Jedro

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da izpolnitveni rok v začetku sicer ni bil bistvena sestavina pogodbe, da pa so v obravnavanem primeru, ker toženec ni izpolnil prevzete obveznosti niti v dodatnem roku, nastale enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (tretji odstavek 126. člena zakona o obligacijskih razmerjih, dalje ZOR). Po oceni revizijskega sodišča je na drugi in prvi stopnji sprejeto pravno zaključevanje pravilno in sta sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno odločili, da je toženec zaradi razdrtja pogodbe dolžan vrniti tožnici njeno izpolnitev to je izplačati 450.000,00 SIT. Namreč, ker toženec kot dolžnik svojih obveznosti ni izpolnil niti v naknadnem roku, so nastopile enake pravne posledice kakor pri fiksnem poslu (tretji odstavek 126. člena v zvezi s prvim odstavkom 125. člena ZOR), to pa pomeni, da je v posledici razdrtja pogodbe dolžan vrniti tožnici njeno izpolnitev (drugi odstavek 132. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožeče stranke za priznanje stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu naložilo, da plača tožnici 1,599.375,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo in priznalo v korist tožnice tudi stroške postopka 58.425,00 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo glede glavnice 450.000,00 SIT, na pritožbo obeh pravdnih strank pa je ostali del odločitve sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje, da o razveljavljenem delu ponovno odloči. Zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je postala odločitev do višine 450.000,00 SIT pravnomočna, je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje v pobijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne ali pa naj se sodba v tem delu razveljavi. V reviziji navaja, da ni potrjen s podatki spisa zaključek, da je bil postavljen naknadni rok izpolnitve 20.9.1993 na seji kolegija 31.8.1993. Iz navedenega zapisnika tudi ni razvidno, da bi toženec na rok 20.9.1993 pristal. Zato ni dokazano, da bi bil naknadno določen rok izpolnitve bistvena sestavina pogodbe. Ker o tem ni razlogov v pobijani sodbi, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

V reviziji dalje izvaja, kdaj je kakšen posel fiksen glede na določbe ZOR ali pa pravno teorijo. V danem primeru pa tudi ni bil dan tožencu primeren dodatni rok za izpolnitev. Sicer pa se je izročitev prostorov zavlekla zaradi tega, ker je moral toženec izposlovati dodatno lokacijsko dokumentacijo in uporabno dovoljenje, ker je bila potrebna poglobitev tal. Bistvo spora pa je dejansko v tem, da je prišlo do konflikta med tožencem in bivšim direktorjem tožnice. Tudi iz zapisnika zbora delavcev z dne 29.10.1993 ne izhaja, da bi bil določen naknadni rok izpolnitve kot bistven element pogodbe in toženec roka kot fiksnega tudi ni sprejel. Zato tožnica ne more uveljavljati vrnitvenega zahtevka po določbah 125. ali 126. člena ZOR.

Na revizijo toženca je tožnica odgovorila in predlagala, da se revizija zavrne kot neutemeljena. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje na tretji in četrti strani razlogov svoje odločitve pojasnilo vse pravno odločilne okolnosti iz pravnega razmerja pravdnih strank od 5.12.1990 dalje, vključno z okolnostmi o odreditvi naknadnih rokov s končnim vred, izteklim 20.9.1993 in da je pri tem navedlo in ocenilo dokaze, na katere je oprlo svoje ugotovitve, sprejete zaključke pa je tudi pravno pojasnilo. Enaka ugotovitev velja za vsebino sodbe sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da sta sodbi sodišč druge in prve stopnje jasni in vsebinsko skladni ter da nimata v reviziji uveljavljenih procesnih pomanjkljivosti, ki naj bi predstavljale bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo uradoma upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijska izvajanja, s katerimi revident načenja vprašanja sporočanja ali sprejemanja izpolnitvenih rokov, vzrokov za odlaganje izročitve prostorov in podobno, predstavljajo sestavine dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni dopustno pobijati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

V postopkih na drugi in prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo 5.12.1990, da v njej ni bil dogovorjen rok, v katerem mora toženec prostore izročiti, da je tožnica svojo obveznost do toženca z izplačilom 450.000,00 SIT izpolnila, da je toženec pozneje ustno zagotovil tožnici, da bo prostore izročil do maja 1991, da je pozneje še večkrat zagotovil izpolnitev pogodbe, da je tožnica 31.8.1993 določila dodatni izpolnitveni rok za 20.9.1993 z izjavo, da bo šteti pogodbo za razdrto, če toženec do tega roka prostorov ne bo izročil ter da toženec svoje obveznosti ni izpolnil niti v tem dodatnem roku. Na podlagi takega dejanskega stanja sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da izpolnitveni rok v začetku sicer ni bil bistvena sestavina pogodbe, da pa so v obravnavanem primeru, ker toženec ni izpolnil prevzete obveznosti niti v dodatnem roku, nastale enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (tretji odstavek 126. člena zakona o obligacijskih razmerjih, dalje ZOR). Po oceni revizijskega sodišča je na drugi in prvi stopnji sprejeto pravno zaključevanje pravilno in sta sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno odločili, da je toženec zaradi razdrtja pogodbe dolžan vrniti tožnici njeno izpolnitev to je izplačati 450.000,00 SIT. Namreč, ker toženec kot dolžnik svojih obveznosti ni izpolnil niti v naknadnem roku, so nastopile enake pravne posledice kakor pri fiksnem poslu (tretji odstavek 126. člena v zvezi s prvim odstavkom 125. člena ZOR), to pa pomeni, da je v posledici razdrtja pogodbe dolžan vrniti tožnici njeno izpolnitev (drugi odstavek 132. člen ZOR). Iz povedanega tako izhaja, da je z revizijo toženca pobijani del odločitve materialnopravno pravilen in da v tem delu ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V posledici navedene ugotovitve je revizijsko sodišče v celoti zavrnilo toženčevo revizijo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).

Ker je tožničin odgovor na revizijo vseboval le povzetek nekaterih njenih dosedanjih izvajanj, z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožničin stroškovni zahtevek, povezan z revizijskim postopkom (prvi odstavek 166. v zvezi s 155. členom ZPP).