Jedro

Sodnik se pri ugotavljanju dejanskega stanja in oceni strankinih ravnanj oziroma njene verodostojnosti lahko opre tudi na izkustveno in življenjsko logiko. Ne gre za uporabo prava in s tem povezano vprašanje dopustnih pravnih virov, temveč za ugotavljanje dejstev. Pri tem pa sodišče ni vezano na nobena dokazna pravila.

Podani so vsi elementi neupravičene obogatitve. Zaradi neutemeljenega premika premoženja je tožnica prikrajšana, toženka pa obogatena, pri čemer obstaja med prikrajšanjem in obogatitvijo vzročna zveza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 931,47 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) v 15 dneh plačati 69.784,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače (za plačilo glavnice in obresti v skupni višini 71.237,84 EUR in obresti od tega zneska od 23. 4. 2019 dalje), je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne 4.733,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži povrnitev toženkinih stroškov postopka. Navaja, da je sodišče izven trditvene podlage strank zaključilo, da znesek 64.433,15 EUR, na plačilo katerega je bila toženka pozvana s strani tožnice, obsega sporno plačilo 63.129,58 EUR in zaslužek toženke za mesec julij 2017 v višini 1303,57 EUR. Ta zaključek je tudi protispisen, saj se sodišče pri tem sklicuje na prilogo B3, pa to dejstvo ne izhaja iz nobene listine. Toženka je med postopkom zatrjevala, da tožničinega načina obračunavanja njenih mesečnih prihodkov ne pozna. Njene neprerekane trditve pa so bile, da je bila do plačila upravičena tudi za mesec avgust 2017. Tožnica tekom postopka ni zatrjevala niti dokazovala, da toženka ni bila upravičena do nobenega plačila ali da je poleg spornega zneska za avgust 2017 prejela še kakšno nakazilo. Tožnica ji je za mesec avgust 2017 obračunala plačilo v višini 63.129,58 EUR in takšno plačilo tudi izvedla. Če bi šlo res za pomotno nakazilo, bi to tožnica lahko izkazala s predložitvijo izračunov, kakšen zaslužek je toženki dejansko pripadal za mesec avgust 2017. Toženka je kot vedno zaupala v pravilnost mesečnih obračunov in na tožnici je, da njihovo nepravilnost natančno opredeli in dokaže. Sodišče je nekritično sledilo listinam, ki jih je pripravila tožnica. Stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala toženka ob pozivu tožnici, naj ji pojasni, v čem je podana nepravilnost izračuna, izrecno navesti, da gre pri tem nakazilu za njen zaslužek, je nevzdržno. Sodišče se pri tem sklicuje na izkušnje in življenjsko logiko, a stranke ne morejo biti že v ravnanjih pred sodnim postopkom zavezane k določeni vsebini in načinu ravnanj. Dejstvo, da sporno nakazilo po višini morebiti res odstopa od nakazil, ki jih je toženka sicer prejemala od tožnice, samo po sebi ne potrjuje, da gre za pomotno nakazilo. Takšen zaključek bi lahko sodišče naredilo zgolj na podlagi trditev in dokazil tožnice, da je toženki za mesec avgust 2017 pripadalo bistveno nižje plačilo ali pa da ji je poleg spornega zneska plačala še kakšen dodaten znesek, ki bi imel naravo plačila za avgust 2017. Tega pa tožnica ni zatrjevala niti dokazovala, čeprav jo je toženka k temu pozivala. Sodišče ni konkretneje pojasnilo tožničine zmote glede spornega plačila, ugotovitve o pripravljenih listinah kot podlagi za plačilo ter o jasnemu navodilu ponudniku bančnih storitev pa napotujejo ravno na nasproten zaključek. Da je šlo za pomoto, prav tako ne potrjuje okoliščina, da je tožnica toženko po preteku enega meseca od nakazila pozvala k vračilu, temveč ravno obratno; če bi šlo za pomoto, bi ukrepala takoj. Toženka ne more tožnici kar na besedo (brez ustreznih listinskih dokazil) verjeti, da je bil sporni znesek res pomotoma nakazan.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka je distributerka tožničinih izdelkov. Pripadajoča nakazila distributerji prejemajo v okviru sistema A. Toženki je bil dne 13. 9. 2017 na račun v sistemu A. nakazan znesek v višini 63.129,58 EUR. Tožnica trdi, da je bilo nakazilo izvedeno zaradi računske napake. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženka na račun tožnice za prejeti znesek neupravičeno obogatena.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na to pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka. V izogib ponavljanju se višje sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, v nadaljevanju pa bo skladno s prvim odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) posebej odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

7. Srž pritožbe je v toženkini trditvi, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženki 63.129,58 EUR nakazala pomotoma in da toženka do tega zneska ni upravičena. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem uvodoma ugotavlja, da ne drži, da tožnica toženkinih trditev, da je bila do plačila upravičena tudi za mesec avgust 2017, ni prerekala. V drugi pripravljalni vlogi (list. št. 70) je navedla, da je toženka prejela znesek, do katerega ni bila niti delno upravičena na podlagi svojih aktivnosti. Pojasnila je, da toženka ni opravila nobene storitve, da je tudi nikoli ni opravila v tem obsegu in da nikoli v preteklosti ni prejela primerljivega zneska. Tožnica zatrjevanih negativnih dejstev (da toženka ni opravila nobenih storitev, na podlagi katerih bi bila upravičena do spornega plačila) po sami naravi stvari ni mogla dokazovati, dokazno breme pa se je v tem primeru prevesilo na toženko, ki se je sklicevala na nasprotno. Toženka je med postopkom trdila, da je bila tudi za mesec avgust 2017 upravičena do plačila, a te trditve ni konkretizirala, še manj pa dokazala. Ni podrobneje pojasnila, na kakšni podlagi naj bi bila do njega upravičena. Četudi, kot trdi, s sistemom obračunov plačil s strani tožnice ni bila seznanjena, bi lahko navedla, katere storitve je za tožnico tisti mesec opravila in kdo je sestavljal njeno (neposredno)1 prodajno mrežo ter v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da sporni znesek v celoti predstavlja zaslužek za njeno delo, predlagala ustrezne dokaze, a tega ni storila. Svoje zaslišanje je predlagala le glede splošne trditve, da sporni znesek v celoti predstavlja zaslužek za njeno delo, a tega s svojo izpovedjo ni dokazala, zato ji sodišče utemeljeno ni sledilo. Glede obračuna (B3) pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zgolj predložitev tega še ne zadošča za ovrženje tožbenih trditev o zmotnem nakazilu. Na naroku je toženka izpovedala, da so mesečni izračuni obsegali tudi po 10 strani, pa takšnega obračuna za mesec avgust 2017 ni predložila niti v zvezi s storitvami za ta mesec ni predlagala drugih relevantnih dokazov. Ob tem ni mogoče spregledati, da je prejeti znesek povsem neprimerljiv s preteklimi prejetimi plačili. Toženka je izpovedala, da je že štiri leta neodvisna distributerka in da so sicer mesečna nakazila znašala med 200,00 do 2.000,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje tudi ob upoštevanju tega dejstva pravilno zaključilo, da toženka do spornega zneska, ki od tega povprečja bistveno odstopa, ni bila upravičena in ji je bil nakazan pomotoma. Tega zaključka dejstvo, da je bila toženka k vračilu pozvana šele mesec kasneje, ne izpodbije, saj je povsem življenjsko, da tožnica kot multinacionalna družba napake ni takoj opazila. Dogodki, ki so sledili spornemu nakazilu, pa tožničino zmoto potrjujejo. Ni res, da sodišče prve stopnje te zmote ni podrobneje opredelilo, saj je ugotovilo, da je prišlo do računovodske napake tožničinega uslužbenca. Ne gre torej za pomoto v višini plačila ali v temelju nakazila, temveč v tem, da je bilo (kakršnokoli) plačilo na toženkin račun sploh izvedeno.

8. Da znesek 64.433,15 EUR, na plačilo katerega je bila toženka pozvana s strani tožnice, obsega sporno plačilo 63.129,58 EUR in zaslužek toženke za mesec julij 2017 v višini 1303,57 EUR, je sodišče prve stopnje navedlo v opombi pod številko 6. Pri tem se sicer res napačno sklicuje na prilogo B3, a gre za očitno pisno pomoto, saj to izhaja iz priloge A3 (iz elektronskega sporočila na str. 2). Sicer pa ta ugotovitev ni bistvena, saj dejstvo, da je bila toženka s strani tožnice pozvana k vračilu vtoževanega zneska, med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno.

9. Zgoraj opisane dejanske ugotovitve (7. točka) potrjujejo tudi zaključek prvostopenjskega sodišča o toženkini nepoštenosti. Toženka se je zavedala, da ne obstaja nobena podlaga, na kateri bi bila upravičena do takšnega plačila. Znesek je enormno odstopal od plačil, ki jih je ponavadi prejemala, kasneje pa je bila tudi izrecno opozorjena na napako in pozvana k vračilu prejetega zneska. Kot je sodišče pravilno ugotovilo, na pomanjkanje dobre vere kažejo tudi njena ravnanja v predpravdnem postopku, ko se je vračilu izmikala iz različnih razlogov. V tem okviru se lahko sodnik pri ugotavljanju dejanskega stanja in oceni strankinih ravnanj oziroma njene verodostojnosti opre tudi na izkustveno in življenjsko logiko. Ne gre za uporabo prava in s tem povezano vprašanje dopustnih pravnih virov, temveč za ugotavljanje dejstev. Pri tem pa sodišče ni vezano na nobena dokazna pravila.

10. Podani so vsi elementi neupravičene obogatitve po prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika. Zaradi neutemeljenega premika premoženja je tožnica prikrajšana, toženka pa obogatena, pri čemer obstaja med prikrajšanjem in obogatitvijo vzročna zveza. To je odločilno za utemeljenost tožbenega zahtevka na vrnitev zmotno obračunanega in nakazanega denarnega zneska. Kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, sporni znesek ne predstavlja plačila za toženkine opravljene storitve, kot to sama poskuša prikazati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bila toženka s tem, ko ji je bil vtoževani denarni znesek nakazan na račun brez podlage, za ta znesek neupravičeno obogatena.

11. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (po tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) v višini 1250 točk (določeni glede na vrednost spornega predmeta brez upoštevanja kapitaliziranih obresti, ki pomenijo stransko dajatev2) in materialne stroške v višini 22,5 točk (po 11. členu OT), skupno 1272,50 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 763,50 EUR. Skupaj z 22% DDV (167.97 EUR) znašajo njeni priznani stroški pritožbenega postopka 931,47 EUR. Toženka jih je tožnici dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zamudne obresti, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

1 Sodišče druge stopnje s tem izrazom označuje osebe, ki jih je včlanila v sistem sama toženka (glej njeno izpoved na l. št. 78). 2 Tako tudi npr. VS RS sklep II Ips 360/2003 z dne 17. 6. 2004 in sklep II Ips 986/2008 z dne 9. 2. 2012.