Jedro

Dolžnik plača tisto terjatev, ki jo po lastni izbiri v nakazilu nedvoumno označi, in tedaj, ko nakazilo prispe na upnikov račun pri organizaciji za plačilni promet. Priznanje dejstev s pridržki glede na celotni tožbeni zahtevek ni pripoznava le-tega. Zato sodišče pravilno procesno vodi postopek, če v zadevi ne izda brez nadaljnjega obravnavanja sodbe na podlagi pripoznave, pač pa opravi glavno obravnavo.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu deloma spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za zakonite zamudne obresti od glavnice 1.107.363,80 (1.456.787,20 - 349.423,40) SIT od 1.10.1998 do 27.5.1999 zavrne in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini, opr. št. Ig ... z dne ..., v tem delu v 1. točki izreka razveljavi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek izreka) potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini, opr. št. ... z dne ..., ohranilo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 1.107.363,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1998 dalje do plačila in za zakonite zamudne obresti od glavnice 1.456.787,20 SIT od 1.10.1998 do 27.5.1999 ter v 3. točki izreka za zamudne obresti od zneska 48.883,60 SIT od 17.11.1998 do 27.5.1999. V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, pri tem pa toženo stranko obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 76.550,00 SIT.

Zoper ugodilni (in stroškovni) del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odstavka 353. člena ZPP/77 in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, da je sodišče prve stopnje "samovoljno in brez soglasja tožene stranke opravilo glavno obravnavo v njeni odsotnosti", ter zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, da je opravilo obravnavo brez potrebe, saj je toženka tožbeni zahtevek v sporu pripoznala, nista podani. Substitut pooblaščenca tožene stranke je že na naroku dne 28.5.1999 sprejel na znanje, odpovedujoč se posebnemu vabilu, datum preloženega naroka, ki ga je prvostopno sodišče (dne 6.7.1999) zato, ker se ga ni udeležila tožena stranka, lahko opravilo v njeni odsotnosti (glej 294. in 225. člen ZPP/77). Za takšno procesno vodenje sodišče ni potrebovalo toženkinega soglasja. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je ta sicer iz zapisanih razlogov v vlogi z dne 11.6.1999 (redna št. 14 spisa) prvostopnemu sodišču predlagala preložitev glavne obravnave za nedoločen čas, vendar se je bila dolžna vabilu na glavno obravnavo vseeno odzvati, ker ta ni bila preklicana in ne preložena (glej 114. in 116. člen ZPP/77). Ne drži niti pritožbena trditev, da je tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala. V vlogi z dne 27.5.1999 (redna št. 13 spisa) je priznala tožbeni zahtevek glede glavnice, pri tem pa trdila, da jo je tudi plačala. Po določbi 1. odstavka 331. člena ZPP/77 izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo na podlagi pripoznave le, kadar toženec do konca glavne obravnave brez vsakega pridržka pripozna tožbeni zahtevek; priznanje dela tožbenega zahtevka in istočasno, vendar med strankama sporno dejstvo o njegovem plačilu, pa ne more biti podlaga za izdajo pripoznalne sodbe. Sicer pa je bila v konkretnem primeru zaradi popolne spornosti odločilnih dejstev pretežnega dela tožbenega zahtevka glavna obravnava vsekakor potrebna (primerjaj 298. člen ZPP/77).

Tudi zatrjevana zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in v posledici napačna uporaba materialnega prava v pretežnem delu izpodbijane sodbe ni podana. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pojasnil tožene stranke glede plačila zneska 1.107.363,80 SIT z dne 20.4.1999 (B 3). Z razlogi izpodbijane sodbe se namreč sodišče druge stopnje strinja in v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: tožena stranka je v nalogu za prenos z dne 20.4.1999 povsem nedvoumno označila (določila), katero denarno terjatev plačuje, kar v smislu 1. odstavka 312. člena ZOR pomeni, da je na podlagi pravice do lastne izbire plačala dolg po sklepu o izvršbi, opr. št. Ig ... (v sporu med strankama pred istim prvostopnim sodiščem pod opr. št. ...). Glede na določilo 1. odstavka 318. člena ZOR je z dnem, ko je denarno nakazilo v dobro upnika prispelo na njegov račun pri APP RS, ekspozitura Ajdovščina, svojo denarno obveznost tožena stranka tudi izpolnila tako, kot se je ta glasila. Ker tožeča stranka ni sprejela pojasnil tožene stranke in v tem delu tožbenega zahtevka ni umaknila, se pokaže, da je sodišče prve stopnje listinske dokaze pravilno ocenilo in glede na navedene zakonske določbe tudi materialnopravno pravilno prisodilo tožeči stranki neplačani del glavnice v predmetnem sporu.

Povsem so sprejemljivi tudi razlogi izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na toženkino oporekanje obveznosti do plačila zakonitih zamudnih obresti. Glede tega se je tožena stranka sklicevala na dogovor iz leta 1993 in na svoje oporekanje za leti 1995 in 1996 obračunanim obrestim v preje citiranem drugem sporu med pravdnima strankama. Predlagala je zaslišanje prič, ki so bile tedaj zaposlene pri tožeči stranki kot komercialisti, računovodkinje tožeče stranke in priče J. T. iz Dobove ter tudi lastno zaslišanje, ne da bi sicer navedla konkretna dejstva o vsebini dogovora o odpovedi tožeče stranke z zakonom določenemu upravičenju iz naslova zakonitih zamudnih obresti (glej 1. odstavek 277. člena ZOR). Ob dejstvu, da je bila predmet tega spora terjatev za opravljene prevoze v letu 1998, na podlagi računov iz leta 1998, ki so izrecno vsebovali klavzulo o zaračunavanju zakonitih zamudnih obresti v primeru zamujenega plačila glavnice, je sklicevanje tožene stranke na dogovor izpred petih let neprepričljivo. Sicer pa se, kot dejanska trditev in v zvezi z njo podan dokazni predlog, konkretno niti ni nanašalo na vtoževano terjatev po spornih računih.

Navedeno so razlogi, na podlagi katerih je sodišče druge stopnje spoznalo, da v pretežnem delu pritožbeni razlogi niso podani; zato je v delu, razvidnem iz izreka te sodbe, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

V mejah preizkusa po uradni dolžnosti (glej 2. odstavek 365. člena ZPP/77) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu svoje odločbe tožeči stranki prisodilo zakonite zamudne obresti tako od celotne vtoževane glavnice (1.456.787,20 SIT) od 1.10.1998 do delnega plačila dne 27.5.1999, kakor tudi od neplačanega dela glavnice (1.107.363,80 SIT), sicer vsebovanega v celotni glavnici (1.456.787,20 SIT) prav tako od 1.10.1998 do plačila. Čeprav je sodišče prve stopnje odločilna dejstva glede teka zakonitih zamudnih obresti pravilno ugotovilo, pa je materialno pravo napačno uporabilo, saj je upniku zamudne obresti od neplačanega dela glavnice (1.107.363,80 SIT) v času od 1.10.1998 do 27.5.1999 prisodilo dvakrat. S pravilno uporabo materialnega prava je bilo zato potrebno v navedenem delu sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeniti (4. točka 373. člena ZOR).

Pritožbena dejstva se v delu, v katerem je pritožnica zatrjevala podlago za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, nanašajo tudi na odločitev o stroških pravdnega postopka. Te je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, prvostopno sodišče prisodilo toženi stranki na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP/77, po katerem je upoštevalo uspeh strank v tem sporu in na tej podlagi tožeči stranki prisodilo le sorazmeren del stroškov. Pri odmeri stroškov tožeče stranke je povsem pravilno upoštevalo tudi stroške, ki jih je ta priglasila za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 6.7.1999, saj je bila ta (iz že poprej navedenih razlogov) potrebna. Povsem v nasprotju s podatki v spisu pa je pritožbena trditev, da je stroškovni del izpodbijane sodbe napačen zato, ker je tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala, "preden se je tožnica spustila v obravnavanje zadeve". Že po naravi razmerij strank v pravdnem postopku se namreč "v obravnavanje zadeve spusti" tožena stranka (primerjaj 2. odstavek 277. člena ZPP/77), saj se pravdni postopek (ne pa pravda) s tožbo tožeče stranke šele začne (glej 185. člen ZPP/77). Sicer pa v konkretnem primeru ni šlo za procesno situacijo v smislu 157. člena ZPP/77, ko tožnik ne bi bil upravičen do pravdnih stroškov (pač pa bi jih moral povrniti tožencu); toženec je namreč dal povod za tožbo, saj tožbenega zahtevka ni pripoznal (že v odgovoru na tožbo).