Jedro

Upravni organ je dolžan presoditi, ali je zahtevek za povrnitev stroškov, ki mora biti posebej podan, utemeljen v smislu potrebnosti izkazanih stroškov.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 15. 12. 2006 odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance Republike Slovenije (v nadaljevanju ministrstvo) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Ministrstvo se v obrazložitvi svojega sklepa sklicuje na določbe 113. člena in 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) in Pravilnik o stroških v upravnem postopku (Uradni list RS, št. 86/05, v nadaljevanju Pravilnik). Po mnenju ministrstva tako Pravilnik kot določbe ZUP določajo, da se povrnejo le dejanski stroški zastopanja. V obravnavanem primeru je tožnik v pritožbi zoper odločbo Carinskega urada A., izdano po uradni dolžnosti, zahteval povračilo stroškov postopka po priloženem stroškovniku: pogovor s stranko 100 točk, sestava pritožbe 300 točk in 20 % DDV ter materialne stroške v višini 1.000,00 SIT. Ker iz spisne dokumentacije ne izhaja, da so stroški postopka izkazani, ker so v zahtevku citirani po priloženem stroškovniku, je ministrstvo tožnika preko pooblaščenca z dopisom z dne 19. 10. 2006 pozvalo, da predloži račun o stroških postopka, iz katerega bo razvidno, da so stroški postopka dejansko nastali. Tožnik je po pooblaščencu dne 23. 10. 2006 ministrstvu predložil račun, št. ... z dne 10. 12. 2003, vendar ne za stroške, ki jih je zahteval s stroškovnikom, danim v pritožbenem postopku, temveč račun za opravljane storitve na dan 10. 12. 2003, in sicer pogovor s stranko in strokovni sestanek ter obravnavo pri Carinskem uradu A. v vrednosti 240.000,00 SIT. S tem računom izkazuje stroške, ki so nastali v postopku, vodenim pred izdajo prvostopne odločbe, ki je bila izdana 9. 12. 2003 in tožniku vročena 11. 12. 2003, ne pa stroškov, nastalih v pritožbenem postopku. Po mnenju ministrstva zahtevek za povrnitev stroškov postopka ni utemeljen. Po določbah ZUP morajo biti stroški postopka nedvomno izkazani, na podlagi Pravilnika pa se stranki povrnejo le dejansko nastali stroški postopka. Ker tožnik kljub pozivu ministrstva svojega zahtevka ni dopolnil z ustreznimi dokazili, ministrstvo ne more preizkusiti, ali so nastali stroški postopka in v kakšni višini, pri čemer se sklicuje na 140. člen ZUP. Stranka mora namreč določno opredeliti stroške in predložiti dokazila o njihovem nastanku. Na podlagi 1. odstavka 19. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZDDV) je prišlo do obdavčljivega dohodka in s tem do obveznosti obračuna DDV od opravljene storitve, davčni zavezanec pa mora za vsak promet blaga oziroma storitev, ki ga opravi na podlagi 1. odstavka 33. člena ZDDV zagotoviti, da je izdan račun. Pooblaščenec je torej dolžan izdati račun svoji stranki, z njegove specifikacije pa bi moral biti razviden znesek stroškov, navedeno za kakšno storitev gre oziroma na katero obdobje se zaračunane storitve nanašajo.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, da uporabi določbo 35. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) in opozarja na to, da oseba, ki je podpisala izpodbijani sklep nima veljavnega pooblastila. Doda še, da sklepa ni moč preizkusiti, saj se tožena stranka ni ukvarjala z Zakonom o odvetništvu in Odvetniško tarifo. V skladu z 19. členom Odvetniške tarife se šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja. Prav zaradi tega je odvetnik na koncu pritožbe navedel stroške postopka in sicer 100 točk za pogovor s stranko, 300 točk za sestavo pritožbe in 20 % DDV. Tožena stranka bi morala v skladu z Odvetniško tarifo odmeriti stroške. Sodišču predlaga, da odloči o sporu polne jurisdikcije in pri tem naj odloči o stroških.

Ministrstvo v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo.

Tožba je utemeljena.

Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka B.B. nima ustreznega pooblastila za odločanje, upoštevaje 16. člen Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št . 52/02 - 53/05, v nadaljevanju ZDO-1) in 28. člen ZUP. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

Po določbi 2. odstavka 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in končal za stranko neugodno ali, če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka). V obravnavanem primeru se je postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti končal za stranko ugodno, saj je bilo pritožbi tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 9. 12. 2003 ugodeno in odločba odpravljena (odločba Ministrstva za finance, št. ... z dne 30. 11. 2006). Tožnik je v pritožbi zahteval povrnitev stroškov postopka, kot to določa 116. člen ZUP. Izpolnjena je bila torej pravna podlaga za odločanje o stroških. Po presoji sodišča ministrstvo ni imelo pravne podlage za to, da je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ker tožniku ni uspelo dokazati oziroma izkazati stroškov tega postopka. Upravni organ je dolžan presoditi, ali je zahtevek za povrnitev stroškov, ki mora biti posebej podan, utemeljen v smislu potrebnosti izkazanih stroškov. V obravnavanem primeru bi moral upravni organ glede na določbo 14. člena Pravilnika preveriti, ali so priglašeni stroški (v pritožbi z dne 30. 12. 2003) v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer se povrnejo le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa Odvetniška tarifa, če so priglašeni višji stroški ali stroški, ki sploh niso nastali, jih uradna oseba ustrezno zniža. Pravilnost izdaje računov glede na določbe ZDDV inšpicira davčna inšpekcija in zato pravilnost računa, ki ga je priložil tožnik ni stvar presoje ministrstva.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo ministrstvu v ponovni postopek na podlagi 4. in 5. odstavka istega člena.

Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati stroške postopka na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).