Jedro

Za spor v zvezi s tožnikovo dolžnostjo vrnitve preveč izplačane družinske pokojnine predstavlja spor o prenehanju pravice do družinske pokojnine predhodno vprašanje. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga toženca, da naj postopek vrnitve preplačila prekine, niti se ni odločilo, da bo samo rešilo predhodno vprašanje, niti ni postopkov združilo v skupno obravnavanje, sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 3. in 4. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 11. 2009 v II. tč. izreka, kjer je odločila, da je bila tožniku družinska pokojnina v obdobju od 6. 8. 2006 do 30. 11. 2008 preveč izplačana v znesku 10.531,01 EUR (1. točka izreka sodbe). V 2. točki izreka je razsodilo, da je bila tožniku družinska pokojnina preveč izplačana za čas triletnega zastaralnega roka v obdobju od 6. 8. 2006 do 25. 11. 2006. V 3. točki izreka je toženi stranki naložilo, da o višini preplačila odloči v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo. Naložilo ji je tudi, da tožniku v 8 dneh povrne 392,16 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka (4. točka izreka).

Zoper sodbo v 1., 3. in 4. tč. izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dokončno odločbo izdala na podlagi prvega odst. 275. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. O ugotovitvi preplačila je tožena stranka dolžna izdati odločbo, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem ji bo preplačilo povrnjeno. Z odločbama št. ... z dne 30. 4. 2009 in št. ... z dne 9. 6. 2009 je tožena stranka dokončno odločila, da tožniku preneha pravica do družinske pokojnine z 31. 8. 2004. Vrnitev preplačila je verzijska terjatev, kot določa 190. čl. Obligacijskega zakonika, po katerem nastane obveznost vrnitve med drugim tudi v primeru, ko je bil nekdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega oz. je prejel nekaj glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Sodišče prve stopnje se je nepravilno sklicevalo na 191. čl. Obligacijskega zakonika in odločilo, da tožena stranka neupravičeno terja vračilo prejete družinske pokojnine za čas po 25. 11. 2006, ker naj bi razpolagala s podatkom, da je tožnik dne 26. 11. 2006 dopolnil 26 let. Po določbah ZPIZ-1 ni več izpolnjeval pogojev za pravico do družinske pokojnine, to pa naj bi pomenilo, da je tožena stranka izplačevala dajatev, čeprav je vedela, da je ni dolžna. Tudi če je tožena stranka dajatev izplačevala pomotoma oz. ni bila dovolj skrbna, to ne pomeni, da je deloma plačala neobstoječo obveznost. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2007 z dne 10. 3. 2009, po kateri je zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi lahko tudi krivdna. Upravičeno terja povračilo preveč prejete družinske pokojnine tudi za čas od 26. 11. 2006 do 30. 11. 2008. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev in navaja, da je toženka uveljavljala le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer določbe 191. čl. Obligacijskega zakonika. Iz navedb v pritožbi izhaja, da je tožena stranka vedela, da je tožnik 26. 11. 2006 dopolnil 26 let in mu s tem datumom preneha pravica do družinske pokojnine. Na to dejstvo mora, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožena stranka paziti po uradni dolžnosti. Ker je družinsko pokojnino izplačevala še naprej je jasno, da je izplačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna. Dejansko se tožena stranka sklicuje na svojo pravno zmoto, ker pa je predmet njenega poslovanja prav pokojninsko zavarovanje ter opravljanje poslov v zvezi s pokojninskim zavarovanjem, se na pravno zmoto ne more sklicevati. Trditve utemeljuje s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 593/99 z dne 17. 5. 2000. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kot določa drugi odstavek 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). Z izpodbijano dokončno odločbo je tožena stranka odločila o obdobju, v katerem je bila tožniku družinska pokojnina preveč izplačana ter o višini preplačila. Dokončno odločbo je sicer sodišče prve stopnje v prvi točki izreka delno odpravilo in sicer tako glede celotnega obdobja, ko naj bi tožnik brez pravne podlage prejemal družinsko pokojnino, kot glede zneska preplačila. V drugi točki izreka, ki je tožena stranka s pritožbo ne izpodbija in je tako postala pravnomočna, pa je tožbeni zahtevek vsebinsko delno zavrnilo z odločitvijo, da je bila družinska pokojnina preveč izplačana v obdobju od 6. 8. 2006 do 25. 11. 2006. Izrek prvostopenjske sodbe je tako delno nejasen in nasprotuje sam sebi, saj je dokončna odločitev v prvi točki izreka sodbe odpravljena glede celotnega obdobja domnevno neutemeljenega prejemanja družinske pokojnine, v drugi točki izreka pa je odločeno, da je bila družinska pokojnina preveč oz. neutemeljeno izplačana v deloma enakem obdobju. Ob tem sodišče ni odločilo oz. opredelilo obdobja, v katerem pa, po njegovi ugotovitvi, družinska pokojnina tožniku ni bila preveč izplačana, kar pomeni nejasnost. Glede na izrek sodbe ter ob upoštevanju pravnomočnosti druge točke izreka ni ovire, da tožena stranka, v skladu z obveznostjo iz tretje točke izreka, ponovno odloči, da je bila tožniku družinska pokojnina preveč izplačana tudi v obdobju od 26. 11. 2006 do 30. 11. 2008, saj sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka oz. o pravici ni odločilo. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek nasprotuje samemu sebi, s tem pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na takšno kršitev sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Po navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo je odločba, da tožniku preneha pravica do družinske pokojnine z 31. 8. 2004 postala dokončna in tudi izvršljiva, saj v skladu z 262. čl. ZPIZ-1 pritožba in revizija ne zadržita izvršitve odločbe. Zoper dokončno odločbo je bila vložena tožba v socialnem sporu, ki jo sodišče prve stopnje obravnava v zadevi opr. št. Ps 1778/2009. Za odločitev v tem socialnem sporu pomeni odločitev v navedeni zadevi predhodno vprašanje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do predloga tožene stranke, da postopek prekine, kar kot možnost določa 1. točka prvega odstavka 206. čl. ZPP in 21. čl. ZDSS-1, niti se ni odločilo, da bo samo rešilo predhodno vprašanje. V ta namen bi lahko upoštevalo opozorilo tožene stranke in postopek v obeh socialnih sporih, tako zaradi presoje dokončne odločbe o prenehanju pravice do družinske pokojnine, kot zaradi obveznosti povrnitve preplačila, združilo v skupno obravnavanje, s čimer bi odpravilo možnost nasprotujočih oz. neskladnih odločitev. O teh odločilnih dejstvih sodba nima razlogov, kar pomeni dodatno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 191. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007). Po navedeni določbi nima pravice zahtevati nazaj, kdor je nekaj plačal, za kar je vedel, da ni dolžan oz. da za takšno plačilo ni pravne podlage. Višje delovno in socialno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da v primeru preplačil pri uresničevanju pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne gre za prostovoljno izpolnitev obveznosti, za katero bi pri toženi stranki obstajala zavest, da te obveznosti ni dolžna izpolniti, dajatev pa vseeno izplačuje (na primer sodbi opr. št. Psp 614/2009 z dne 11. 3. 2010 in Psp 180/2010 z dne 23. 6. 2010). Tožena stranka je dolžna ravnati po 275. čl. ZPIZ-1, ki ji nalaga da o ugotovitvi preplačila izda odločbo, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem ji bo preplačilo povrnjeno. S stališči, kot jih je zavzelo sodišče prve stopnje, bi bila določba 275. čl. ZPIZ-1 neučinkovita. Vsebina navedene določbe pomeni že zakonski pridržek, da tožena stranka v primeru obogatitve brez pravnega temelja ali odpadle pravne podlage zahteva vrnitev neupravičeno prejetega ali zadržanega in takšnega pridržka v smislu 191. čl. OZ niti ni dolžna posebej izjaviti. Zakon osebi, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, nalaga, da prejeti znesek vrne v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Tožniku je bilo, v skladu s 1. in 2. odst. 185. čl. ZPIZ-1, v obrazložitvi odločbe z dne 24. 9. 2003 pojasnjeno, da mora v 8 dneh sporočiti zavodu vsako spremembo, ki vpliva na pravico do prejemanja pokojnine, kot na primer sklenitev delovnega razmerja, pričetek opravljanja samostojne dejavnosti, sklenitev zakonske zveze in drugo. Tožnik ni v postopku niti zatrjeval niti dokazal, da je zavod na katerokoli spremembo v zvezi s pravico oz. uživanjem obvestil. Opustitev sporočanja podatkov na podlagi katerih pravica preneha ali se zmanjša je v 389. čl. ZPIZ-1 sankcionirana kot prekršek. Tožena stranka je nedvomno imela podatek o tožnikovem rojstnem datumu, to pa ne pomeni, da je dajatev – družinsko pokojnino po dopolnitvi 26 let starosti izplačala ob vedenju, da tega ni dolžna storiti. Tožena stranka ima, kot določa 1. odst. 10. čl. ZPIZ-1, status javnega zavoda, pri izpolnjevanju svojih nalog in uresničevanju pravic ter obveznosti zavarovancev je dolžna ravnati skladno z ZPIZ-1 in ostalimi predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter njen status. Obveznosti tožene stranke pri opravljanju dejavnosti so podrobneje določene v Statutu zavoda (Ur. l. RS, št. 114/2006). Voljo pravne osebe oblikujejo njeni organi, izrazi pa jo lahko poslovodni organ oz. zakoniti zastopnik ali od njih pooblaščene osebe. Ni mogoče trditi, da so voljo, da se tožniku izplača družinska pokojnina, do katere ni bil upravičen, oblikovali organi zavoda oz., da je to tem pri njih sploh obstajala kakršnokoli oblika vedenja. Nobenega dokaza ni, da je tožnik z vednostjo ali celo po volji organov upravljanja, zastopnika ali drugega pooblaščenega delavca prejemal družinsko pokojnino po datumu, ko je sklenil delovno razmerje in tudi ne po datumu, ko je dopolnil 26 let starosti.

Ničesar ne spremeni sklicevanje tožene stranke na sodbe Vrhovnega sodišča, ker gre za drugačne primere, kjer ni bila določena zakonska obveznost vrnitve denarnega zneska, do katerega oseba ni imela pravice, kot je za primer neupravičenega izplačila dajatev iz pokojninskega zavarovanja določeno v 275. čl. ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku odpravilo nejasnosti v izreku. Opredelilo se bo do predloga tožene stranke, da se postopek v tem sporu, v katerem je odločitev nedvomno odvisna tudi od odločitve v socialnem sporu opr. št. Ps 1778/2009 prekine, oz. bo odločilo o predhodnem vprašanju. Po odpravi navedenih pomanjkljivosti bo s pravilno uporabo materialnega prava ob ugotovljenih dejstvih ponovno odločilo.

O zahtevku za povračilo stroškov odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo v skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP, po katerem se ob razveljavitvi odločbe in vrnitvi zadeve v novo sojenje odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.