Jedro

Tožba, ki je vložena pred izdajo sklepa o preizkusu terjatev, je nedvomno preuranjena. V obravnavani zadevi jo je tožeča stranka dejansko vložila, še preden so bili podani pogoji v skladu s 300. členom ZFPPIPP.

V obravnavani zadevi je bila tožba res vložena preuranjeno, saj je bila vložena še pred izdajo sklepa o preizkusu terjatev, vendar pa je bil že odgovor na tožbo vložen po objavi odločitve višjega sodišča o sklepu o preizkusu terjatev. Prav tako je sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo izvedlo po objavi tega sklepa, ko so že nastopili pogoji za vložitev tožbe. Takrat je bil namreč že izdan pravnomočen sklep o preizkusu terjatev, zato o preuranjenosti ni več mogoče govoriti. Z izdajo pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev pa je tudi izpolnjena predpostavka za obravnavanje ugotovitvene tožbe in tudi izkazan pravni interes tožeče stranke za vsebinsko odločitev o zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo (I.) da se tožba zavrže in (II.) da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.287,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku petnajstdnevnega plačilnega roka.

2. Zoper to sodbo (pravilno: sklep – primerjaj 274. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) se je pravočasno pritožila tožeča stranka in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in priglasila tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo z bistveno obrazložitvijo, da je šlo v konkretnem primeru dejansko za preuranjeno vloženo tožbo, ki ni vložena v skladu s 300. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Navedlo je, da gre za specialni predpis po procesnih predpostavkah za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. V nadaljevanju je navedlo, da je bila tožba vložena, preden je bil izdan sklep o preizkusu terjatev v stečajnem postopku, ki teče nad toženo stranko (sodišče prve stopnje je tu v obrazložitvi pomotoma navedlo, da je bila tožba vložena priporočeno po pošti dne 13. 2. 2021, pri čemer je pravilni datum 13. 1. 2021, kot je pravilno navedlo že v povzetku navedb pravdnih strank – v 1. in 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje je navedlo, da je bil sklep o preizkusu terjatev izdan 1. 2. 2021, o pritožbi tožeče stranke pa je bilo odločeno s sklepom višjega sodišča dne 3. 3. 2021. Poudarilo je še, da ne gre za odločanje o vsebini zahtevka, temveč o procesnih predpostavkah za vložitev tožbe po specialnih predpisih – ZFPPIPP. Ob tem je še navedlo, da tožeča stranka tudi ni vložila nobenih dokazil o obstoju terjatve, vendar se sodišče s tem in z ugovorom o delnem zastaranju navedenih terjatev ni ukvarjalo, ker je tožbo zaradi obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe po 30. členu ZFPPIPP, v konkretnem primeru zavrglo.

6. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja, pri čemer tudi navaja, da sodba nima obrazložitve o bistvenih navedbah tožeče stranke. Tožba pa ni preuranjena, ker je sklep o preizkusu terjatev postal pravnomočen še pred odločitvijo o tem tožbenem zahtevku, o ugovoru pa se sodišče ni vsebinsko izreklo, saj ni povedalo, zakaj naj bi bilo stališče tožeče stranke napačno. Prav tako ni obrazložilo odstopa od enotne sodne prakse, da se odloča po stanju na dan zaključka glavne obravnave, kar izhaja tudi iz 247. člena ZPP (ta člen tožeča stranka še večkrat ponovi). Navaja, da v 247. členu ZPP ni določeno, da bi se tožbo zavrglo, če je vložena preuranjeno in se med postopkom okoliščine spremenijo tako, da zahtevek ni več preuranjen, temveč določa, da se zavrže tožbo le, če je vložena prepozno in je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe. Na dan zaključka glavne obravnave tožba ni bila več preuranjena. Ne strinja pa se tudi s tem, da zahtevek ni izkazan.

7. Višje sodišče pojasnjuje, da se je tožeča stranka očitno zmotila, ko je navajala 247. člen ZPP, saj to določilo govori o izločitvi izvedenca. Verjetno je mislila 274. člen ZPP. Ta določa, da po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen), da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe (prvi odstavek 274. člena ZPP).

8. Tožeča stranka je vložila ugotovitveno tožbo, s katero zahteva ugotovitev obstoja njene terjatve v višini 71.907,67 EUR. Tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost ali nepristnost kakšne listine (prvi odstavek 181. člena ZPP). Takšna tožba se lahko (med drugim) vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi (drugi odstavek 181. člena ZPP). Poseben predpis za obravnavan primer je ZFPPIPP. Ta v prvem odstavku 300. člena določa, da mora upnik, katerega terjatev je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu tega zakona drugače določeno. Če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe, preneha njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika (četrti odstavek 300. člena ZFPPIPP).

9. Iz navedenih določil je razvidno, upoštevaje tudi načelo koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP in 296. člen ZFPPIPP, ki določa dolžnost prijaviti vse terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, da mora upnik vložiti tožbo za ugotovitev obstoja terjatve v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic oziroma v primeru, da je bila zoper tak sklep vložena pritožba, ta rok teče od objave sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o tej pritožbi (314.a člen ZFPPIPP). Šele iz sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic upnik z gotovostjo izve, ali in kdo vse je prerekal njegovo terjatev ali pravico. Prav tako ta sklep vsebuje odločitev stečajnega sodišča o tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve.

10. Tožba, ki je vložena pred izdajo sklepa o preizkusu terjatev, je tako nedvomno preuranjena. V obravnavani zadevi jo je tožeča stranka dejansko vložila, še preden so bili podani pogoji v skladu s 300. členom ZFPPIPP, kot je sicer pravilno navedlo sodišče prve stopnje.

11. Vendar preuranjenega predloga ni mogoče šteti za neobstoječega. Že v sklepu II Ips 181/2016 je o podobnem primeru odločalo Vrhovno sodišče RS. Ta zadeva se sicer nanaša na predlog za nadaljevanje postopka v skladu s 301. členom ZFPPIPP, vendar pa po oceni višjega sodišča ta stališča pridejo v poštev tudi za obravnavano zadevo. Tam je Vrhovno sodišče RS zapisalo, da preuranjen predlog že pojmovno ne more biti prepozen, prav tako pa ga ni mogoče šteti za neobstoječega in mora sodišče odločiti o vsakem predlogu; njegova usoda pa je odvisna od postopanja sodišča. Zapisalo je tudi, da če sodišče predloga za nadaljevanje postopka ne obravnava, preden je prenehal zakonski razlog za prekinitev postopka oziroma preden nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka, ki pa nastopi z izdajo sklepa o preizkusu terjatev, mora o takem predlogu odločiti, ko nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka; če se izkaže, da je upnikov predlog v tem trenutku še vedno ustrezen, ker je bila njegova terjatev v stečajnem postopku res prerekana, ni ovir za to, da sodišče o njem odloči oziroma da nadaljuje postopek tako, da stečajnega upravitelja pozove k prevzemu pravde.

12. V obravnavani zadevi je tožeča stranka tožbo vložila priporočeno po pošti 13. 1. 2021, sodišče prve stopnje pa jo je prejelo 14. 1. 2021. 1. 2. 2021 je bil izdan sklep o preizkusu terjatev, ki je po pritožbi tožeče stranke (tamkajšnjega upnika) postal pravnomočen z odločitvijo višjega sodišča z dne 3. 3. 2021 (sklep Cst 55/2021), ki je bil objavljen 8. 3. 2021. 13. V obravnavani zadevi je bila tako tožba res vložena preuranjeno, saj je bila vložena še pred izdajo sklepa o preizkusu terjatev, vendar pa je bil že odgovor na tožbo vložen po objavi odločitve višjega sodišča o sklepu o preizkusu terjatev. Prav tako je sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo izvedlo po objavi tega sklepa, ko so že nastopili pogoji za vložitev tožbe. Takrat je bil namreč že izdan pravnomočen sklep o preizkusu terjatev, zato o preuranjenosti ni več mogoče govoriti. Z izdajo pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev pa je tudi izpolnjena predpostavka za obravnavanje ugotovitvene tožbe in tudi izkazan pravni interes tožeče stranke za vsebinsko odločitev o zahtevku. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

14. Tožeča stranka je sicer v pritožbi tudi ugovarjala navedbi sodišča prve stopnje, da ni vložila nobenih dokazil o obstoju terjatve. Vendar je sodišče prve stopnje že samo napisalo, da se s temi navedbami in ugovorom delnega zastaranja ni ukvarjalo, ker je tožbo zavrglo že zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Iz navedenega je tudi razvidno, da višje sodišče ne more prvič samo odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj sodišče prve stopnje o tem sploh še ni odločalo. Utemeljeni pritožbi je ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

15. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je višje sodišče pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.