Jedro

Ministrstvo izda dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti sorodniku na podlagi vložene vloge in pisne ter obrazložene ugotovitve centra za socialno delo, da je tovrstna oblika rejništva otroku v korist. O navedenem ni mogoče odločiti z ustno odločbo v skrajšanem postopku po 144. členu ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno odločbo je ministrstvo zavrnilo zahtevo tožeče stranke za odpravo (1. točka izreka) in razveljavitev (2. točka izreka) odločbe Centra za socialno delo Velenje št. 1203-1/2016-15 z dne 21. 3. 2016 po nadzorstveni pravici.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica sicer upravičena stranka za vložitev zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, saj je v času odločanja o ukrepu za zaščito koristi otrok ter namestitvi v rejništvo skrbela za oba otroka. Po tretjem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ima stranski udeleženec v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače, zato je ministrstvo tožničino zahtevo v delu odločanja o namestitvi v rejništvo štelo kot vloženo s strani upravičene osebe. V nadaljevanju je ministrstvo obrazložilo zavrnitev zahteve tožeče stranke za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ker ni podan razlog iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP. V predmetni zadevi center za socialno delo ni izdal ustne odločbe, s katero bi tožnico določil kot rejnico, kot napačno meni tožeča stranka. Otroka sta po materini smrti ostala v varstvu pri tožnici, saj je bila to v tistem trenutku najprimernejša rešitev, pri tem pa ni bila izdana odločba o rejništvu in ne sklenjena rejniška pogodba. Brez teh aktov pa rejništva ni mogoče izvajati, zato je neutemeljena navedba tožeče stranke, da je bila ob enakem dejanskem stanju zadeva drugače rešena, kot je bila s prej izdano odločbo, saj v tej zadevi ni bila ta niti izdana. Glede na to razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP ni podan.

3. Neutemeljena pa je tudi zahteva za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZUP. Odločba z dne 21. 3. 2016 je bila izdana na podlagi 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Ocena centra za socialno delo o primernosti izvajanja rejništva s strani vlagateljice sodi v okvir drugega postopka in torej sama po sebi ne predstavlja kršitve materialnega prava v okviru namestitve otrok v rejništvo. Ker pri izdaji odločbe Centra za socialno delo Velenje št. 1203-1/2016 z dne 21. 3. 2016 ni bil očitno prekršen materialni predpis, je ministrstvo tudi po drugem odstavku 274. člena ZUP zahtevo zavrnilo.

4. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, ter nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Nasprotuje zaključku iz izpodbijane odločbe, da ni podan razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP. Napačna je po njenem mnenju ugotovitev tožene stranke, da tožnici ni bila izdana ustna odločba o izvajanju rejniške dejavnosti po določbi 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, s tem pa je po mnenju tožeče stranke podan razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po 2. točki 274. člena ZUP.

5. Razen tega se tožeča stranka v tožbi sklicuje tudi na razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po določbi 4. točke prvega odstavka 274. člena ZUP in zatrjuje, da je izpodbijano odločbo izdal krajevno nepristojen organ. Odločbo z dne 21. 3. 2016 je namreč izdal Center za socialno delo Velenje, čeprav sta otroka od 25. 12. 2015 do 30. 3. 2016 živela pri tožnici v ..., ... Zadnje začasno bivališče otrok je torej v ..., kar pomeni, da je to njuno prebivališče v smislu določb šestega odstavka 2. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD) v zvezi z določbami 81. in 82. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV). Tedanja skrbnica otrok A.A. bi morala poskrbeti, da bi se tudi formalno pred upravno enoto spremenilo stalno oziroma začasno prebivališče otrok, sicer pa je v zvezi s tem treba upoštevati tudi 3. člen Zakona o prijavi prebivališča. Otroka sta od 25. 12. 2015 bivala pri starih starših v ..., na območju Slovenj Gradca sta obiskovala tudi vrtec, oče otrok B.B. pa je Mestni občini Velenje predal stanovanje dne 9. 2. 2016. 6. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe. Meni, da so pogoji za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici izpolnjeni. Pri izdaji odločbe z dne 21. 3. 2016 namreč niso bile spoštovane koristi otrok, s tem pa sta bili očitno prekršeni določbi 5.a in 6. člena ZZZDR. Tožeča stranka v nadaljevanju opisuje okoliščine, iz katerih izhaja, da razvoj otrok pri starih starših ni bil ogrožen oziroma, da niso obstajale druge utemeljene okoliščine, ki bi narekovale iskanje druge rejniške družine oziroma odvzem otrok starima staršema. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in opravi glavno obravnavo, vpogleda predlagane listine, zasliši tožnico ter predlagane priče in pritegne izvedenca s področja klinične psihologije in psihiatrije. Nato naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti z drugo odločbo, s katero se odločba Centra za socialno delo Slovenj Gradec, št. 1203-1/2016 z dne 21. 3. 2016 po nadzorstveni pravici odpravi oziroma podredno razveljavi ali pa po odpravi oziroma razveljavitvi vrne pristojnemu organu v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

7. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Dodaja, da iz centralnega imenika izhaja, da imata oba otroka prijavljeno stalno prebivališče na ... Dejstvo, da sta otroka po materini smrti dejansko živela pri starih starših na območju Centra za socialno delo Slovenj Gradec, za spremembo krajevne pristojnosti ni relevantna navezna okoliščina iz tretjega odstavka 81. člena ZSV. Navedene navezne okoliščine določba niti ne predvideva, lahko pa se krajevna pristojnost določa po drugem odstavku 81. člena ZSV glede na povod za postopek, kar v konkretnem primeru ponovno odkazuje na Center za socialno delo Velenje, kjer se je zgodilo nasilje v družini. Ker po mnenju tožene stranke tožeča stranka razlogov iz 274. člena ZUP ni izkazala, tožena stranka pa teh tudi po uradni dolžnosti ni ugotovila, predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Pri svojih stališčih tožeča stranka vztraja tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 060-25/2016/2 z dne 10. 6. 2016, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za odpravo oziroma razveljavitev odločbe Centra za socialno delo Velenje, št. 1203-1/2016-15 z dne 21. 3. 2016 po nadzorstveni pravici. S slednjo odločbo je Center za socialno delo Velenje odločil, da se mladoletna C.C. in Č.Č., oba s stalnim prebivališčem ..., odvzameta očetu B.B. ter oddata v varstvo, vzgojo in oskrbo v rejniško družino (1. točka izreka). V času do oddaje v rejniško družino bivata pri starih starših, to je tožnici in D.D. v ... (2. točka izreka). Namestitev otrok v rejniško družino izvrši Center za socialno delo Velenje (3. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka točka izreka).

11. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da Center za socialno delo Velenje po uradni dolžnosti obravnava oba navedena otroka zaradi zaščite njunih pravic in koristi. Njuna mati E.E. je konec meseca decembra 2015 umrla, njun oče pa je od takrat priprt zaradi suma kaznivega dejanja umora. Od 25. 12. 2015 otroka bivata pri starih starših, to je tožnici in D.D., ter sestri pokojne. V postopku je center za socialno delo zaslišal očeta mladoletnih otrok in nato s sklicevanjem na določbe 5a., 6., 119., 120. in 158. člena ZZZDR ter določbe Konvencije ZN o otrokovih pravicah ter tretjega odstavka 53. in 54. člena Ustave RS odločil, kot je prej navedeno.

12. Izredno pravno sredstvo odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je urejeno v 274. členu ZUP. Odprava po nadzorstveni pravici je mogoča, če so podani razlogi iz 1. do 4. točke prvega odstavka tega člena (1. če jo je izdal stvarno nepristojni organ, 2. če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena, 3. če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je na podlagi predpisa to potrebno ali 4. če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ). Izdano odločbo pa lahko pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP).

13. Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi oziroma razveljavi odločbo po uradni dolžnosti, če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za odpravo ali razveljavitev. Odločbo lahko odpravi oziroma razveljavi tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca ali inšpektorja (prvi odstavek 275. člena ZUP). Odločbo lahko odpravi ali razveljavi po nadzorstveni pravici organ druge stopnje (prvi odstavek 276. člena ZUP). Odločba o odpravi po 1. in 2. točki 274. člena tega zakona, se lahko izda v petih letih, odločba po 3. in 4. točki 274. člena in drugem odstavku 274. člena tega zakona pa v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena (prvi odstavek 277. člena ZUP).

14. Tožeča stranka je v upravnem postopku vložila zahtevo za odpravo prej navedene odločbe po nadzorstveni pravici po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP in za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku tega člena. Prvonavedeni razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici je, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena. Sodišče pritrjuje ministrstvu, da pred izdajo odločbe z dne 21. 3. 2016 v isti zadevi in o istem dejanskem in pravnem vprašanju odločba (še) ni bila izdana. Tožeča stranka zatrjuje, da bi bila naj s tem, ko sta bila otroka po smrti njune matere puščena v varstvu pri tožeči stranki, izdana ustna odločba o rejništvu, temu pa ni mogoče pritrditi.

15. Postopek oddaje otrok v rejništvo določata ZZZDR in ZIRD. ZZZDR v 119. členu določa, da je Center za socialno delo dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen). Center za socialno delo sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugih osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali, če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Center za socialno delo spremlja izvajanje prej navedenega ukrepa (prvi in tretji odstavek 120. člena ZZZDR). Namen rejništva je, da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje ter delo (154. člen ZZZDR). Center za socialno delo odda otroka v rejništvo s privoljenjem staršev oziroma roditelja, pri katerem otrok živi. Privoljenje staršev ni potrebno, če je bil otrok staršem odvzet (158. člen ZZZDR).

16. Podrobneje pogoje, postopek in način izvajanja rejniške dejavnosti določa ZIRD. Rejništvo je posebna oblika varstva in vzgoje otrok, nameščenih v rejniško družino na podlagi ZZZDR in je namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v biološki družini (prvi odstavek 2. člena ZIRD). Rejniško dejavnost lahko izvaja tudi otrokov sorodnik (npr. stara mati), če center otroka glede na okoliščine posameznega primera ugotovi, da je to v otrokovo korist (7. člen ZIRD). V primeru, ko bi bil otrok dodeljen v rejništvu sorodniku, pa ZIRD predpisuje pogoje in postopek v 14. členu. Ministrstvo izda dovoljenje otrokovemu sorodniku na podlagi njegove vloge iz 8. člena ZIRD ter pisne in obrazložene ugotovitve centra otroka, da je tovrstna oblika rejništva v otrokovo korist in ga vpiše v evidenco izdanih dovoljenj. O navedenem torej ni mogoče odločiti z ustno odločbo v skrajšanem postopku po 144. členu ZUP, kot zmotno meni tožeča stranka, saj je za odločitev o tem potrebna vloga stranke in ugotovitev centra, da je to v otrokovo korist. Glede na to razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP ni podan.

17. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja še razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po 4. točki prvega odstavka 274. člena ZUP, to je, če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ. Tega v zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, vloženi pri pristojnem organu, ni uveljavljala, zato se organ o tem ni mogel izreči. Glede na to, je v tem delu tožba nedopustna, saj je treba pravna sredstva (kar pomeni tudi dejansko in pravno podlago, na kateri temeljijo) najprej uveljavljati v upravnem postopku. Zgolj v vednost tožniku sodišče pojasnjuje, da je glede na zadnje stalno prebivališče otrok in glede na določbo sedmega odstavka 2. člena ZIRD v zvezi z 81. členom ZSV tudi v tem delu zahteva neutemeljena. Zadnje stalno prebivališče otrok je bilo na območju Centra za socialno delo Velenje, in okoliščina, da sta starša otroka zaupala v (takrat začasno) varstvo tožnici do trenutka, ko je nastal povod za ta postopek (namreč materina smrt in priprtje očeta), na krajevno pristojnost centra za socialno delo ne vpliva.

18. Neutemeljena pa je tudi zahteva za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZUP. Na tej podlagi se razveljavi odločba, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Tožeča stranka meni, da je do tega prišlo s tem, ko v odločbi ni bilo ugotovljeno, da je v korist otrok, da sta dodeljena v rejništvo tožnici. Kot je bilo že pojasnjeno, se je predmetni postopek začel po uradni dolžnosti na podlagi 119. in 120. člena ZZZDR. Z odločbo z dne 21. 3. 2016 ni bilo odločeno o tem, ali je tožnica primerna za rejnico. Res so v zvezi s tem v obrazložitvi določene navedbe, vendar je za pravno učinkovanje upravne odločbe odločilen njen izrek. S tem pa je bilo odločeno, da se otroka odvzameta očetu in se oddata v rejniško družino, do takrat pa živita pri tožnici. O vlogi tožnice kot sorodnice za opravljanje rejniške dejavnosti na podlagi 14. člena ZIRD se je odločalo v drugem postopku in okoliščine v zvezi s tem, ali je tožnica primerna za izvajanje rejništva, v tej zadevi ne pomenijo dejanske podlage, ki je pomembna za odločitev. Po obrazloženem sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnega organa, da pri izdaji odločbe z dne 21. 3. 2016 ni bila storjena očitna kršitev materialnega predpisa, zato je tudi zahteva za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici neutemeljena.

19. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava, dejstva in dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka v tožbi, s katerimi se skuša utemeljiti, da je tožnica primerna za rejnico, pa v tej zadevi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ker torej dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka v tožbi, na odločitev ne vplivajo, jih sodišče kot nepotrebnih ni izvedlo, v skladu s citiranim določilom pa je o zadevi odločilo na seji.

21. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.