Jedro

Tožnik ima na podlagi odločbe bosanskega nosilca pokojninskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini priznano pravico do invalidske pokojnine. Pri priznanju pravice do pokojnine je bila upoštevana tudi slovenska zavarovalna doba. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 1. 2012 in odločba št. ... z dne 22. 6. 2011, in da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine, s tem da je toženka tožniku dolžna izračunati višino starostne pokojnine ter mu povrniti stroške postopka.

Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovljenega dejstva, da je bilo o zahtevi za priznanje pravice do invalidske pokojnine pravnomočno odločeno s strani tožene stranke, in da je toženec odločil, da ostane v skladu z določbo 2. odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino dajatev obveznost države, ki je prva priznala pravico, v tožnikovem primeru torej obveznost Bosne in Hercegovine, ki je tožniku dajatev priznala z odločbo z dne 14. 10. 1998 in se mu invalidska pokojnina od 1. 8. 1998 dalje na podlagi 33 let, 3 mesecev in 9 dni pokojninske dobe tudi izplačuje. Pri priznanju pravice do invalidske pokojnine je bila upoštevana tudi celotna slovenska zavarovalna doba, ki jo je tožnik dopolnil, ko je bil zaposlen v Sloveniji v obdobju od 22. 4. 1964 do 7. 4. 1976 in sicer je takrat s prekinitvami dopolnil 10 let, 10 mesecev in 15 dni pokojninske dobe.

Zoper zavrnilno odločbo se pritožuje tožnik. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikov nosilec pokojninskega zavarovanja v BiH priznal pravico do invalidske pokojnine od 1. 8. 1998 dalje. Tožniku odločb ni izdal bosanski - hercegovski nosilec zavarovanja, temveč Javni fond za penzijsko in invalidsko osiguranje Republike Srbske. Republika Srbska nima statusa samostojne države, pa tudi ne samostojne pokrajine, z Republiko Slovenijo nima sklenjenega nobenega sporazuma in torej nima pravnega statusa ter je tako odločba, ki jo je ta organ izdal izdana s strani nepristojnega organa. Republika Srbska kot republika ni konstituirana, nima svojega zakonodajnega telesa in zato tudi ne predpisov, na katere bi se lahko opravičeno oprla toženka. Odločbo, ki jo izpodbija tožnik s tožbo je tako izdal nepristojni organ in zato ne more imeti pravnega učinka glede pravic tožnika, ki jih uveljavlja v tem postopku. Sodišče glede ugovora nepristojnosti ZPIZ Republike Srbske v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni zavzelo stališča. Prav odločitev sodišča v tej smeri pa je za pravilno odločitev glede uveljavljanja pravic tožnika bistvenega pomena in je tako odločitev napačna. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tiste, ki jih pritožba sodišču prve stopnje očita.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 1. 2012, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote A., št. ... z dne 22. 6. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da se zavrne zahteva tožnika, da ima pravico do starostne pokojnine. Odločba je bila izdana na podlagi ugotovitve, da ima tožnik na podlagi odločbe bosanskega nosilca pokojninskega zavarovanja od 7. 4. 1998 dalje v Bosni in Hercegovini priznano pravico do invalidske pokojnine, pri čemer je bila upoštevana tudi vsa slovenska zavarovalna doba.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Bosansko - hercegovski nosilec pokojninskega zavarovanja je po uradni dolžnosti dne 1. 12. 2008 pričel postopek za ponovno odmero invalidske pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (BBHSZ; Ur. l. RS - MP, št. 10/2008, 3/2011). O zahtevi je prvostopni organ toženke izdal odločbo 30. 3. 2009, s katero je odločil, da tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti od 7. 4. 1998 dalje, nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zoper to odločbo tožnik ni vložil pritožbe, zato je postala pravnomočna. Tožnik je nato dne 8. 4. 2009 pri bosanskem nosilcu zavarovanja vložil nov zahtevek, tokrat za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Ta zahtevek je prvostopni organ toženke z odločbo z dne 22. 6. 2011 zavrnil in odločil, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine. V pritožbenem postopku je z dokončno odločbo z dne 6. 1. 2012 pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik je bil v Sloveniji zaposlen v obdobju od 22. 4. 1964 do 7. 4. 1976 in je s prekinitvami dopolnil 10 let, 10 mesecev in 15 dni pokojninske dobe. Iz izpolnjenega obrazca BiH/SI25 z dne 1. 12. 2008 izhaja, da znaša tožnikova pokojninska doba pri bosansko - hercegovskem nosilcu zavarovanja v času od 17. 10. 1962 do 31. 7. 1998 s prekinitvami 23 let, 9 mesecev in 23 dni. Iz odločbe bosanskega nosilca socialnega zavarovanja z dne 14. 10. 1998 je razvidno, da je bila tožniku v BiH priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 8. 1998 dalje, na podlagi 33 let, 3 mesecev in 9 dni pokojninske dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila pri priznanju pravice do pokojnine upoštevana tudi slovenska zavarovalna doba.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno kot pravno podlago upoštevalo BBHSZ in tudi natančno navedlo določbe, ki se nanašajo na primer tožnika v točkah od 6 do 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Z navedeno pravno podlago in obrazložitvijo pravne podlage se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja.

Pritožbeni ugovori tožnika gredo v smer, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je odločbo št. ... z dne 14. 10. 1998 izdal nosilec pokojninskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Pritožba trdi, da tožniku odločb ni izdal bosanski - hercegovski nosilec zavarovanja, temveč Javni fond za penzijsko in invalidsko osiguranje Republike Srbske. Po stališču pritožnika je odločbo izdal organ, ki zato nima pristojnosti in je v tem postopku ni mogoče upoštevati, saj nima pravnih učinkov glede pravic tožnika.

Zgoraj navedeno stališče tožnika je pravno napačno. Republika Slovenija je z državo Bosno in Hercegovino sklenila prej citirani Sporazum o socialnem zavarovanju. Bosna in Hercegovina je mednarodno priznana država, članica OZN, Sveta Evrope, Sredozemske unije, itd.. Na podlagi Daytonskega sporazuma iz leta 1995 je sestavljena iz dveh entitet: Federacije BiH ter Republike Srbske. Sporazum o socialnem zavarovanju zajema obe entiteti, torej Federacijo BiH ter Republiko Srbsko. Gre za splošno znana dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebno obrazlagati. Tudi iz splošnih določb citiranega sporazuma izhaja, da pristojnost organov, ki so tožniku izdali odločbo v letu 1998. V kolikor je tožnik menil, da odločbe z dne 14. 10. 1998 ni izdala pristojna oseba, bi lahko zoper njo zahteval sodno varstvo. V tem postopku pa sodišče prve stopnje ni presojalo pravilnost in zakonitost odločbe bosanskega nosilca socialnega zavarovanja z dne 14. 10. 1998, temveč dokončno odločbo tožene stranke z dne 6. 1. 2012 in v zvezi s tem odločbo prvostopenjskega organa toženke z dne 22. 6. 2011. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je sklenilo, da tožnik, ki v pritožbi ni uspel sam krije svoje stroške pritožbe.