Jedro

S specialno ureditvijo zastaranja ter opisanim namenom ni združljivo stališče pritožnika, da je končni obseg škode lahko znan šele po izteku predpisanega obdobja prepovedi konkurence. Tožeča stranka bi glede na njej znan obseg lastnega poslovanja s posameznimi strankami ter vednost o konkretno prevzetih poslih lahko izgubljeni dobiček izračunala že pred iztekom obdobja, za katerega je veljala prepoved konkurence.

Ker so stranke odšle k tožencu zato, ker so bile z delom tožeče stranke nezadovoljne, o dejanju v nasprotju z dobrimi običaji ne moremo govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: - odločilo, da ni pristojno za odločanje o plačilu pogodbene kazni v višini 10.837,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2005 dalje do plačila ter po pravnomočnosti tega sklepa zadevo glede navedenega dela tožbe odstopilo v reševanje Delovnemu sodišču v Ljubljani (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek v preostalem delu tožbe – glede plačila 389.162,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2006 dalje do plačila (II. točka izreka), - odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 14.206,61 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Proti tej odločbi se je pritožila tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter postopkovnih kršitev po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, katere je tudi priglasila.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in odločbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dosedanji postopek

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka s tožbo z dne 13. 9. 2005 zahtevala od tožene stranke plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Dne 26. 5. 2008 pa je tožbeni zahtevek razširila na plačilo skupno 400.000,00 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje je presodilo, da za odločanje o pogodbeni kazni ni pristojno, saj gre za pravico, ki izvira iz delovnega razmerja, zaradi česar je ta del tožbe odstopilo v reševanje Delovnemu sodišču v Ljubljani. V preostalem delu, to je za znesek 389.162,56 EUR s pripadki, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo po tem, ko je ugotovilo: (1) da je zahtevek za plačilo odškodnine in prenos koristi iz prevzetih poslov po 42. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) zastaran ter (2) da toženec ni ravnal v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, zaradi česar ni podana protipravnost kot predpostavka njegove odškodninske odgovornosti po Zakonu o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK), prav tako pa med njegovim ravnanjem in izgubljenim dobičkom ni vzročne zveze.

Glede pogodbene kazni in ugovora stvarne pristojnosti

6. Tožeča stranka je proti tožencu uveljavljala pogodbeno kazen zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Pravdni stranki sta dne 29. 7. 2003 skladno z določbo 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) sklenili „managersko pogodbo o zaposlitvi“ (priloga A9) , na podlagi katere je bil toženec kot poslovodja v delovnem razmerju pri tožeči stranki. V 14. členu te individualne pogodbe sta določili konkurenčno klavzulo ter opredelili posledice kršitve takšne prepovedi. Ker je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljevala tudi na tej podlagi, sodišče prve stopnje ni ravnalo nepravilno, ko je pravico do pogodbene kazni štelo za pravico iz delovnega razmerja(1). Za odločanje o individualnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem pa je na podlagi b. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih stvarno pristojno delovno sodišče. Zato se pritožba proti I. točki izreka izpodbijane odločbe izkaže za neutemeljeno.

Glede zahtevka za plačilo odškodnine in prenos koristi iz prevzetih poslov po 42. členu ZGD

7. Kot že navedeno, je tožeča stranka tožbo na plačilo pogodbene kazni v znesku 10.834,44 EUR vložila dne 13. 9. 2005, ta del tožbe pa je bil odstopljen v reševanje pristojnemu delovnemu sodišču. Šele ob razširitvi tožbenega zahtevka dne 26. 5. 2008 (pripravljalna vloga na r. št. 17) je tožeča stranka uveljavljala tudi prenos koristi in odškodnino (izgubljeni dobiček) v višini 400.000,00 EUR . Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka za vse prevzete posle, na podlagi katerih uveljavlja predmetni tožbeni zahtevek, izvedela do konca leta 2005. Tega dejstva pritožnik ne izpodbija. Pojasnilo je, da bi morala tožeča stranka, upoštevaje trimesečni subjektivni zastaralni rok iz tretjega odstavka 42. člena ZGD(2), tožbo na plačilo odškodnine in prenos koristi iz poslov v višini 400.000,000 EUR torej vložiti do marca 2006. Ker je tožbeni zahtevek tožeča stranka razširila šele meseca maja 2008, je ta terjatev na podlagi določil ZGD zastarala.

8. Tožeča stranka presojo sodišča prve stopnje o zastaranju svoje terjatve do toženca izpodbija z obrazložitvijo, da je sodišče vezano le na tožbeni zahtevek in ne na pravno podlago, v tožbi pa ni bilo manjkajočih trditev, zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi moglo odločati na podlagi določil ZGD. Pojasnjuje, da v letu 2006 svojih terjatev ni mogla uveljaviti, ker škoda še ni dosegla pogodbene kazni, za končni obseg škode pa je izvedela šele po 1. 6. 2007 („dve leti, kar je prenehala veljati konkurenčna prepoved“), že z vlogo z dne 7. 12. 2005 pa je označila tožbeni zahtevek kot uveljavljanje pogodbene kazni po 42. členu ZGD.

9. Skladno z določbo 180. člena ZPP navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni obvezna sestavina tožbe. Če je navedena, sodišče nanjo ni vezano. Vendar pa sodišče preizkuša morebitno drugo pravno podlago le v okviru v tožbi zatrjevanih dejstev. Ob tem mora biti tožbeni zahtevek določen in dovolj natančno podan, trditve o dejstvih pa morajo omogočiti njegovo individualizacijo. Tožeča stranka je v tožbi izrecno zahtevala le plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve določb pogodbe o zaposlitvi in ne odškodnine oziroma prenosa koristi iz prevzetih poslov zaradi kršitve prepovedi konkurence po 42. členu ZGD. Ta zahtevek je postavila in utemeljevala šele v vlogi z dne 23. 5. 2008 (r. št. 17). Zato je zmotno stališče pritožnika, da podane trditve omogočajo presojo prvotno vloženega tožbenega zahtevka tudi po določilih ZGD.

10. Glede teka zastaralnega roka iz tretjega odstavka 42. člena ZGD je Vrhovno sodišče RS že v odločbi III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007 pojasnilo, da je treba to določbo razlagati tako, da „kršitev“ ne pomeni kršitve prepovedi konkurence same po sebi (udeležbe v dveh potencialno konkurenčnih družbah), temveč pomeni konkretno kršitev (konkreten posel, dejanje), ki je povzročila konkretno škodo. Subjektivni trimesečni zastaralni rok začne torej teči od trenutka, ko družba izve za kršitelja in za dejanje (posel), ki je povzročilo škodo, katere povrnitev zahteva. Glede na navedeno ni mogoče slediti oceni pritožnika, da je določilo tretjega odstavka 42. člena ZGD nepopolno, zaradi česar je potrebno za presojo o začetku teka zastaralnega roka upoštevati tudi določilo prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(3), po katerem začne zastaralni rok teči od oškodovančevega vedenja za škodo. Gre namreč za specialno ureditev teka zastaralnega roka (prim. prvi odstavek 336. člena OZ). Oškodovana družba ima tako od takrat, ko izve za kršitelja in za konkreten posel, s katerim ji je bila povzročena škoda, tri mesece časa, da ugotovi in izračuna obseg škode ter vloži tožbo. Zahteva, da se mora na kršitev odzvati hitro, je v skladu s strogo ureditvijo za oškodovano družbo, na katero kaže že kratka dolžina subjektivnega zastaralnega roka. Večja pravna varnost, ki je s tem zagotovljena naslovnikom prepovedi konkurence iz 41. člena ZGD, je utemeljena na dejstvu, da institut prepovedi konkurence predstavlja sicer z zakonom predvideno omejevanje svobodne konkurence kot ene izmed bistvenih sestavin ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS).(4)

11. S specialno ureditvijo zastaranja ter opisanim namenom tako ni združljivo stališče pritožnika, da je končni obseg škode lahko znan šele po izteku predpisanega obdobja prepovedi konkurence. Tožeča stranka bi glede na njej znan obseg lastnega poslovanja s posameznimi strankami ter vednost o konkretno prevzetih poslih lahko izgubljeni dobiček izračunala že pred iztekom obdobja, za katerega je veljala prepoved konkurence. Premoženjska škoda za tožečo stranko oziroma korist za toženo stranko lahko sicer nastaja kasneje tudi sukcesivno, vendar je pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom trimesečnega zastaralnega roka pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod. Zato pritožbene navedbe o nastajanju škode z vsako storitvijo toženca posebej ter vednost o končnem obsegu škode šele po izteku dveletnega obdobja za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilne. Pravno pomembno je zgolj, (1) da je tožeča stranka za vse s strani toženca prevzete posle izvedela že do konca leta 2005 ter (2) da je plačilo odškodnine in prenos koristi iz poslov v višini 400.000,000 EUR zahtevala šele leta 2008. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke iz naslova prepovedi konkurence v znesku 389.162,56 EUR že zastarala.

Glede zahtevka za plačilo odškodnine po določbah ZVK

12. Tožeča stranka uveljavlja od toženca odškodnino tudi na podlagi 27. člena v zvezi s 13. členom ZVK zaradi (1) posega v tuja poslovna razmerja, (2) neupravičenega izkoriščanja zaupane poslovne tajnosti ter (3) speljevanja delavcev drugega podjetja. Za presojo obstoja uveljavljane odškodninske odgovornosti po ZVK veljajo splošna pravila obligacijskega prava, zato morajo biti podani vsi elementi odškodninskega delikta: nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda, ki se domneva (prim. 131. člen OZ). Pritožbeno sodišče na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje toženca ne utemeljuje njegove odškodninske odgovornosti.

13. Pritožbeno sodišče le pripominja, da je zmotno pritožbeno stališče, da tožencu kar trije zakoni prepovedujejo, da si ustanovi nov gospodarski subjekt ali opravlja posle iz dejavnosti tožeče stranke še dve leti po prenehanju delovnega razmerja(5). Namen določb 38. člena ZDR kot tudi 41. člena ZGD je varovanje konkurenčnih prednosti podjetja; temelj za omejevanje svobodne gospodarske pobude sicer preneha s prenehanjem zaupnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Ker pa konkurenčna nevarnost obstaja še naprej, je (le) dopustno omejitev podaljšati tudi po prenehanju delavnega razmerja oziroma določene funkcije(6). Opravljanje konkurenčne dejavnosti v takšnem primeru ni prepovedano samo po sebi, temveč le, če je to izrecno dogovorjeno. Zgolj dejstvo opravljanja konkurenčne dejavnosti kljub prepovedi pa nadalje ne utemeljuje avtomatično tudi odškodninske odgovornosti na podlagi določb ZVK. Opravljanje identične dejavnosti podjetja ne predstavlja dejanja nelojalne konkurence le zaradi tega, ker je ista oseba najprej opravljala funkcijo poslovodje v enem podjetju, nato pa je postala nosilec samostojnega podjema v konkurenčnem podjetju. O nelojalni konkurenci lahko namreč govorimo šele, v kolikor bi konkretna ravnanja konkurenčnega podjetja kazala, da le-to na nepošten način konkurira drugemu podjetju(7).

14. Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu (drugi odstavek 13. člena ZVK). Sodišče prve stopnje je očitana toženčeva ravnanja v celoti presojalo z vidika citirane generalne klavzule v smislu nasprotovanja dobrim poslovnim običajem ter ta pravni standard tudi ustrezno napolnilo (glej 11. stran izpodbijane odločbe, l. št. 292). Zato ne drži pritožbeni očitek, da je obravnavalo izključno 7. in 14. alinejo tretjega odstavka 13. člena ZVK. Pravilno je tudi pojasnilo, da bi šlo za dejanje nelojalne konkurence iz 7. alineje tretjega odstavka 13. člena ZVK(8), če bi dokazni postopek pokazal, da je toženec aktivno deloval na prekinitvi ali oteževanju poslovnih razmerij med tožečo stranko in drugimi podjetji(9). Ker pa tožeča stranka tega ni dokazala, saj so stranke odšle k tožencu zato, ker so bile z delom tožeče stranke nezadovoljne, odšle pa bi tudi sicer v vsakem primeru, o dejanju v nasprotju z dobrimi običaji tudi po oceni pritožbenega sodišča ne moremo govoriti.

15. Dejanje nelojalne konkurence iz 7. alineje tretjega odstavka 13. člena ZVK lahko predstavlja tudi t.i. speljevanje delavca drugemu podjetju, torej nagovarjanje delavca k prekinitvi delovnega razmerja v drugem podjetju(10) ne glede na pravico do proste izbire zaposlitve (prim. drugi odstavek 49. člena Ustave RS). Vendar pa je odškodninsko odgovornost na tej podlagi tožeča stranka zatrjevala povsem pavšalno, dokazala pa tudi ni, da je razlog za prehod delavcev k tožencu prav njegovo nelojalno obnašanje na trgu.

16. Pritožnik nadalje pavšalno graja dokazno oceno izpovedi zaslišane priče T. Š. in navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje morebitne razlike v njeni izpovedi raziskati na zaslišanju, ne zgolj na podlagi branja zapisnika. Zdi se, da s tem tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve načela neposrednosti (prim. prvi odstavek 4. člena ZPP in tretji odstavek 302. člena ZPP). Vendar pa ob tem niti ne pojasni, kako je oziroma kako bi lahko očitana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi opustitev zaslišanja prič B. G. in V. A. v dokaz, da je tožeča stranka toženca opozarjala na spoštovanje konkurenčne klavzule, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj to dejstvo za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno relevantno. Glede pritožnikovega pojasnila, „zakaj tožeča stranka ni predlagala prič“, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je zatrjevana dejstva treba tudi dokazati (prim. 7. in 212. člen ZPP). V kolikor tožeča stranka dokaza za potrditev resničnosti določenega dejstva ne predlaga, sama nosi posledice takšnega ravnanja in se ne more sklicevati na „nekritično presojo sodišča“, ki je prosto dokazno ocenilo izpovedbe prič, ki jih je v dokaz svojim trditvam predlagala nasprotna stranka (prim. 8. člen ZPP).

17. Glede dejanja nelojalne konkurence iz 14. alineje tretjega odstavka 13. člena ZVK(11) pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje poenostavilo problematiko spora, rekoč da je ključno ravnanje toženca uporaba razpoložljivih poslovnih podatkov, poznanstev, zvez, vedenj in znanj s strani toženca. Navaja, da cena ni edini podatek, ki je poslovna tajnost, zaradi česar bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti še do drugih podatkov, ki predstavljajo poslovno tajnost. Tega pritožbenega očitka podrobneje ne obrazloži. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem jasno obrazložilo, da toženec ni izkoriščal znanih podatkov o strankah, torej poznanstev, zvez in ostalih vedenj, da bi prišel v stik z njimi ali jim ponudil svoje storitve, saj so ga stranke poiskale same (drugi odstavek na 12. strani izpodbijane odločbe). S tem se je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri opredelilo do vseh relevantnih podatkov, ki predstavljajo poslovno tajnost. 18. S pritožbenim zatrjevanjem, da ni pomembno, ali je ravnanje toženca povzročilo izgubo posla tožeči stranki, ter da je vzročna zveza pomembna šele pri ugotavljanju, katera ravnanja so povzročila škodo, pritožnik ni uspel izpodbiti prepričljive prvostopne obrazložitve, da vzrok za prehod strank k tožencu ni izkoriščanje znanih podatkov o strankah (prim. drugi odstavek na 12. strani izpodbijane odločbe).

19. Pravilnosti izpodbijane odločitve nenazadnje ne more spremeniti niti pritožnikovo sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 41/2000 z dne 7.11.2000. Res je odločilno, ali so bili posli toženca v okviru novega podjetja z enako dejavnostjo, kot jo ima tožeča stranka, sklenjeni v takšnih okoliščinah, da bi njihova izpolnitev povzročila posledice, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem. Vendar pa prav okoliščine v obravnavani zadevi kažejo na to, da toženec ni ravnal v nasprotju s prepovedjo nelojalne konkurence. Odločilni razlog za samoiniciativen prehod strank je bilo namreč njihovo nezadovoljstvo z delom tožeče stranke ter dobre pretekle izkušnje s tožencem. Ker torej ni izkazana niti protipravnost ravnanja po določbah ZVK niti vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost toženca ni podana niti po določbah ZVK.

20. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

21. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

22. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

23. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ne gre stroške, potrebne za pravdo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega odgovora, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

(1) Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS VIII R 1/2009 z dne 17. 3. 2009. (2) „Terjatve družbe iz prejšnjih odstavkov zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba izve za kršitev in kršitelja, najkasneje pa v petih letih od kršitve.“

(3) „Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.“

(4) Povzeto po sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007. (5) ZDR, ZGD in ZVK.

(6) Prim. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2002, str. 205. (7) Prim. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 649/2005 z dne 19. 4. 2007. (8) „dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij“

(9) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 88/1998 z dne 9. 3. 2000. (10) Dr. Zabel in ostali, Zakon o varstvu konkurence s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2003, str. 87. (11) „neupravičeno izkoriščanje zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja“