Jedro

Zemljiškoknjižni lastnik poslovnih prostorov ni stranka v postopku za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 216/98-11 z dne 22.9.2000 se tako spremeni, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo sklep tožene stranke z dne 4.6.1998 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 10.12.1997, s katero je bilo ugotovljeno, da družba J.-J., d.o.o. iz L., izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti trgovina na drobno in proizvodnja kruha in peciva. Tožena stranka je predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrgla, ker ga ni podala upravičena oseba. Tožeča stranka v postopku, katerega obnovo predlaga, nima položaja stranke. Zahtevo tožeče stranke, da se ji v postopku za ugotavljanje pogojev za opravljanje dejavnosti prizna položaj stranke, je tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 3. 3. 1998.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi tudi, kadar osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Po določbi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je stranka v postopku oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Lastnost stranke v upravnem postopku ima torej oseba, ki je lahko imetnik oziroma nosilec kakšne pravice, obveznosti ali pravne koristi, o kateri se odloča v konkretni upravni stvari. Ker te pravice, obveznosti ali pravne koristi določajo materialni predpisi, se po teh predpisih presoja tudi vprašanje, kdo ima lahko lastnost stranke v upravnem postopku. Sodišče se sklicuje na določbo 6. odstavka 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93, 29/94 in 82/94) ter na določbo 12. člena Zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93), iz katere izhaja, da je eden izmed pogojev za opravljanje dejavnosti, dokazilo o razpolaganju s prostori (zemljiškokjnižni izpisek ali kupoprodjana pogodba z osebo, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik poslovnega prostora). Sodišče se sklicuje na podatke v predloženih upravnih spisih, iz katerih izhaja, da je družba J.-J., d.o.o. iz L., kateri je bila izdana odločba o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, kot dokazilo o razpolaganju s prostori v poslovni stavbi na parceli, št. 1824/1, predložila kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenila s tožečo stranko, ki pa je bila zaradi neplačila kupnine razdrta. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bila dne 11.6.1997 vknjižena lastninska pravica na poslovni stavbi, stoječi na parceli št. 1824/1, vl. št. 3096 k.o. P., na tožečo stranko. Po presoji prvostopnega sodišča je oseba, ki bi morala imeti v postopku položaj stranke, v tem primeru tožeča stranka kot zemjiškoknjižni lastnik, pa v postopku ni bila udeležena kot stranka, upravičena predlagati obnovo postopka zaradi razloga po 9. točki 249. člena ZUP, ki deluje absolutno, zato že obstoj navedenega razloga, zadostuje za dovolitev obnove postopka.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj naj bi bilo v postopku ugotavljanja pogojev za opravljanje dejavnosti, kot stranko vedno šteti zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine, v kateri se bo dejavnost opravljala. Navaja, da je po 49. členu ZUP/86 stranka v postopku sicer tudi oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, pri čemer pa to osebo v konkretnem postopku opredeljuje materialni predpis. V konkretnem primeru sta podlaga za odločanje Zakon o gospodarskih družbah in Zakon o trgovini, ki pa ne določata, da je stranka v postopku, v katerem se ugotavljajo pogoji za opravljanje dejavnosti, zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine oziroma poslovnega prostora, kjer se bo opravljala dejavnost. Zemljiškoknjižni lastnik, ki osporava prenos lastniske pravice, ima na razpolago tožbo v pravdnem postopku, ne more pa biti udeležen v upravnem postopku, ker zato ni pravne podlage. Takšna je tudi dolgoletna praksa pri vodenju upravnih postopkov v takih zadevah. Stališče sodišča v izpodbijani sodbi, bi pomenilo, da bi moral upravni organ, kljub temu, da je vložnik zahteve za izdajo odločbe vlogi predložil dokaz o tem, da ima izključno pravico uporabe poslovnega prostora, vabiti kot stranko v tem postopku tudi zemljiškoknjižnega lastnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri tožbeni navedbi, da ima v tem postopku položaj stranke. Navaja, da družba J.-J. ni niti lastnik, niti najemnik poslovnih prostorov v katerih opravlja dejavnost. Kot zemljiškoknjižni lastnik stavbe, v kateri se sporni poslovni prostori nahajajo, ima interes, da se to ugotovi.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da predlagatelj obnove ni sodeloval kot stranka v postopku zaradi ugotavljanja pogojev za opravljanje dejavnosti. Sporno pa je, ali bi v tem postopku moral sodelovati kot stranka. Od tega je namreč odvisno, ali je predlog za obnovo postopka vložila upravičena oseba. Položaj stranke ima po 49. členu ZUP/86 oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, oseba, zoper katero teče postopek, ter oseba, ki ima za varstvo pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Vprašanje, ali gre položaj stranke v postopku osebi, ki predlaga obnovo postopka iz razloga 9. točke 249. člen ZUP, običajno ne more biti sporno, kadar obnovo predlaga oseba, na katere zahtevo je bil uveden prvotni postopek, ali oseba, zoper katero je tekel prvotni postopek, torej aktivna ali pasivna stranka. Drugače pa je, kadar, tako kot v tem primeru, obnovo predlaga nekdo tretji. V takem primeru mora upravni organ, ki odloča o predlogu, presoditi ali predlagatelj v postopku, katerega obnovo predlaga, varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi, o katerih se odloča v konkretni upravni stvari. Res je, kar navaja sodišče prve stopnje, da te pravice ali pravne koristi določajo materialni predpisi in se zato po teh predpisih tudi presoja vprašanje, kdo ima lastnost stranke v upravnem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvostopno sodišče napačno presodilo, da ima položaj stranke v postopku zaradi izdaje odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti tudi zemljiškoknjižni lastnik poslovnega prostora, v katerem se bo dejavnost opravljala. Iz določbe 12. člena Zakona o trgovini, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje izhaja, da je eden izmed pogojev za izdajo ugotovitvene odločbe na podlagi 4. odstavka 6. člena ZGD, tudi razpolaganje s poslovnimi prostori. Ali je ta pogoj izpolnjen, je dejansko vprašanje, ki ga upravni organ ugotavlja na podlagi dokazil, ki jih mora predložiti stranka, ki je vložila zahtevo za izdajo odločbe. Če se, tako kot v tem primeru, lastništvo dokazuje s pogodbo, sklenjeno z zemljiškoknjižnim lastnikom, upravni organ oceni ta dokaz in na tej podlagi ugotovi, ali je navedeni pogoj izpolnjen. Glede na navedeno je utemeljen pritožbeni ugovor, da v materialnih predpisih, ni podlage za sklep, da je zemljiškoknjižni lastnik stranka v postopku za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti. Ker torej tožeča stranka v tem postopku ne varuje nobene svoje pravice in pravne koristi, je tožena stranka pravilno uporabila določbo 256. člena ZUP in na tej podlagi predlog za obnovo postopka pravilno zavrgla.

Glede na navedeno je sklep sodišča, da ima tožeča stranka v tem postopku položaj stranke, nepravilen. Zato je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbo zavrnilo.