Jedro

Plačilo nadomestila za rabo vode je predpisano za čas dejanske rabe vode po 1. 1. 2005, torej za čas po poteku roka iz 199. člena ZV-1, ki je določen za vložitev zahteve za pridobitev vodne pravice za obstoječe uporabnike vode, oziroma ob upoštevanju določbe 199e. člena ZV-1 tudi za čas po izdaji vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo, kolikor ni bilo odmerjeno plačilo za vodno pravico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ tožniku določil obveznost plačila nadomestila za rabo vode za obdobje od 1. 1. 2005 do podelitve vodnega dovoljenja št. 35504-773/2004, oziroma vodnega dovoljenja št. 35504-778/2004 za neposredno rabo vode za proizvodnjo pijač iz vodovodnega sistema in plačati vodno pravico od dokončnosti navedenih dveh vodnih dovoljenj do 31. 12. 2013 po ceni 2 EUR/m3 za leta od 2005 do 2013 v skupnem znesku 555.555,20 EUR v sedmih obrokih, pri čemer znaša obrok 79.365,02 EUR (točka 1 izreka). Nadalje je odločil, da mora tožnik plačati odmerjeni obrok do 31. 12. 2014 na podračun javno finančnih prihodkov z nazivom "Prihodki iz naslova vodne pravice, podeljene z vodnim dovoljenjem" (točka 2 izreka) ter da mora za nepravočasno plačano nadomestilo za rabo vode in plačilo za vodno pravico plačati zakonite zamudne obresti (točka 3 izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ navedel, da se na podlagi prvega odstavka 123. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) vodno dovoljenje ali koncesija podeli proti plačilu. Po tretjem odstavku 123. člena ZV-1 nastopi obveznost plačila za vodno pravico z dnem začetka izvajanja vodne pravice, njen imetnik pa jo mora plačati na način in v roku, ki ga določi organ, ki jo je podelil. Po tem, ko citira določbe 199b., 199c. in 199e. člena ZV-1, ugotovi, da je skladno z 199g. členom ZV-1 tožnik dne 4. 7. 2014 posredoval podatke za izračun višine nadomestila in plačila za vodno pravico, ko je predpisana pridobitev vodnega dovoljenja za proizvodnjo pijač, če gre za odvzem vode iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo, v katerih je navedel podatke o prodanih količinah mineralne, izvirske, namizne in bezalkoholne pijače v letih od 2005 do 2013, na podlagi dveh delnih vodnih dovoljenj za neposredno rabo vode za proizvodnjo pijač št. 35504-773/2004 in 35504-778/2004. Tožnik je dodatno navedel še, da ima vodno dovoljenje št. 35504-264/2004 s spremembo št. 35536-33/2010-22, pridobljeno za tehnološke namene, ki pa v primeru izdaje odločbe za plačilo nadomestila za rabo vode in vodne pravice ni relevantno.

3. Na podlagi navedenih vodnih dovoljenj za neposredno rabo vode za proizvodnjo pijač je prvostopenjski organ pri izračunu nadomestila za rabo vode in plačila za vodno pravico upošteval podatke, ki jih je stranka navedla v tabeli "4.2 Podatki o prodanih količinah pijače" po obeh delnih vodnih dovoljenjih. Glede na to, da je celotna obveznost nadomestila za rabo vode in plačila za vodno pravico tožnika višja od 10.000 EUR, je določil plačilo v sedmih letnih obrokih, to je v številu let do izteka obdobja, za katero je vodna pravica podeljena, to je do 31. 12. 2020. V primeru plačila v letnih obrokih bodo vsako leto, razen pri prvem obroku, obračunane referenčne obresti, ki so določene v višini referenčne obrestne mere za izračun državne pomoči, ki velja na dan izdaje vsakokratne odločbe.

4. Nadalje je prvostopenjski organ navedel, da je tožnika pred izdajo odločbe seznanil z dejanskim stanjem, na podlagi katerega bo izdana odločba in mu dal možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Na ugovor tožnika je odgovoril, da je obveznost plačila za rabo vode nastopila z dnem uveljavitve Zakona o vodah v letu 2002, oziroma z dnem pridobitve vodnega dovoljenja, ko je nastopila obveznost plačila za vodno pravico. Dopolnilna odločba mu sicer ni bila izdana, vendar pa je obveznost nastala na podlagi 123. člena ZV-1. Nadomestilo je bilo zaračunano za vse obdobje, ko se je voda dejansko rabila, to je za obdobje po 1. 1. 2005, skladno z določbo 199b. člena ZV-1. Zavrnil je ugovor, da predvideno plačilo nadomestila za rabo vode za obdobje pred njegovo uveljavitvijo predstavlja poseg v pridobljene pravice.

5. Prvostopenjski organ je zavrnila tudi ugovor, da tožniku porabljeno vodo že zaračunava Komunalno stanovanjska družba ... Ugotovil je, da plačilo za vodno pravico še ni bilo zaračunano in to niti ne tožnici niti dobavitelju vode Komunalni stanovanjski družbi ... Po določbah ZV-1 je namreč za vsako posamezno rabo vode treba pridobiti vodno pravico, za vsako posebno vrsto rabe vode pa je predvideno plačilo, in sicer plačilo za vodno pravico in vodno povračilo. Kateri kriteriji se upoštevajo pri določitvi višine plačila za vodno pravico oziroma za vodno povračilo z namenom ustreznega povračila vseh stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, je določeno v 123. in 124. členu ZV-1. 6. Prvostopenjski organ je zavrnil tudi ugovor tožnika, da način plačila in višina plačila postavlja tožnika v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi proizvajalci pijač, ki proizvajajo na slovenskem trgu, ob upoštevanju 64. in 65. člena Zakona o omejevanju konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1). Obvestilo je bilo namreč izdano pred izdajo odločbe za plačilo nadomestila za rabo vode in vodne pravice z upoštevanjem in na podlagi veljavnih določil ZV-1, presoja ustavnosti in zakonitosti predpisov pa je prepuščena sodni veji oblasti.

7. Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo tožnika z odločbo št. 3555-6/2015/2 z dne 12. 5. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo.

8. Na ugovor tožnika je pojasnilo, da je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo odločil o plačilu nadomestila za rabo vode od 1. 1. 2005 do podelitve vodnih dovoljenj ter o plačilu za vodno pravico od dokončnosti vodnih dovoljenj do 31. 12. 2013, glede na določbe, navedene v spremembi ZV-1. Upravni organ prve stopnje je odločil na podlagi 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v skrajšanem postopku, saj je bil v predmetnem primeru opravljen le izračun zneska za plačilo nadomestila za rabo vode in za vodno pravico na podlagi pridobljenih podatkov, potrebnih za izračun. Tožniku pa ni bila kršena možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe s tem, ker mu prvostopni organ ni formalno podaljšal roka za odgovor na obvestilo o ugotovljenem dejanskem stanju pred izdajo odločbe za plačilo nadomestila za rabo vode in vodne pravice z dne 28. 10. 2014. Tožnik je bil o svoji obveznosti že predhodno obveščen, upravni organ pa je izpodbijano odločbo izdal šele 28 dni po poteku postavljenega instukcijskega roka. Upravni organ prve stopnje sicer tožniku ni posredoval pozitivne odločitve o podaljšanju roka, kot bi to po določbah tretjega in četrtega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) moral storiti, vendar pa navedena pomanjkljivost ni bistvena in ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. V pritožbi pa ni navedb, ki bi izpodbijale pravilnost odločitve v smislu določb ZV-1. 9. Tožnik s tožbo izpodbija odločitev iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v povezavi z določili Ustave RS. V tožbi navaja, da mu je bila z delnim vodnim dovoljenjem z dne 25. 4. 2005 podeljena vodna pravica za neposredno rabo vode za proizvodnjo pijač iz vodovodnih sistemov ... V 3. točki delnega vodnega dovoljenja je določeno, da bo o plačilu za vodno pravico odločeno z dopolnilno odločbo. Šele po desetih letih pa je bila izdana izpodbijana odločba, in to v nasprotju z 219. členom ZUP, ki določa, da se delna odločba lahko izda, ko so posamezni deli, oziroma zahtevki primerni za odločitev, vendar pa mora organ kasneje v teku postopka izdati posebno odločbo, s katero dopolni delno odločbo in tako v zadevi odloči v celoti. V skladu z 199e. členom ZV-1 pa je bila izdana izpodbijana odločba, s katero se je dopolnilo delno vodno dovoljenje, kar je bilo storjeno v nasprotju z načelom ekonomičnosti, določenim v 14. členu ZUP. V navedenem primeru je bilo delno vodno dovoljenje dopolnjeno po devetih letih, sedmih mesecih in 14 dneh, takšen rok pa nikakor ni v skladu s hitro izvedbo postopka, h kateremu je zavezan organ, kaj šele k zavarovanju pravic in pravnih koristi stranke.

10. Izpodbijana odločba ni bila izdana v zakonskem roku enega ali dveh mesecev po prejemu vseh potrebnih podatkov. Prvostopenjski organ je na prvi strani obrazložitve navedel, da je dne 4. 7. 2014 prejel "Podatke za izaračun višine nadomestila", ki jih je tožnik pripravil in poslal dne 30. 1. 2014. Najkasneje takrat je torej prvostopenjski organ imel vse potrebne informacije, vendar pa je šele dne 28. 10. 2014 izdal "Obvestilo", ki ga je tožnik prejel šele dne 5. 11. 2014, to je več kot 4 mesece po dnevu, ko je imel upravni organ vse podatke za izdajo odločbe. Nerazumno pa je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal že 11. 12. 2014 (tožnik jo je prejel 15. 12. 2014) in v njej zahteval plačilo prvega obroka do konca tega leta, s čemer je tožnika spravil v težak položaj in mu posredno otežil možnost pritožbe. V primeru zavrnjenega tožbenega zahtevka bo višina zakonitih obresti zato precej višja, kot bi bila, če bi organ v zakonskem roku odločil o višini nadomestila za rabo vode. Upravnemu organu prve stopnje očita, da ga ni obvestil o ugoditvi predlogu o podaljšanju roka, čeprav ga je sprejel. Skladno s 154. členom ZUP bi morala biti razpisana glavna obravnava, ki bi bila potrebna za podajo odgovora glede neustavnosti zatrjevanih plačil ter njihove diskriminatornosti. Tožnik ugovarja zatrjevanju tožene stranke, da je vedel, da bo moral plačati nadomestilo za rabo vode, oziroma vodne pravice za ves čas dejanske rabe. Način in višina plačila dejansko nista bila določena več kot 8 let, s tem pa je bilo tožniku onemogočeno, da bi se lahko odločil za druge možnosti pridobivanja pitne vode in da bi se svobodno in prosto odločil o tem, na kakšen način bo plačeval strošek pridobivanja vode za proizvodnjo pijač, ki zaradi narave poslovanja za tožnika predstavlja enega največjih stroškov. Z dolgim sprejemanjem zakonsko določenega akta je Republika Slovenija nastopala škodljivo za tožnika, kot udeleženca na konkurenčnem trgu proizvodnje pijač, kar je v nasprotju z določbami Ustave RS o svobodni gospodarski pobudi. Tožnik je v letu 2012 pridobil podatek o ceni izvedbe izdelave lastne vrtnine za enako količino odvzete vode, vendar podatka ni mogel primerjati s ceno, ki jo je dolžan poravnati za vodno pravico, ko se voda odvzema iz objektov ali naprav namenjenih javni oskrbi s pitno vodo. Glede na to, da je od izdaje delne odločbe minilo že skoraj 10 let, to predstavlja pretirano dolgo dobo pri določanju pravic ali obveznosti posamezne pravne ali fizične osebe. V 3. točki odločbe o delnem vodnem dovoljenju je bilo namreč določeno, da bo o plačilu za vodno pravico odločeno z dopolnilno odločbo, takšna določba pa se danes izkazuje kot izrazito nedoločna in nedoločljiva, saj je tožnik utemeljeno pričakoval, da bo dopolnilna odločba izdana v razumnem času.

11. Tožnik je z izdano odločbo postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi konkurenti, saj mora za vodo, odvzeto iz javnega vodovoda, plačati nadomestilo za rabo vode ter tudi tržno ceno vode, medtem ko podjetje, ki ima lastno vrtino, po novi ureditvi plača le nadomestilo za rabo vode. Izgradnja vrtine in njeno vzdrževanje pa je zanemarljiv strošek, kar je razvidno iz priloženih ponudb. Višina nadomestila za rabo vode je v danem primeru najpomembnejši podatek za tožnika, saj v največji meri določa način njegovega poslovanja in delovanja. Navaja, da je edini proizvajalec pijač, ki bo v primeru potrjene izpodbijane odločbe zaradi določbe novele 199. člena ZV-1 občutno prikrajšan v finančnem smislu, kar je v nasprotju z 64. in 65. členom ZPOMK-1, ki prepovedujeta omejitve trga z oblastnimi akti in dejanji. Slednje pa je Republika Slovenija storila s sprejetjem predpisa, ki izmed množice konkurentov dejansko negativno vpliva zgolj na eno samo podjetje.

12. Tožnik zatrjuje, da je določba novele 199. člena ZV-1 v nasprotju z določili Ustave RS, zaradi česar je neustavna tudi izpodbijana odločba z dne 11. 12. 2014. Očita kršitev načela enakosti (14. člen Ustave RS) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Nadomestilo za rabo vode, kot je določeno z izpodbijano odločbo, predstavlja po vsebini javno dajatev, ki se uvaja za nazaj. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-181/01 z dne 6. 11. 2003 odločilo, da gre v vsakem primeru za davek, ko plačnik davka ne dobi nobene neposredne protidajatve oziroma storitve. V danem primeru tudi tožnik ne dobi nobene protidajatve, saj vodo dobi, ko plača vodarino upravljavcu javnega vodovoda, ne pa s plačilom nadomestila za rabo vode. Ustavno sodišče je v zadevi št. U-I-91/98 z dne 16. 9. 1999 tudi odločilo, da prekomerna javna dajatev lahko na neustaven način poseže v pravico do zasebne lastnine, ki jo Ustava RS zagotavlja v 33. členu. Če prekomernost obdavčitve na neustaven način poseže v pravico do zasebne lastnine, je takšen zakon treba razlagati kot neustaven. Tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja več podobnih pravil. V zadevi Svenska Managementgruppen vs. Sweden z dne 2. 12. 1985 je bilo odločeno, da obveznost plačila denarja predstavlja nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine, če zavezancu naloži prekomerno breme ali bistveno poslabša njegovo finančno stanje, kar se je v konkretnem primeru tožniku tudi dogodilo.

13. Kršeno pa je tudi načelo pravne države, saj mora biti celotno državno ravnanje za državljane in pravne osebe predvidljivo, zakoni in podzakonski akti morajo biti jasno opredeljeni in razumljivi, tako da ravnanje vseh oseb kakor tudi državnih organov ne more biti vprašljivo. Sodišče Evropske unije je v sodbi z dne 12. 11. 1981 v združeni zadevi "Amministrazione delle finanze dello Stato proti Salumi" poudarjalo pomembnost pravne varnosti z navedbo, da mora biti na podlagi načel pravne varnosti in zaupanja v pravo "učinek zakonodaje jasen in predvidljiv za tiste, na katere se zakonodaja nanaša". V predmetni zadevi pa je država nejasno, oziroma nenatančno določila kriterije za rok, način in višino plačila nadomestila za rabo vode, saj je v upravni odločbi odločila le, da se pravica izda proti plačilu, merila za plačilo pa bo pristojni organ sprejel naknadno, kar je v nasprotju z načelom pravne varnosti (odločba US RS št. U-I-13/94 z dne 21. 1. 1994). Določbe 123. člena ZV-1 iz leta 2002 in novela ZV-1C sta prikaz diametralno nasprotnega ravnanja oblastnih organov in v popolnem nasprotju z navedenimi načeli. Sprejem novele zakona in izdaja odločbe 11 let po določilu, da bo pristojen organ določil merila za poplačilo vodne pravice, namreč očitno prikazujejo nestabilno okolje v katerem organ ni sposoben določiti načina in višine plačila za rabo vode. Novela ZV-1C pa nikakor ni sorazmerna, saj pretirano posega v položaj tistih subjektov, ki vodo pridobivajo iz objektov ali naprav namenjenih javni oskrbi s pitno vodo, s tem pa je tem subjektom tudi kršena pravica do svobodne gospodarske pobude.

14. Glede na vsebino dajatve gre dejansko za neke vrste plačilo davka, zato je njegova določitev tudi zastarana, saj pravica do odmere davka zastava v 5-tih letih od dne, ko bi bilo treba davek napovedati (125. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2).

15. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

16. Tožba ni utemeljena.

17. Predmet izpodbijane odločbe je nadomestilo za rabo vode, ki ga je tožnik dolžan plačati na podlagi določb četrtega odstavka 199b. in prvega odstavka 199c. člena ZV-1. 18. Po navedenih določbah ZV-1 mora pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve Zakona o dopolnitvah Zakona o vodah (Ur.l. RS, št. 100/13, v nadaljevanju ZV-1C) rabila vodo, za katero je predpisana pridobitev vodnega dovoljenja za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pa ji vodno dovoljenje do uveljavitve ZV-1C ni bilo izdano, plačati nadomestilo za rabo vode. Enaka obveznost velja tudi za pravno in fizično osebo, kateri je bilo do uveljavitve ZV-1 C že izdano vodno dovoljenje za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo, pa ji ni bilo odmerjeno plačilo za vodno pravico (prvi odstavek 199e. člena ZV-1). O plačilu za vodno pravico v primeru izdanih vodnih dovoljenj odloči ministrstvo z odločbo in pri tem smiselno uporablja določbe 199c., č. in d. člena ZV-1 za določitev načina plačila in višine plačila za vodno pravico.

19. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik imel pridobljeno vodno pravico z vodno gospodarskim dovoljenjem št. 355-07-51/98 z dne 2. 3. 2000, veljavno do dne 31. 1. 2005. Z delnima vodnima dovoljenjema z dne 25. 4. 2005 je bila tožniku dovoljena neposredna raba vode za proizvodnjo pijač. V 3. točki izreka navedenih odločb je bilo določeno, da bo o plačilu odločeno z dopolnilno odločbo. Kakor izhaja iz upravnega spisa, in med tožečo in toženo stranko ni sporno, dopolnilna odločba do izdaje izpodbijane odločbe ni bila izdana. V zadevi pa tudi ni sporna količina vode, ki jo je tožnik porabil za proizvodnjo pijač v obravnavanem obdobju.

20. Ugovor tožnika, da je novela 199. člena ZV-1, določena v ZV-1C, v nasprotju z Ustavo RS, saj krši načelo enakosti (14. člen Ustave RS) in pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), ni utemeljen. Zakonske določbe, ki urejajo plačilo nadomestila za vode, na podlagi katerih je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo,ici so bile v ZV-1, ki velja od 1. 8. 2002, vnesene z ZV-1C, ki velja od 31. 12. 2013. Po presoji sodišča, kljub temu ne gre za retroaktivno ureditev, ki jo prepoveduje 155. člen Ustave RS (v nadaljevanju Ustava).

21. Ustava v prvem odstavku 155. člena določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Skladno z drugim odstavkom 155. člena Ustave lahko samo zakon določi, da imajo njegove posamezne določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Ureditev plačila za rabo vode, ki je urejena v ZV-1C, je dopolnitev že od začetka veljavnosti ZV-1 obstoječe zakonske ureditve posebne rabe vode. Bistvo te ureditve je, da je posebna raba vode dopustna le na podlagi podeljene vodne pravice v obliki vodnega dovoljenja ali koncesije (108. člen ZV-1), za katero je treba plačati plačilo za vodno pravico (123. člen ZV-1) in vodno povračilo (124. člen ZV-1). Za tiste uporabnike, ki so že ob uveljavitvi ZV-1 izvajali posebno rabo vode, pa zato niso imeli vodnega dovoljenja ali koncesije, je bilo v prehodnih določbah 199. člena ZV-1 določeno, da morajo za dodelitev vodne pravice zaprositi v dveh letih od uveljavitve ZV-1, to je do 10. 8. 2004. Če v tem roku uporabnik ni vložil vloge za pridobitev vodne pravice, je inšpektor, pristojen za vode, prepovedal uporabo objekta in naprave za rabo vode in naplavin ter odredil njeno odstranitev, ob smiselni uporabi določb 122. člena ZV-1. 22. Z novelo ZV-1C, ki je v ZV-1 vnesla določbe od 199a. do 199j. člena, je zakonodajalec podaljšal rok iz 199. člena ZV-1, določil rok za izdajo vodnih dovoljenj in koncesij do 31. 12. 2014 ter uredil način, višino in postopek odmere nadomestila za obstoječo posebno rabo vode, za katero je bilo treba pridobiti in plačati vodno pravico, pa ta dejatev še ni bila plačana, ker vodna pravica še ni bila podeljena kot upravno dovoljenje v obliki vodnega dovoljenja ali koncesijskega akta, oziroma kolikor z upravnim dovoljenjem podeljena vodna pravica ni določila višine odmere nadomestila za obstoječo posebno rabo vode. Plačilo nadomestila za rabo vode je predpisano za čas dejanske rabe vode po 1. 1. 2005, torej za čas po poteku roka iz 199. člena ZV-1, ki je določen za vložitev zahteve za pridobitev vodne pravice za obstoječe uporabnike vode, oziroma ob upoštevanju določbe 199e. člena ZV-1 tudi za čas po izdaji vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo, kolikor ni bilo odmerjeno plačilo za vodno pravico.

23. Nadomestilo za rabo vode iz 199b. in 199e. člena ZV-1 je torej plačilo za dejansko rabo vode, za katero je potrebno dovoljenje v obliki vodne pravice (vodno dovoljenje ali koncesija), pa to dovoljenje še ni bilo pridobljeno, voda pa se je brez plačila kljub temu rabila, oziroma je bilo dovoljenje pridobljeno, ni pa bilo določeno plačilo za rabo vode. Zakonodajalec je z navedenimi določbami za nazaj uredil način, višino in postopek odmere nadomestila za posebno rabo vode, z zakonom predpisana obveznost plačila za posebno rabo vode pa je obstajala že od začetka veljavnosti ZV-1 dalje, saj je bila že takrat posebna raba vode dovoljena le na podlagi vodne pravice, za katero je bilo treba plačati.

24. Ureditev, ki jo je prinesel ZV-1C, po presoji sodišča izpolnjuje vse pogoje iz drugega odstavka 155. člena Ustave. V konkretnem primeru gre za intervencijo zakonodajalca, ki se nanaša na del zakona, in sicer na ureditev plačila za dejansko posebno rabo vode pred pridobitvijo vodne pravice in po pridobitvi vodne pravice brez določitve višine plačila. Izpolnjena pa sta tudi preostala pogoja, to je, da je za tako intervencijo podana posebna javna korist in da z njo ni poseženo v pridobljene pravice.

25. Posebna javna korist, ki utemeljuje obravnavano ureditev, je bila v skladu s standardi, kot izhajajo iz sodne prakse Ustavnega sodišča (npr. odločba št. U-I-158/11 z dne 28. 11. 2013, tč. 26), ugotovljena v zakonodajnem postopku. V zakonodajnem gradivu v postopku obravnave novele ZV-1C je bilo namreč pojasnjeno, da je namen ureditve plačila za rabo vode vzpostavitev enakopravnosti med pravnimi subjekti, ki rabijo vodo na način, za katerega je predpisana pridobitev vodne pravice (tako imenovana posebna raba vode iz 108. člena ZV-1 (Poročevalec DZ z dne 6. 9. 2013; EPA 1398-IV, str. 8 in 10)). S tem je vzpostavljen mehanizem, da za posebno rabo vode ne plačujejo le tisti, ki so pridobili vodno pravico v obliki vodnega dovoljenja ali koncesije in jim je bila določena tudi višina nadomestila za posebno rabo vode, ampak tudi tisti, ki vodne pravice v obliki upravnega dovoljenja še niso pridobili. Po presoji sodišča ima navedena posebna javna korist, ki je bila ugotovljena v zakonodajnem postopku, podlago tudi v načelih upravljanja z vodami, med katerimi sta tudi načeli dolgoročnega varstva kakovosti in smotrne rabe razpoložljivih vodnih virov ter povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda (2. in 4. točka 3. člena ZV-1). Vodna pravica, to je dovoljenje za posebno rabo vode (35. točka 7. člena ZV-1), se zato plačuje (123. in 124. člen ZV-1), obravnavana ureditev pa vzpostavlja enakost med dejanskimi uporabniki vode, za katero je treba pridobiti vodno pravico.

26. Obravnavana ureditev po presoji sodišča ne posega v pridobljene pravice. Posebna raba vode je dovoljena le na podlagi vodne pravice, za katero je treba plačati v skladu z določbami 123. in 124. člena ZV-1. Uporabniki, ki uporabljajo vodo na način, za katero je predpisana pridobitev vodne pravice (vodnega dovoljenja ali koncesije), pa te pravice še niso pridobili, z dejansko rabo vode niso pridobili pravice, niti pravno varovanega pričakovanja, da vodo rabijo brez plačila. Obveznost plačila za obstoječe uporabnike brez vodne pravice ne more biti odvisna le od trenutka izdaje vodnega dovoljena oziroma podelitve koncesije oziroma določitve višine nadomestila za dodeljeno vodno pravico. Posebna raba vode je obstajala že pred uveljavitvijo ZV-1, obveznost plačila nadomestila za rabo vode pa ne sega v čas pred iztekom roka (10. 8. 2004) do katerega so bili obstoječi uporabniki dolžni zaprositi za dodelitev vodne pravice, temveč je predpisana za obdobje dejanske rabe po 1. 1. 2005. To pa je obdobje, za katerega obstoječi uporabniki niso mogli več pričakovati, da bodo vodo lahko rabili brez plačila. Iz upravnega spisa ter zatrjevanj tožnika ne izhaja, da bi bilo za že izdano vodno dovoljenje za rabo vode za proizvodnjo pijač odmerjeno plačilo za vodno pravico. Tožnik je zato v skladu s 199e. členom ZV-1 dolžan poravnati plačilo za porabljeno vodo na podlagi že izdanega vodnega dovoljenja. Le v primeru iz prvega odstavka iz 199f. člena ZV-1 bi lahko tožnik, kolikor bi preplačal znesek nadomestila za rabo vode, izračunan v skladu s 199č. ali 199d. členom ZV-1, zahteval vračilo razlike med že plačanim zneskom plačila koncesnine in zneskom na podlagi navedenih členov izračunanega nadomestila.

27. Ob upoštevanju navedenega so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe, neutemeljeni. Z novelo ZV-1C je bil namreč, kakor je bilo že pojasnjeno, določen način obračunavanja nadomestil, ne glede na izdano ali neizdano vodno dovoljenje in za vse uporabnike vode na enak način. Dejstvo, da izpodbijana odločba ni bila izdana v roku enega meseca po tem, ko je upravni organ prve stopnje prejel vse podatke, ki jih je tožnik posredoval v skladu z zahtevo iz 199g. člena ZV-1, ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. Na podlagi določbe tretjega odstavka 199e. člena ZV-1 namreč odloči o plačilu za vodno pravico ministrstvo z odločbo po uradni dolžnosti. Kolikor tožena stranka na podlagi popolne vloge ni odločila v skladu s 222. členom ZUP, je imel tožnik pravico do pravnega sredstva iz četrtega odstavka tega člena. Očitana kršitev pravil postopka pa ni kršitev, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti, saj na samo odločitev ne vpliva.

28. Tožnik z zatrjevanimi razlogi ne izkazuje, da je bil z izdajo izpodbijane odločbe postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi konkurenti glede na to, da mora za vodo, odvzeto iz javnega vodovoda, plačati tržno ceno vode in poleg tega tudi nadomestilo za rabo vode. Kakor je bilo že pojasnjeno, iz zatrjevanja tožnika ter upravnega spisa ne izhaja, da bi bilo za vodo, ki jo je tožnik prejela iz javnega vodovoda, že plačano nadomestilo za rabo vode pred njenim odvzemom. Odločitev tožnika ali bo za svojo proizvodnjo uporabljal vodo iz javnega vodovoda ali pa si bo pridobil koncesijo, oziroma vodno dovoljenje za vrtino in črpanje vode iz te vrtine, je poslovna odločitev tožnika, ki na odmero nadomestila za rabo vode ne vpliva. Kakor je bilo že pojasnjeno, tožnik ni imel osnove, da bi predvideval, da za vodo, odvzeto iz javnega vodovoda, ne bo plačal nadomestila za rabo vode poleg tržne cene vode. Po mnenju sodišča zato z navedenim zatrjevanje ne izkazuje ravnanja v nasprotju s 166. in 165. členom ZPOMK-1, saj je višina nadomestila za rabo vode za proizvodnjo pijač določena na podlagi količine prodane mineralne, izvirske ali namizne vode ter brezalkoholnih pijač v posameznem letu, in sicer v višini 2 EUR na m3 (prvi odstavek 199č. člena ZV-1), kar ob upoštevanju že navedenih razlogov ni nesorazmerno. Sodišče zato meni, da novela ZV-1C ni nesorazmerna zaradi tega, ker naj bi pretirano posegla v položaj tistih subjektov, ki vodo pridobivajo iz objektov ali naprav, namenjenih javni oskrbi s pitno vodo. Tožnik z zatrjevanji tako ne izkazuje, da bi mu bila kršena pravica do svobodne gospodarske pobude, oziroma da naj bi bilo ravnanje zakonodajalca v nasprotju z 64. in 65. členom ZPOMK-1. 29. Tožena stranka je tožniku odmerila nadomestilo za rabo vode v skladu z drugim odstavkom 199c. člena ZV-1 in pri določitvi števila letnih obrokov pravilno upoštevala število let do izteka obdobja, za katerega je vodna pravica podeljena. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZV-1 je plačilo za vodno pravico okoljska dajatev za rabo naravnih dobrin. Enako pravno naravo ima tudi nadomestilo za rabo vode, ki nadomešča plačilo za vodno pravico za čas, ko ta še ni formalno podeljena. Ker gre torej za javnopravno, ne pa obligacijsko razmerje, v tem primeru ne pride v poštev uporaba pravil o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in o zastaranju iz 346. člena tega zakonika. V obravnavani zadevi tudi ne gre za odmero davka po ZDavP-2 in je zato sklicevanje tožnika na določbo 125. člena tega zakona neutemeljeno. Tožnik torej na tej podlagi ni pridobil nobenih upravičenj in je zato neutemeljen tudi njegov očitek o posegu v pridobljene pravice, o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom in lastninske pravice ter o kršitvi načela pravne države. V ostalem delu sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in upravnega akta druge stopnje, s katerima so bili zavrnjeni ugovori tožnice in jih, da bi se izognilo ponavljanju, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ponovno ne navaja. Ker, glede na pojasnjeno, sodišče ni ugotovilo neskladnosti uporabljenih zakonskih določb z Ustavo, ni sledilo predlogu tožnika za vložitev zahteve za presojo ustavnosti teh določb pri Ustavnem sodišču RS.

30. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.