Jedro

Glede na prepričljivo izpovedbo tožnice so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi prišlo do zamenjave dejanskega stanja na strani tožnice iz razlogov, ker naj bi bila zmedena ter pod stresom. Iz razpravnega zapisnika izhaja, da je tožnica na vprašanja povsem jasno odgovarjala.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbi tožnice glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust in ji ga tudi priznalo, saj je toženka pod nazivom izplačila regresa za letni dopust dejansko izplačevala opravljene ure dela in ne regres za letni dopust. Enako velja tudi za prikazane malice in potne stroške. Priznalo ji je tudi neizplačane zneske prikrajšanja pri plači za meseca november in december 2017, skupaj z dodatki za nadurno delo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa za ostala obdobja, torej za leto 2015, 2016 in za čas od 1. 1. 2017 do 31. 10. 2017 utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (IV. in VI. točka izreka).

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da dolžna tožnici v roku 15 dni plačati prikrajšanje pri plači za mesec november 2017 v znesku 1.042,97 EUR bruto, ob odštetju že izplačanega neto zneska 380,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 19. 12. 2017 dalje do plačila in za mesec december 2017 v znesku 943,40 EUR bruto, ob odštetju že izplačanega neto zneska 637,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 19. 1. 2018 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Razsodilo je tudi, da je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati stroške prevoza na delo in z dela ter stroške prehrane med delom za mesece: september 2015 v znesku 122,00 EUR, za oktober 2015 v znesku 147,50 EUR, za november 2015 v znesku 143,25 EUR, za december 2015 v znesku 147,50 EUR, za november 2017 v znesku 143,67 EUR in za december 2017 v znesku 135,13 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov zvezi z delom od 18. do 19. dne v posameznem mesecu (II. točka izreka) in da je dolžna tožnici plačati regres za letni dopust: - sorazmerni del za leto 2015 v bruto znesku 150,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 1. 1. 2016 dalje do plačila; - za leto 2016 v bruto znesku 900,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 2. 7. 2016 dalje do plačila; - za leto 2017 v bruto znesku 950,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 2. 7. 2017 dalje do plačila.

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih neto zneskov regresa za letni dopust od 1. do 2. 7. v posameznem koledarskem letu (III. točka izreka), za plačilo odpravnine v višini 324,66 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2018 dalje, za obračun dodatka za delo preko polnega delovnega časa za leto 2015 v višini 2.374,06 EUR bruto, za leto 2016 v višini 4.831,84 EUR bruto, ter za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 10 2017 v višini 6.187,53 EUR bruto, za obračun in plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožnici (IV. točka izreka). Tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo davka in prispevkov od plač in regresa za letni dopust je zavrglo (V. točka izreka) in toženki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 128,39 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru (VI. točka izreka) in plačati sodno takso v znesku 75,60 EUR (VII. točka izreka).

2. Zoper IV. in VI. točko izreka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je bila pri podaji izpovedi na glavni obravnavi, da ji je toženka vsakomesečno izplačala oddelano število ur (delo preko polnega delovnega časa), zmedena, pod stresom in pod velikim pritiskom zaradi prisotnosti toženke. V tožbi je obrazložila in podala zahtevek iz naslova dela preko polnega delovnega časa. V letu 2015 je opravila 397 nadur, v letu 2016 808 nadur in v letu 2017 1.028 nadur. Skupno je tako opravila 2.233 nadur. Tako velike količine dela preko polnega delovnega časa pa tožnica nikoli ni dobila plačanega s strani toženke. To je razvidno tudi iz njene lastne evidence. Toženka je tožnici pod pretvezo plačila nadur, izplačevala stroške prevoza na delo in z dela ter stroške prehrane. Poleg različnih izplačil iz delovnega razmerja ji je toženka plačala nekaj malega denarja za dodatne ure dela samo v primerih, ko je delala dobesedno od jutra do večera. Nikoli pa ji ni izplačala vseh nadur. Poleg tega so bila ta delna plačila nadur izplačana pod postavkami: letni regres, prehrana med delom, prevoz na delo, potni stroški, dnevnice, itd., kot doplačilo do minimalne plače. Tožnica vztraja pri svojih navedbah iz tožbe za neplačano delo nad polnim delovnim časom za leto 2015, 2016 in 2017 v višini urne postavke 4,5 EUR na uro. Nadalje se tožnica pritožuje tudi zoper izrek o stroških postopka, ki so bili odmerjeni na podlagi ocene sodišča prve stopnje, da je tožnica v sporu uspela v višini 20 %. Meni, da je njen uspeh v postopku bistveno višji. Tudi glede na podane razloge v pritožbi, tožnica meni, da je v celoti utemeljila svoj tožbeni zahtevek in je s tem v zvezi upravičena do višje povrnitve stroškov v korist službe za BPP. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu (IV. in VI. točka izreka) spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške ter predlaga taksno oprostitev, pri čemer se sklicuje na ugotovitve in listine pridobljene v postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči (BPP 48/2021).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov navedenih v pritožbi. Skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) je na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, tožnica pa se na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje. Sodišča prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Tožnica s pritožbo izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka na obračun in izplačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa za leto 2015, 2016 in za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na izpovedbo tožnice, zaslišane kot stranka v postopku dne 20. 10. 2020. Tožnica je tedaj izpovedala, da ji je toženka vsakomesečno izplačala oddelano število ur po urni postavki 4,50 EUR na uro, kot sta se to dogovorili s toženko. Ni pa ji izplačala ničesar ostalega, tako tudi ne potnih stroškov, malice in regresa.

6. Glede na prepričljivo izpovedbo tožnice so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi prišlo do zamenjave dejanskega stanja na strani tožnice iz razlogov, ker naj bi bila zmedena ter pod stresom. Iz razpravnega zapisnika izhaja, da je tožnica na vprašanja povsem jasno odgovarjala. Sodišče prve stopnje je tožnici postavilo več vprašanj glede izplačil zneskov za malico, za potne stroške in regres, pri čemer je tožnica pojasnila, da ji zneske za malico in potne stroške in tudi regres, v spornem obdobju toženka ni izplačala, je pa res, da je izplačilo v plačilnih listah prikazala. Za opravljene ure ji je priznavala 4,50 EUR za vsako uro, brez malice in potnih stroškov. Na vprašanje pooblaščenca tožnice, ali njena izpovedba velja tudi za mesece november in december 2017 ter januar 2018, je tožnica izpovedala, da ne in da se njena izpovedba o izplačanih vseh oddelanih urah nanaša na obdobje do meseca oktobra 2017. 7. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo izpovedbi tožnice glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust in ji ga tudi priznalo, saj je toženka pod nazivom izplačila regresa za letni dopust dejansko izplačevala opravljene ure dela in ne regres za letni dopust. Enako velja tudi za prikazane malice in potne stroške. Priznalo ji je tudi neizplačane zneske prikrajšanja pri plači za meseca november in december 2017, skupaj z dodatki za nadurno delo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa za ostala obdobja, torej za leto 2015, 2016 in za čas od 1. 1. 2017 do 31. 10. 2017 utemeljeno zavrnilo. Tožnica tako v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah iz tožbe za neplačano delo nad polnim delovnim časom za navedena obdobja v višini urne postavke 4,50 EUR na uro. Kot je to prepričljivo izpovedala na glavni obravnavi, so bile vse opravljene ure plačane v znesku 4,50 EUR na uro, kot sta se to dogovorili s toženko.

8. Sodišče prve stopnje je v točki IV. izreka zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, na plačilo odpravnine v višini 324,66 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da iz dokazov v spisu1 izhaja, da je toženka tožnici pripadajoči znesek odpravnine nakazala 11. 4. 2018. Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine utemeljeno zavrnilo. Nenazadnje pritožba glede omenjenega niti nima nobenih razlogov.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odmere stroškov postopka (VI. izreka). Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Presodilo je, da je tožnica v postopku z zahtevkom delno uspela, to je v znesku 3.808,35 EUR, medtem ko je vtoževala 18.868,71 EUR. V tem primeru gre za uspeh v višini 20 %, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (IV. in VI. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker tožnica izpolnjuje pogoje za prejemanje brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč (odločba BPP 48/2021 za vložitev pritožbe), je tožnica na podlagi šestega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1)2 oproščena plačila sodne takse.

1 Izpis prometa na računu v prilogi B9. 2 Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami.