Jedro

Za dolžnika v času osebnega stečaja veljajo določene obveznosti in omejitve, hkrati pa je njegova dolžnost tudi aktivno sodelovanje z upraviteljem. V primeru, ko bi sodišče dolžnikovemu predlogu za odpust obveznosti ugodilo kljub temu, da dolžnik evidentno krši zakonsko določene obveznosti, bi le-te bile same sebi namen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru stečajne upraviteljice proti odpustu obveznosti ugodilo in postopek odpusta obveznosti ustavilo ter predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zoper odpust obveznosti zavrne, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog zavrnilo po tem, ko je ugotovilo, da so utemeljene ugovorne navedbe upraviteljice, da stečajni dolžnik krši svoje dolžnosti. Upraviteljica je stečajnemu dolžniku očitala kršitev iz 401. člena ZFPPIPP ter navajala, da ji dolžnik ni pošiljal rednih poročil, na klice upraviteljice pa se ni odzival. 5. Dolžnik primarno ugovarja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti zgolj na navedbe upraviteljice iz njenega ugovora zoper odpust obveznosti, v katerem je navedla, da si dolžnik ne namerava iskati zaposlitve v Sloveniji, niti se prijaviti na Zavodu za zaposlovanje v Republiki Sloveniji ter, da se v Slovenijo ne namerava vrniti. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je te trditve upraviteljica oprla na dolžnikove navedbe v pojasnilu glede razlogov za prezadolženost, in ne zgolj na dopis ZZZS z dne 15.1.2013. Sodišče prve stopnje je povzelo navedbe dolžnika iz njegovega pojasnila in se pri odločitvi ni oprlo zgolj na navedbe upraviteljice iz njenega ugovora, kot to zmotno meni pritožnik.

6. Ne drži niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dolžnikovih navedb o stalnem prizadevanju pri iskanju zaposlitve. Ne glede na to, da višje sodišče razume položaj, v katerem se je dolžnik znašel, to še ne pomeni, da je zgolj na podlagi njegovih navedb mogoče zaključek, da si zaposlitev (na območju Slovenije ali kjerkoli drugje) dejansko prizadeva najti, kar velja tudi za trditve, da je opravljal občasna priložnostna dela v Nemčiji. Dolžnik se ni udeležil naroka za obravnavanje ugovora zoper odpust obveznosti, na katerem bi svoje trditve lahko pojasnil in navedbe podkrepil z dokazili. Sodišče prve stopnje v odsotnosti kakršnihkoli dokazov, ki bi jih v tem postopku predložil dolžnik glede iskanja zaposlitve, torej ni imelo nobenega razloga, da navedbam upraviteljice ne bi sledilo.

7. Iz določila 401. člen ZFPPIPP izhajajo (dodatne) obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem, in sicer mora stečajni dolžnik (poleg obveznosti, določenih v 384. in 386. členu zakona), izpolnjevati tudi določene dodatne obveznosti. Le-te so odvisne od tega, ali je dolžnik zaposlen, ali ne. V prvem primeru mora izpolnjevati svoje obveznosti do delodajalca po pogodbi o zaposlitvi in druge obveznosti iz delovnega razmerja, v drugem primeru pa si mora prizadevati, da najde zaposlitev, ne sme odkloniti nobene ponujene redne ali občasne zaposlitve ali drugega dela, razen če ponujene zaposlitve ali dela ni sposoben opravljati, in upravitelju mora mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev.

8. Dolžnik ugotovitev sodišča prve stopnje glede kršenja obveznosti poročanja izpodbija z navedbami, da ne razume strokovnega slovenskega jezika, niti posledic stečajnega postopka. Dolžnik je slovenski državljan, zaradi česar se na nepoznavanje slovenskega jezika ne more sklicevati. Tudi sicer pri obveznosti „poročanja“ ne gre za strokovni izraz; dejstvo, da posledic stečajnega postopka dolžnik ne razume, pa za odločitev ne more biti relevantno.

9. Dolžnik ne izpodbija niti navedb upraviteljice, ki jih povzema tudi izpodbijani sklep, in sicer, da upraviteljica kontakta z dolžnikom ne more vzpostaviti. O tem se je prepričalo tudi sodišče, saj se dolžnik (sicer neobveznega) naroka za obravnavanje ugovora zoper odpust obveznosti ni udeležil, izostanek z naroka pa ni bil znan niti njegovemu pooblaščencu. Za dolžnika v času osebnega stečaja veljajo določene obveznosti in omejitve, hkrati pa je njegova dolžnost tudi aktivno sodelovanje z upraviteljem. V primeru, ko bi sodišče dolžnikovemu predlogu za odpust obveznosti ugodilo kljub temu, da dolžnik evidentno krši zakonsko določene obveznosti, bi le-te bile same sebi namen. Dolžnik je bil očitno tudi s strani svojega pooblaščenca opozorjen, da pristopi na narok in poseduje potrdila, da je v času od leta 2009 večkrat poskušal najti zaposlitev, vendar ničesar od navedenega ni storil, kar potrjuje ugotovitev sodišča, da je komunikacija z njim otežena. Tudi iz njegovega pojasnila glede razlogov za prezadolženost izhaja, da se je že konec leta 2010 preselil na Kosovo, da v Sloveniji od leta 2011 ne biva več in, da se v Slovenijo ne namerava vrniti.

10. Pritožbene navedbe po zaključku višjega sodišča ne morejo izpodbiti pravilnosti sklepa sodišča prve stopnje; odpust obveznosti ni dovoljen, če dolžnik krši z zakonom določene obveznosti. Da je dolžnik kršil svoje obveznosti, ni nobenega dvoma. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).