Jedro

Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če tožnik v določenem roku pomanjkljivosti tožbe ne odpravi in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, razen, če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožnik je dne 1. 4. 2025 vložil vlogo, naslovljeno "Pritožba zoper odločbo z dne 20.02.2025, prejeto dne 25.03.2025 Številka: 35020-2/2025-2560-2", v kateri tožnik navaja, da se pritožuje zoper odločbo Ministrstva za naravne vire in prostor, ker se ne strinja z odkupno ceno zemljišča, kot jo je določil cenilec A. in sicer 30 EUR za m². Nikjer ni omenjena cenitev cenilca A. A., ki jo je tožnik priložil pritožbi, ki je vrednost nepremičnin ocenil na 94 EUR za m². Ponujena odkupna cena je nerealna.

2.Sodišče je tožniku s pozivom opr. št. I U 575/2025-6 z dne 10. 6. 2025 naložilo, naj v roku 15 dni odpravi pomanjkljivosti tožbe in sicer naj sodišču predloži izpodbijani akt, pravilno navede toženo stranko, predloži zadostno število izvodov tožbe in prilog k tožbi ter predlaga, kako in v čem se naj upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost.

3.Tožnik se je na poziv odzval z vlogo z dne 18. 6. 2025. V njej je navedel, da njegovo pisanje ni tožba, ampak pritožba, ter da sodišču predlaga, da "določi evropsko sodno zapriseženega cenilca, ki bo realno, strokovno in pravično ocenil". Določitev cenilca s sodne strani je nujna, saj je tožnik želel kontaktirati več oseb, ki so pristojne za te zadeve, pa ni bilo uspeha.

4.Tožba ni dovoljena.

5.Tožba mora kot formalni akt vsebovati različne predpisane sestavine, med drugim mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost (prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Tožbeni predlog v sporih o zakonitosti upravnega akta, v katerih se odloča o izpodbojni ali ugotovitveni tožbi, ni strogo formaliziran, mora pa biti iz njega mogoče jasno ugotoviti zahtevan obseg odprave akta oziroma ugotovitve njegove nezakonitosti. Če iz tožbe navedenega ni mogoče razbrati, je taka tožba pomanjkljiva in je ni mogoče obravnavati.

6.Sodišče tožnikovo vlogo kljub njegovi navedbi, da gre za pritožbo, šteje za tožbo. Pritožba zoper dokončno odločbo ni več mogoča, mogoč je le še upravni spor. Tožnikova vloga po vsebini predstavlja (sicer nepopolno) tožbo, zato jo sodišče, ki mora vloge presojati glede na njihovo vsebino (falsa denominatio non nocet), šteje za tožbo.

7.Ker tožnik v tožbi ni navedel, kaj zahteva od sodišča (odpravo izpodbijanega akta, spremembo izpodbijanega akta ali ugotovitev njegove nezakonitosti), ga je sodišče v skladu z 31. členom ZUS-1 pozvalo, da to pomanjkljivost tožbe odpravi, ter ga tudi opozorilo, da bo tožbo zavrglo, če v danem roku pomanjkljivosti ne bo odpravil in zaradi tega zadeve ne bo mogoče obravnavati. Vloga, s katero se je tožnik odzval na poziv sodišča, ne vsebuje tožbenega predloga v smislu prvega odstavka 33. člena ZUS-1, sodišče pa tega tudi ne more razbrati iz smisla tožnikovih navedb.

8.Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ tožene stranke v korist razlastitvene upravičenke A. razlastil nepremičnino v lasti tožnika (I. točka izreka izpodbijane odločbe), odločil, da je ta odločba podlaga za vpis lastninske pravice na nepremičnini v korist razlastitvene upravičenke ter izbris zaznambe razlastitvenega postopka (II. točka izreka), odločil, da je ta odločba podlaga za ugasnitev in izbris vknjiženih stvarnih služnosti, nujnih poti in nepravih stvarnih bremen na nepremičnini (III. točka izreka), stranke napotil na sodišče za odmero odškodnine v nepravdnem postopku (IV. točka izreka) ter odločil, da bo o stroških odločal s posebnim sklepom. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da odločitev iz IV. točke izreka temelji na četrtem odstavku 215. člena Zakona o urejanju prostora (ZureP-3), v skladu s katerim upravni organ v primerih iz prejšnjih odstavkov istega člena odloči o odškodnini oziroma nadomestilu, če v razlastitvenem postopku razlastitveni upravičenec in zavezanec skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu, ali napoti stranki na sodišče za odmero odškodnine v nepravdnem postopku, v primeru spora o pravici do odškodnine pa stranki napoti na pravdo.

9.Tožnikove navedbe o tem, da je bila višina odškodnine, ki jo je predlagala razlastitvena upravičenka, prenizka, glede na zgoraj povzeto vsebino izpodbijane odločbe ne predstavljajo navedb, ki bi lahko vodile v zaključek, da je izpodbijana odločba nepravilna ali nezakonita in tako smiselno predstavljale izpodbojni (ali katerikoli drugi) tožbeni predlog.

10.Sodišče tako iz tožbenih navedb ne more razbrati, kaj želi tožnik s tožbo doseči oz. kaj zahteva od sodišča. Predlog, naj sodišče postavi cenilca, ki naj oceni vrednost nepremičnin, bi lahko predstavljal kvečjemu dokazni predlog, ki pa bi ga sodišče lahko obravnavalo le, če bi vsebinsko odločalo o tožbi.

11.Glede na zgoraj navedeno tožbe ni mogoče obravnavati. Sodišče ob tem ni našlo razlogov, zaradi katerih bi bil izpodbijani upravni akt ničen. Zato je tožbo zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če tožnik v določenem roku pomanjkljivosti tožbe ne odpravi in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, razen, če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen.