Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ne glede na to, da je drugo tožbo zoper isti akt tožene stranke vložil tožnik po drugem odvetniku, je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je drugo tožbo zavrglo, saj je o prvi tožbi že odločilo, zoper isti akt pa ista stranka ne more vložiti dveh tožb.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) v zvezi s 16. členom ZUS in s 3. odstavkom 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/04) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 25.10.2006, s katerim je ta na podlagi 5. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06- sklep US) odločila, da tožniku zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja ali zlorabe postopka (1. in 3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil) omeji gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od 23.10.2006 od 15.45 ure do dne 23.1.2007 do 15.45 ure.
V razlogih izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče navaja, da je že odločilo o tožnikovi tožbi zoper obravnavani sklep o omejitvi gibanja s sodbo, št. U 2599/2006 -14 z dne 8.11.2006 Tožnik je namreč dne 4.11.2006 vložil tožbo zaradi molka uprave v zvezi z izrečenim ukrepom omejitve gibanja, ki jo je na naroku pred sodiščem 8. 11.2006 razširil še zoper izdani sklep tožene stranke z dne 25.10.2006. Glede na to je prvostopno sodišče tožnikovo drugo tožbo zoper isti sklep zavrglo.
Tožnik v tožbi navaja, da njegov pooblaščenec odvetnik M.M., ki ga zastopa po pooblastilu z dne 3.11.2006, ni sodeloval v postopku, ki se je vodil pred upravnim sodiščem pod opr. št. U 2599/2006. Sklep o omejitvi gibanja ni bil vročen tožnikovemu pooblaščencu v skladu z zakonom, prav tako je sodišče opravilo zaslišanje brez pooblaščenčeve vednosti. Tožnik ni zlorabljal azilnega postopka, svoje istovetnosti pa ne more izkazati s potnim listom, ker mu je bil ta odvzet s strani prevoznika. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da tožbi ugodi.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Po določbi 3. odstavka 189. člena ZPP, ki se v upravnem sporu primerno uporablja na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS, se o istem predmetu upravnega spora med istimi strankami ne more začeti nov upravni spor; če se ta začne, sodišče tožbo zavrže. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik dne 4.11.2006, po pooblaščeni predstavnici Pravnega informacijskega centra PIC, vložil tožbo zaradi molka uprave, ker tožena stranka tožniku, kljub temu, da mu je omejila gibanje na prostore centra za tujce, ni izdala odločbe. Na naroku za zaslišanje tožnika na sodišču prve stopnje dne 8.11.2006 je tožnikova pooblaščenka, predstavnica PIC, ki je v tožnikovem imenu edina vložila tožbo zaradi molka uprave, ki ji je bil na naroku vročen sklep tožene stranke z dne 25.10.2006, o začasni omejitvi gibanja, tožbo (vloženo zaradi molka organa) razširila še na sklep o začasni omejitvi gibanja. Na podlagi tako razširjene tožbe je prvostopno sodišče s sodbo, opr. št. U 2599/2006-14 z dne 8.11.2006, zavrnilo tožnikovo tožbo zoper predhodno navedeni sklep. To odločitev pa je potrdilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo, I Up 1670/2006-2 z dne 14.12.2006. Sklep tožene stranke z dne 4.11.2006 je bil 7.11.2006 poslan tožnikovemu odvetniku M.M., ki pa je zoper ta sklep vložil novo tožbo dne 13.11.2006, ki jo je prvostopno sodišče prejelo 14.11.2006, in je o njej odločilo s sklepom, ki je izpodbijan z obravnavano pritožbo.
Ker je tožnik v obravnavanem upravnem sporu vložil tožbo zoper isti sklep tožene stranke z dne 25.10.2006 (s katerim mu je bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce), o katerem je s sodbo, opr. št. U 2599/2006-14 z dne 8.11.2006, že odločilo prvostopno sodišče, je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, da je podana litispendenca in je zato tožnikovo tožbo utemeljeno zavrglo.
Vrhovno sodišče je zato na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.