Jedro

Višjega upravnega delavca ni mogoče zakonito razrešiti ob smiselni uporabi 23. člena zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 9/91, 18/91, 22/91 in 2/91-I). Razlogi za razrešitev po 23. členu so v zakonu določeni taksativno. Prenehanje statusa višjega upravnega delavca po 23. členu pa je treba ločiti od prenehanja statusa višjega upravnega delavca zaradi prenehanja delovnega razmerja. Zakon v tem primeru ne predvideva posebnega akta o razrešitvi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Vlade Republike Slovenije z dne 26.11.1992 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razrešila tožnika dolžnosti svetovalca Vlade Republike Slovenije v Ministrstvu za ... V obrazložitvi je navedla, da zakon o delavcih v državnih organih v 23. členu določa, da višjega upravnega delavca razreši dolžnosti organ, pristojen za njegovo imenovanje. Razrešitev je predlagal minister, ki glede na to, da tožnik nima visoke izobrazbe, kot to določa 19. člen navedenega zakona, in upoštevaje novo sistemizacijo delovnih mest v Ministrstvu za ..., sprejeto dne 21.4.1992, ni predlagal ponovnega imenovanja tožnika za svetovalca Vlade Republike Slovenije v Ministrstvu za ...

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila odločba izvšnega sveta, s katero je tožnik razrešen 28.11.1991, odpravljena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.5.1992, vendar tožena stranka ni vzpostavila tožnikovega statusa v Ministrstvu za ... v stanje, kakršno je bilo pred izdajo te prve odločbe. V skladu z navedeno sodbo bi morala tožena stranka izdati novo odločbo o razporeditvi tožnika "na delovnem mestu svetovalca vlade v Ministrstvu za ..." in mu omogočiti to delo. Tega pa ni storila, pač pa sta si Komisija za kadrovske in administratvine zadeve oziroma Republiška uprava za kadre prizadevali, da bi tožnika prerazporedili v Ministrstvo za ..., kar pa bi bilo po mnenju tožnika možno šele, ko bi bilo tožniku omogočeno delo svetovalca vlade v Ministrstvu za ... Tožnikova razrešitev bi bila možna šele, če bi tožnik odklonil imenovanje na drugo ustrezno delovno mesto, za katerega pogoj predpisane strokovne izobrazbe izpolnjuje. Tožena stranka ni ravnala po navodilih iz sodbe in razrešitve na podlagi ocene delovnih in strokovnih kvalitet ne uveljavlja več, ampak se sklicuje na to, da za tožnika v Ministrstvu za ... ni več delovnega mesta, torej prikriva prave razloge za tožnikovo razrešitev. Ta bi bila mogoča le, če bi tožniku po vzpostavitvi stanja, kakršno je bilo pred odločbo z dne 28.11.1991, tožeča stranka ponudila drugo ustrezno delo in ponudba ne bi uspela. Zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sta bila ugotovitveni sklep in odločba z dne 15.1.1992, ki se navezuje na prvo odločbo o razrešitvi z dne 28.11.1991, po uradni dolžnosti razveljavljena dne 23.7.1992, potem ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo z dne 13.5.1992 njeno odločbo z dne 28.11.1991 odpravilo. S tem je tožnik zadržal status svetovalca vlade v takratnem Ministrstvu za ..., ki mu je bil priznan z odločbo o imenovanju in prejema temu ustrezno plačo. Zato ni razloga za izdajo kakršnegakoli dodatnega konkretnega pravnega akta, s katerim bi "potrdili" tožnikov status. S tem upravnim sporom tudi nimata nobene zveze ponudbi Republiške uprave za kadre z dne 25.9.1992 in 6.10.1992 o zaposlitvi tožnika na Ministrstvu za ..., saj je tožena stranka od te možnosti odstopila, ko je uvidela, da se s tožnikom o tem ni mogoče dogovoriti, čeprav bi tožnik po 27. členu novega pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Ministrstvu za ..., sprejetega 21.4.1992, moral biti razporejen na drugo delovno mesto najkasneje do 21.5.1992. Tožena stranka je s tem le želela urediti tožnikov delovnopravni status, ki pa je ostal nerešljiv. Ponovno imenovanje tožnika za višjega upravnega delavca namreč ni bilo mogoče, saj zakon o delavcih v državnih organih v 19. členu predpisuje, da morajo imeti višji upravni delavci visoko strokovno izobrazbo, te pa tožnik nima. Ker tožnik ne more ostati trajno nerazporejen, tožena stranka meni, da je treba 23. člen navedenega zakona uporabiti smiselno, saj razlogi za razrešitev višjega upravnega delavca, ki so navedeni v tem členu, ne navajajo vseh možnih primerov, ko je višjega upravnega delavca treba razrešiti. Tožnik je bil zato razrešen ob smiselni uporabi 23. člena zakona. Poseben ugotovitveni postopek ni bil izveden, saj ga zakon zahteva le v primeru razrešitvenega razloga iz 2. odstavka 23. člena. Tožena stranka ni videla druge možnosti, kot da tožnika razreši ob smiselni uporabi 23. člena zakona in nato njegov delovnopravni položaj uredi tako, kot omogočajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja delavcev v državnih organih. Meni, da je njen postopek zakonit in tožnikove tožbene navedbe zavrača ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

S sodbo tega sodišča z dne 13.5.1992 je bila odpravljena odločba tožene stranke z dne 28.11.1991, s katero je bil tožnik razrešen dolžnosti svetovalca izvršnega sveta v Ministrstvu za ... Odprava upravnega akta v upravnem sporu ima pravni učinek, kot ga določa 1. odstavek 169. člena zakona o splošnem upravnem postopku, kar pomeni, da so bile z navedeno sodbo odpravljene tudi pravne posledice, ki so nastale z odpravljeno odločbo tožene stranke. Tožnik v tožbi torej nima prav, ko kot pogoj za izdajo zakonite odločbe o razrešitvi zahteva predhodno ureditev njegovega statusa z novim aktom tožene stranke, s katerim naj bi bil vzpostavljen za tožnika položaj, kakršnega je imel 28.11.1991, to je ob izdaji navedene odločbe. V tem smislu zatrjevana kršitev pravil postopka ni podana.

Izpodbijana odločba kot dejansko podlago razrešitve tožnika z dolžnosti svetovalca Vlade Republike Slovenije navaja novo sistemizacijo delovnih mest v Ministrstvu za ..., sprejeto 21.4.1992, in dejstvo, da tožnik nima visoke izobrazbe, kot jo za višje upravne delavce predpisuje 19. člen zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91 in 2/91-I). Pri tem obrazložitev odločbe ne navaja, v kakšnem smislu predstavlja nova sistemizacija razlog za razrešitev tožnika, niti ne navaja materialnega predpisa, na podlagi katerega je tožena stranka tožnika razrešila (23. člen navedenega zakona je citiran le kot podlaga pristojnosti tožene stranke, torej kot postopkovni predpis). Obrazložitev odločbe po presoji sodišča zato ni skladna z določbo 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Po pravnem mnenju tega sodišča, izraženem v sodbi z dne 13.5.1992, na katerega je tožena stranka vezana (62. člen zakona o upravnih sporih), mora tožena stranka upoštevati določbe tega zakona v vsakem primeru razrešitve višjega upravnega delavca po 23. členu zakona o delavcih v državnih organih proti njegovi volji. Iz podatkov predloženega spisa tudi ni razvidno, kdaj naj bi bil tožnik imenovan za svetovalca Vlade Republike Slovenije po zakonu o delavcih v državnih organih. Če ni bil imenovan, kaže da gre v obravnavanem primeru za stvar delovnopravne narave in ne za upravno zadevo iz 23. člena zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO).

Tožena stranka je navedene pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer želela odpraviti z obširnimi pojasnili, podanimi v odgovoru na tožbo, vendar jih na ta način ne more uspešno odpraviti, saj odgovora na tožbo v upravnem sporu ni mogoče šteti za nadaljevanje upravnega postopka. Sodišče je tako spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so bile te okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, zato je moralo tožbi ugoditi ter izpobijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpraviti. Ne glede na navedeno pa se sodišče tudi sicer ne bi moglo strinjati s pravnim stališčem tožene stranke, izraženim v odgovoru na tožbo, da je mogoče višjega upravnega delavca zakonito razrešiti tudi ob smiselni uporabi 23.člena zakona o delavcih v državnih organih. Razrešitev po 23. členu pomeni prenehanje dolžnosti višjega upravnega delavca v času, ko je delavec v delovnem razmerju pri državnem organu (prim. 24. člen navedenega zakona). Razlogi zanjo so v zakonu navedeni taksativno. Prenehanje statusa višjega upravnega delavca po 23. členu pa je treba ločiti od prenehanja statusa višjega upravnega delavca zaradi prenehanja delovnega razmerja. Zakon v zadnjem primeru ne predvideva posebnega akta o razrešitvi, iz česar je moč sklepati, da status višjega upravnega delavca ugasne hkrati s prenehanjem delovnega razmerja.

Zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih je sodišče v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.