Jedro

Tuj državljan je lahko upravičenec do denacionalizacije le, če njegova država priznava enako pravico slovenskim državljanom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. 2365/2000-10 z dne 3.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 26.9.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Upravne enote R. ob D. z dne 26.6.2000, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega M.V., roj. 7.8.1894, umrli leta 1971. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje, med drugim navaja, da sta upravna organa obeh stopenj zavrnitev zahtevka pravilno oprla na 1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98 - odločba US, v nadaljevanju ZDen-B), s katerim je bil v 9. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) dodan nov 3. odstavek, ki določa, da je v primerih, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Pogoj vzajemnosti velja za vse tiste postopke, ki do uveljavitve ZDen-B to je do 7.11.1998, še niso bili pravnomočno končani. Po Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije, ki je uredil pravno kontinuiteto državljanstva, s prej veljavnimi predpisi, se je za državljana Republike Slovenije štel, kdor je po dotedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične Federativne Republike Jugoslavije. Ker pa M.V. sedanja Republika Hrvaška priznava status državljanke Republike Hrvaške od 19.12.1947 dalje, pa vse do njene smrti leta 1971, sta po presoji sodišča upravna organa obeh stopenj pravilno uporabila materialno pravo, ko sta imenovano štela za tujo državljanko v smislu 1. člena ZDen-B. Imenovana bi bila denacionalizacijska upravičenka le ob pogoju, če bi Republika Hrvaška priznala tak položaj slovenskim državljanom. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da ta pravica z Zakonom o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovanske komunistične vladavine, slovenskim državljanom ni omogočena. Določbe, ki so glede fizičnih oseb zahtevale hrvaško državljanstvo ob uveljavitvi citiranega zakona, so sicer bile z odločbo Ustavnega sodišča Republike Hrvaške razveljavljene z odložnim rokom do sprejetja novega zakona. Da bi v času odločitve prvostopnega organa v Republiki Hrvaški že veljal zakon, ki bi državljanom Republike Slovenije priznaval pravice do denacionalizacije, in bi ga upravni organ pri odločanju upoštevati, pa tožnica ni dokazala. Tuje pravo ima v upravnem postopku pomen dejstva, ki ga po določbi 70. člena ZDen morajo dokazati stranke, ki uveljavljajo denacionalizacijo. Tožbeni ugovor o obstoju vzajemnosti je zato neutemeljen.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da upravičenka izpoljnjuje vse pogoje za vračilo premoženja, saj je pogoj vzajemnosti podan. Med tem so bile sprejete spremembe in dopolnitve Zakona o nadomestilu za premoženje, odvzeto v času jugoslovanskega komunizma. Te dajejo podlago za vzajemnost in tudi za vračanje nacionaliziranega premoženja ne samo hrvaškim državljanom, ampak tudi tujcem, kar je bilo že prej ocenjeno kot protiustavno v Republiki Hrvaški. Le takšno majhno število denacionalizacijskih zahtevkov državljanov Jugoslavije in hkrati Slovenije v sosednji Hrvaški, pa tudi ne more biti razlog, da bi se vzajemnost ocenjevala po takšnem kriteriju. Točno je stališče, da bi zakon, ki bi opravičeval vzajemnost, moral veljati že ob izdaji odločbe o denacionalizaciji na prvi stopnji. Sicer pa glede vzajemnosti velja načelo oficialnosti. Sodišče ga mora ugotavljati po uradni dolžnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu sodišču. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je bila denacionalizacijska upravičenka (pravna prednica tožnice), državljanka Republike Hrvaške, torej tuja državljanka. Glede na določbe ZDen, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, bi morala tožnica zato izkazati kot dodaten pogoj obstoj vzajemnosti pri priznavanju pravice do denacionalizacije. To pomeni, da je tuj državljan, ki je bil sicer na dan 9.5.1945 jugoslovanski državljan, upravičenec do denacionalizacije samo v primeru, če država, katere državljan je, ali je bil do svoje smrti, priznava pravico do denacionalizacije tudi slovenskim državljanom. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta v svojih odločbah presodila, da tožnica navedene vzajemnosti ni izkazala. S takšno presojo in z odločitvami, na podlagi te presoje se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ugovor o obstoju vzajemnosti je neutemeljen. Po podatkih upravnih spisov je bilo pravilno ugotovljeno, da je v času odločitve o denacionalizacijskem zahtevku, že veljala navedena določba ZDen-B in da glede denacionalizacije ni bila podana vzajemnost z Republiko Hrvaško. Po razveljavitvi tistih določb Zakona o nadomestilu za premoženje, odvzeto v času jugoslovanskega komunizma, ki so se nanašala na upravičenost tujih oseb do denacionalizacije, je bil 5.7.2002 res sprejet in uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah navedenega zakona (Narodne novine, br.

80/02). V 2. členu je določil, da imajo tuje fizične in pravne osebe upravičenja po tem zakonu (torej do denacionalizacije) le izjemoma, če je to dogovorjeno v mednarodnih sporazumih. Da bi bil takšen mednarodni sporazum sklenjen, ali da bi se vzajemnost dejansko izvrševala, pa pritožbnica ne zatrjuje.

Glede na navedeno ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.