Jedro

Pravdno upravičenje (legitimatio ad processum), ki pove, ali ima stranka sploh možnost uveljavljati meritorno odločitev, je procesna predpostavka (zavrženje tožbe), stvarna legitimacija (legitimatio ad causam) pa je vprašanje vsebine in pove ali je nekdo lahko subjekt uveljavljanja pravice (aktivna legitimacija) oziroma obveznosti (pasivna legitimacija), presoja pa se po materialnem in ne procesnem pravu. Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije je predmet tožbenega temelja, zato se v primeru, če se ugotovi, da ta ni podana, tožbeni zahtevek zavrne. To pa pomeni, da s pravdnim upravičenjem ugotavljamo samo dopustnost tožbe, s stvarno legitimacijo pa njeno utemeljenost. V prvem odstavku 262. člena ZPIZ je določeno, da se postopek za uveljavljanje pravic začne samo na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravice do družinske pokojnine na zahtevo družinskega člana ali zakonitega zastopnika, postopek za pridobitev pravice iz invalidskega zavarovanja pa se, po določbi drugega odstavka istega člena, lahko začne tudi na predlog zdravnika, ki zavarovanca zdravi ali zdravniške komisije. Iz povedanega sledi, da zakon daje lastnost stranke, predvsem glede začetka postopka uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, praktično samo zavarovancu. In ker gre v spornem primeru dejansko za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja, bi obnovo postopka lahko predlagala samo zavarovanka sama, ne pa tudi njen delodajalec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbi tožene stranke št. 25-803632 z dne 9.6.1996 in št. P-803632 z dne 12.1.1996 ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek.

Drugostopenjsko sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče razsodilo zmotno, ko tožeči stranki ni priznalo aktivne legitimacije v postopku pred organi ZPIZ. Tožeča stranka je v postopku imela pravni interes, saj bi njena bivša delavka D. V. zaradi zdravstvenega stanja morala biti invalidsko upokojena že v letu 1987 in ne šele leta 1993. Zaradi tega tožeči stranki ne bi bilo treba svoji bivši delavki plačati vseh zakonskih prispevkov iz dela in po delu, ki ji jih sicer dolguje. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77). Drugih bistvenih kršitev revizija izrečno ne uveljavlja in jih tudi ne obrazlaga, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri dodatno ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljeno, saj je sodišče pravilno uporabilo določbe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) in zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86).

Glede na revizijske navedbe je treba ugotoviti, o čem je tožena stranka in sodišče odločalo, saj je revidentka navajala, da je tožena stranka tožeči stranki zavrnila aktivno legitimacijo za vložitev predloga za obnovo postopka v postopku priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da vprašanje aktivne legitimacije v tem sporu ni bilo sporno, da pa je bilo sporno takoimenovano pravdno upravičenje tožeče stranke.

Pravdno upravičenje (legitimatio ad processum), ki pove, ali ima stranka sploh možnost uveljavljati meritorno odločitev, je procesna predpostavka (zavrženje tožbe), stvarna legitimacija (legitimatio ad causam) pa je vprašanje vsebine in pove ali je nekdo lahko subjekt uveljavljanja pravice (aktivna legitimacija) oziroma obveznosti (pasivna legitimacija), presoja pa se po materialnem in ne procesnem pravu. Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije je predmet tožbenega temelja, zato se v primeru, če se ugotovi, da ta ni podana, tožbeni zahtevek zavrne. To pa pomeni, da s pravdnim upravičenjem ugotavljamo samo dopustnost tožbe, s stvarno legitimacijo pa njeno utemeljenost. V sporni zadevi zato ne gre za vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke v obnovi postopka (utemeljenost), ampak gre za upravičenje vložitve pravnega sredstva (dopustnost).

Po določbi prvega odstavka 7. člena ZPIZ se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če z ZPIZ ni drugače določeno. ZUP v 49. členu določa, da je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Prvi odstavek 250. člena ZUP pa določa, da lahko obnovo upravnega postopka predlaga stranka, organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan pa lahko uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Določbe o tem, kdo lahko začne postopek za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, so v ZPIZ posebej urejene. V prvem odstavku 262. člena ZPIZ je določeno, da se postopek za uveljavljanje pravic začne samo na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravice do družinske pokojnine na zahtevo družinskega člana ali zakonitega zastopnika, postopek za pridobitev pravice iz invalidskega zavarovanja pa se, po določbi drugega odstavka istega člena, lahko začne tudi na predlog zdravnika, ki zavarovanca zdravi ali zdravniške komisije. Iz povedanega sledi, da zakon daje lastnost stranke, predvsem glede začetka postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, praktično samo zavarovancu (zdravnik je v postopku lahko samo predlagatelj). In ker gre v spornem primeru dejansko za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja, bi obnovo postopka (ali izredno pravno sredstvo po 269. ali 270. členu ZPIZ) lahko predlagala samo zavarovanka sama, ne pa tudi njen delodajalec. Zato je tožena stranka v svoji odločbi pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi predlog za obnovo postopka, ki ga je vložila revidentka, zaradi nedopustnosti zavrgla.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZUP uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).