Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 1.550.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 02.07.1990. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prisojeno odškodnino znižalo na 750.000,00 SIT (za pretrpljene telesne bolečine 300.000,00 SIT, za strah 50.000,00 SIT in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 400.000,00 SIT).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo tako, da tožniku prisodi višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo. V reviziji podrobno povzema ugotovljeno dejansko stanje in meni, da je že sodišče prve stopnje za vse tri postavke nepremoženjske škode prisodilo prenizko odškodnino. Še toliko bolj to velja za sodišče druge stopnje.

Odškodnina za strah v znesku 50.000,00 SIT je najnižja možna odškodnina, ki se prisoja za bistveno lažje poškodbe. Za zmanjšanje življenjske aktivnosti ni mogoče prisoditi zgolj 400.000,00 SIT, saj gre za manualnega delavca, ki je moral tudi opustiti športne aktivnosti in katerega zmanjšanje življenjskih aktivnosti znaša 7 odstotkov. Sodišča praviloma priznavajo za en procent zmanjšanja življenjskih aktivnosti približno 1000 DEM. Glede odškodnine za telesne bolečine pa posebej poudarja čas, ko se je tožnik zdravil in z levo roko ni mogel opravljati nobenega dela. Tožnik nadalje v reviziji primerja prisojeno odškodnino v zadevi, ki jo je obravnavalo isto sodišče (sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 1834/99 z dne 29.08.2000 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. P 394/97 z dne 13.05.1999). Obširno povzema navedeni odločbi in trdi, da je njegova škoda hujša. Tožnik sicer razume, da sodišča sledijo sodni praksi v državah Evropske unije, vendar pa meni, da nižanje odškodnin, ki bi imelo za posledico neenakost med posameznimi oškodovanci, ni v skladu s pravnim standardom pravične odškodnine iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče mora najprej pojasniti, da primerjava s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 1834/99 z dne 29.08.2000, ki ji tožnik posveča pretežni del revizije, za primerjavo z odločitvijo v obravnavani zadevi ni pravno odločilna. Tožnik ima sicer prav, da je treba pri prisoji odškodnine za negmotno škodo po 200. členu ZOR približno enako fizično in duševno trpljenje enako ali podobno ovrednotiti. Toda primerjati je mogoče enake ali podobne škode.

Drugačna škoda, ki je bila predmet navedene odločbe, ne more biti podlaga za primerjavo. Pa tudi če bi bila, vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne bi mogla vezati, ker odločitev na revizijski stopnji ni bila preizkušena.

Za enotno sodno prakso, in s tem prisojo približno enake odškodnine za enako duševno trpljenje, skrbi predvsem vrhovno sodišče. Pri tem mora to sodišče upoštevati sodno prakso na celotnem območju Republike Slovenije (ne le enega sodišča v enem primeru). Le s takim ravnanjem lahko vrhovno sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS). S tem pa to sodišče tudi varuje pomen namena odškodnine za negmotno škodo. Ta namreč pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče nadomestiti z denarjem.

Zato je vrhovno sodišče tudi pri prisoji sporne odškodnine primerjalo sodno prakso, ki se je izoblikovala za tovrstne škode. Sodna praksa je glede tega dovolj obsežna in omogoča primerjavo (glej npr. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV, Ljubljana, 2001). Pri tem revizijsko sodišče še opozarja, da mora pri primerjavi upoštevati tudi, kdo je v primeru, ki je bil uporabljen za primerjavo, vložil revizijo (morebitne previsoke odškodnine revizijsko sodišče ne sme zniževati, če je samo tožeča stranka vložila revizijo, in obratno, prenizke odškodnine ne more zviševati, če je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo le tožena stranka).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo navedena merila pri presoji vseh postavk tožnikovega odškodninskega zahtevka. Pri tem je pravilno ravnalo, ko ni sledilo prvostopenjskemu sodišču, ki je upoštevalo tudi njegove socialne razmere (brezposelnost, pomanjkanje dohodkov), ker te niso pravno odločilne za prisojo odškodnine za negmotno škodo.

Sama poškodba pa tudi ob upoštevanju tožnikovih subjektivnih okoliščin (prvi odstavek 200. člena ZOR) ne zahteva drugačne odločitve. Kar zadeva pretrpljene telesne bolečine, revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik izpodbija le tisti del odločitve, ki se nanaša na čas zdravljenja. Ker pa se tožnik ni zdravil dalj časa in ker je imel roko imobilizirano 48 dni ter ob ugotovljenem obsegu bolečin (hude en dan, srednje hude tri dni, lahke trajne tri tedne, lahke občasne 14 dni), mu za ta čas ne bi šla niti odškodnina, ki je bila prisojena na drugi stopnji. Sodišče je prisodilo odškodnino v znesku 300.000,00 SIT zato, ker je upoštevalo tudi bodoče lažje bolečine, ki se bodo pojavljale ob večjih obremenitvah. Le tako kompleksno ocenjena škoda je lahko podlaga za navedeno odškodnino in višji zahtevek ni utemeljen.

Tožniku tudi ne gre višja odškodnina za strah. Revizijsko sodišče je moralo upoštevati ugotovljene okoliščine, v katerih je nastala škoda (nenadnost dogodka, lažja poškodba levega zapestja z nekompliciranim zdravljenjem). Ob še dodatnem dejstvu, da je tožnik desničar, tudi revizijsko sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve drugostopenjskega sodišča. Končno je pravilno razsojeno o odškodnini za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Poudarek sodišča druge stopnje, da gre za omejeno gibljivost levega zapestja lažje stopnje, ob že upoštevanih občasnih lažjih bolečinah ter dejstvu, da je tožnik desničar, pa čeprav fizični delavec in še mlad (v času nezgode 20 let), ne daje podlage za drugačno odločitev.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da revizija ni utemeljena. Po 393. členu ZPP jo je zato zavrnilo.