na celotni novi nepremičnini, pripada lastniku nepremičnine, na kateri je prišlo do gradnje, pravica do plačila prometne vrednosti nepremičnine v stanju pred gradnjo. Višina plačila po prometni vrednosti se v pravdi odreja po razmerah na dan zaključka glavne obravnave. Tako plačilo pa mora tudi ostati plačilo prometne vrednosti, torej mora biti naloženo na tak način, da je ta zahteva izpolnjena." Revizijsko sodišče v tisti dejanski podlagi, ki je ugotovljena v sedaj izpodbijani pravnomočni sodbi, ne najde nobenega razloga za drugačno materialnopravno presojo potrebnega izhodišča za določitev višine odmene, ki jo mora sedanja tožeča stranka plačati sedanji toženki za sporno nepremičnino.

Po presoji revizijskega sodišča je povsem v skladu z obrazloženim materialnopravnim izhodiščem za določitev sporne odmene - in torej pravilna izpeljava v sodbi sodišča prve stopnje, ki je stanje sporne nepremičnine pred gradnjo upoštevalo na tak način, da je določilo: - odmeno za stavbno zemljišče po izmeri v času pred gradnjo (64 m2); - odmeno za preostalo zemljišče (997 m2 kot razliko med 64 m2 in celotno že prej pravnomočno določeno površino 1061 m2) po njegovi kulturi pred gradnjo, tj. za kmetijsko zemljišče; - odmeno za stroške komunalne ureditve po stanju pri prvotnem gradbenem objektu; - odmeno za gradbeno vrednost prvotnega objekta; - odmeno za nujna vzdrževalna dela, ki so bila med pravdnima strankama dogovorjena zaradi usposobitve koče (prvotnega gradbenega objekta) za namen iz najemne pogodbe z dne 1.6.1964; - in nato celotno odmeno določilo tako, da je posamezne postavke doslej obrazloženih odmen seštelo (seštevek 786.824,90 sit pa je glede na posamezne postavke matematično pravilen).

Vprašanje višine posameznih postavk odmene, ugotovljene na podlagi izvedenske cenitve (sprejete na prvi stopnji in preskušene na drugi stopnji) pa je že dejansko vprašanje. Materialnopravno ga je mogoče v revizijskem postopku preskusiti le gleda tega, da je bila cenitev valorizirana na 5.7.1993, tj. na dan zaključka glavne obravnave - kar po prej obrazloženem seveda pravilno. Z odločitvijo, da mora tožeča stranka toženki plačati od glavnice 786.824,90 sit obresti po obrestni meri zamudnih obresti od 5.7.1993 dalje do plačila, pa je tudi zadoščeno materialnopravni zahtevi, da mora biti plačilo takšne odmene naloženo na tak način, da pomeni plačilo prometne vrednosti tudi v trenutku plačila in ne le v trenutku zaključka glavne obravnave.

Vse obrazloženo pomeni, da revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Revizijsko stališče, da toženki prisojena odmena ne bo pokrila niti četrtine stroškov izgradnje nadomestnega objekta in s tem zvezanih stroškov - kar pomeni stališče, da bi moral biti toženki poleg prisojenih 786.824,90 sit prisojen vsaj še trikrat tolikšen znesek - ni utemeljeno, ker nima dejanske podlage v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe. V teh dejanskih ugotovitvah pa ima vso podlago tista uporaba materialnega prava (dovolj natančno ponovno obrazložena v tej revizijski sodbi), ki jo pomeni izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje, da se zavrne toženkina pritožba in v pritožbeno izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 393. člena ZPP zato treba zavrniti.