Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka ni podala konkretnih trditev o tem, kako naj bi tožena stranka izrabila zaupanje prokurista ‒ katera dejanja tožene stranke so bila tista, zaradi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tožena stranka zlorabila zaupanje, tako ni zadostila trditvenemu bremenu glede nedopustnega ravnanja. Zato bi bilo tudi kakršnokoli izvajanje dokazov odveč.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbija sodba potrdi.
II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 350.542,89 EUR z obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 10.023,28 EUR (II. točka izreka). Presodilo je, da odškodninska odgovornost tožene stranke (bivše članice upravnega odbora tožeče stranke) za ravnanja, s katerimi naj bi v obdobju od 4. 7. 2013 do 1. 10. 2016 v nasprotju s pričakovano skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika uresničevala premoženjske koristi svojih hčerk, ni podana.
2. Proti sodbi, ki se nanaša na ravnanja v nasprotju s pričakovano skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika v zvezi z uresničevanjem premoženjskih koristi hčerke A. A., se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala, da je sodba nezakonita in nepravilna. Trdila je, da sodišče prve stopnje ni zadostilo zahtevanemu standardu obrazloženosti, ker ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič ter ker iz obrazložitve sodbe ni razvidno, katera dejstva šteje kot pravno odločilna in katerih dejstev tožeča stranka ni argumentirano in konkretizirano prerekala. Sodišču prve stopnje je očitala, da zmotno ni prekinilo pravdnega postopka do odločitve v kazenskem postopku. Nasprotovala je odločitvi o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem in stroškovnem delu spremeni tako, da zahtevkoma tožeče stranke v navedenih delih v celoti ugodi. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanih delih razveljavi in v teh delih vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.
3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
_O zahtevi za prekinitev postopka_
5. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da odločitev o obstoju kaznivega dejanja v obravnavani zadevi ne predstavlja predhodnega vprašanja o obstoju nedopustnega ravnanja tožene stranke. Pravilno je pojasnilo, da vložena kazenska ovadba še ne pomeni začetka kazenskega postopka.1 Čeprav se vložena kazenska ovadba nanaša na iste historične dogodke kot pravda (neupravičeno zagotavljanje premoženjskih koristi hčeram), odločitev o tožbenem zahtevku v tem postopku ni odvisna od okoliščine, ali je tožena stranka zagrešila očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski družbi po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika RS (KZ-1). Za predhodno vprašanje oziroma položaj iz drugega odstavka 206. člena ZPP bi šlo lahko le takrat, če bi bila odločitev o tožbenem zahtevku odvisna od vprašanja, ali je tožena stranka zagrešila očitano kaznivo dejanje in če bi bil obstoj kaznivega dejanja v pravdnem postopku pogoj za nastanek vtoževane civilno pravne posledice, kar pa v obravnavanem primeru ni. Določbe 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP namreč skladno s stališči teorije in sodne prakse ni mogoče uporabiti v primerih, ko pravdno in kazensko sodišče rešujete zgolj identično dejansko stanje.2 _**O tožbenem zahtevku in pravni podlagi**_
6. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevala povračilo škode zaradi nedopustnih dejanj, ki naj bi jih tožena stranka kot članica upravnega odbora tožeče stranke opravila v premoženjsko korist njenih hčera. Član organa vodenja ali nadzora mora skladno z določilom prvega odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1).
7. Tožeča stranka je toženi stranki med postopkom pred sodiščem prve stopnje očitala več ravnanj v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki naj bi jih zaradi zagotovitve premoženjske koristi svoji hčeri opravila v škodo tožeče stranke. Očitala ji je, da je hčeri: (i) omogočila izgradnjo skladišča v kleti Medgeneracijskega centra B. (v nadaljevanju: MGC) brez privolitve tožeče stranke, v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in na stroške tožeče stranke; (ii) z zlorabo zaupanja prokurista omogočila sklenitev Dodatka k najemni pogodbi, s katerim je prenehala hčerina dolžnost plačevanja najemnine za parkirna mesta, na katerih je bilo zgrajeno skladišče; (iii) omogočila plačilo stroškov prilagoditve najetih poslovnih prostorov za potrebe opravljanja dejavnosti lekarne (vgraditve prezračevalnega sistema ter sistema za varovanje izdelkov) s strani tožeče stranke; (iv) omogočila vgraditev vrat za neposredni dostop do lekarne brez privolitve tožeče stranke, v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in na stroške tožeče stranke; (v) z zlorabo zaupanja omogočila, da je bila v najemni pogodbi, po kateri je bila najemnica hčer tožene stranke, vsebovana klavzula o odkupni pravici; ter (vi) omogočila, da je dela vgradnje vrat za neposredni dostop opravil njen zet. 8. Za vzpostavitev odškodninske odgovornosti člana upravnega odbora morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: ravnanje, v nasprotju z dolžno skrbnostjo, nastanek škode, vzročna zveza med "nedopustnim" ravnanjem in nastankom škode ter odgovornost člana uprave. Trditveno in dokazno breme glede prvih treh predpostavk je skladno z usklajeno sodno prakso na tožeči stranki, odgovornost člana uprave pa se domneva. Torej je tožena stranka tista, na kateri je trditveno in dokazno breme o neobstoju njene odgovornosti. Vse navedene predpostavke odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene kumulativno. Če ena predpostavka ni izpolnjena, odškodninska odgovornost člana upravnega odbora ni podana. To pomeni, da v kolikor sodišče ugotovi, da ena predpostavka odškodninske odgovornosti ni podana, se mu do preostalih ni treba opredeliti in niti ni treba izvajati dokaznega postopka glede obstoja ostalih predpostavk.
9. Upoštevajoč pojasnjeno v predhodnem odstavku bi tožeča stranka morala za vsako od očitanih ravnanj zatrjevati in dokazati vse tri predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožeče stranka pravilno pojasnilo, zakaj odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana: ker ni zmogla trditvenega bremena glede nedopustnih ravnanj, saj je bila običajna praksa tožeče stranke, da je krila stroške prilagoditve poslovnih prostorov potrebam najemnikov in ker tožeča stranka ni podala trditev ali dokazov o nastali škodi. Pravilno je pojasnilo tudi, da iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da bi zato, ker je dela opravil zet tožene stranke, tožeči stranki nastala kakršnakoli škoda. Razlogi sodišča prve stopnje so upoštevajoč pavšalno, pomanjkljivo in nedosledno trditveno podlago življenjsko logični, prepričljivi in zadostni. Iz njih je mogoče brez težav ugotoviti, zakaj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na navedeno je zadoščeno zahtevanemu standardu obrazloženosti in ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Le na podlagi količinskega obsega trditev stranke in količinskega obsega argumentacije sodišča prve stopnje namreč ni mogoče zaključiti, da je argumentacija sodišča nezadostna in da ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti. Sodišče se namreč do dejstev, ki niso pravno odločilna in dokazov, ki bi takšna dejstva lahko dokazala, ni dolžno opredeliti (prvi odstavek 213. člena ZPP).
10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila ZPP, ker ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in ker svoje odločitve v tem delu ni zadostno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je dokazne predloge z zaslišanjem predlaganih prič zavrnilo, ker so nepotrebni. To izhaja iz 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izvedba dokazov z zaslišanjem prič nepotrebna, saj je ocenilo, da je _"na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje v predmetni zadevi dovolj razjasnjeno in pojasnjeno za odločitev, z izvedbo preostalih predlaganih dokazov pa bi se zgolj zavlačevalo postopek in povečevalo njegove stroške."_ Iz 15. točke obrazložitve pa izhaja tudi, da del predlaganih dokazov z zaslišanjem prič ni dovoljen, ker zaslišanje strank in prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. V skladu z določili ZPP ter ustaljeno sodno prakso3 dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, saj so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka.4
11. Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da je bila tožeča stranka na pomanjkljivosti trditvene podlage med postopkom pred sodiščem prve stopnje večkrat opozorjena s strani tožene stranke, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP in tožeče stranke ni bilo dolžno spodbuditi, da bi dodatno substancirala svoje dokazne predloge za zaslišanje prič. Ne drži niti pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo skladno z določilom 108. člena ZPP, ki se nanaša na formalno nepopolne vloge, tožečo stranko pozvati, da svoje dokazne predloge substancira.
12. Glede na vse navedeno očitane kršitve določil pravdnega postopka niso podane. Navkljub temu pritožbeno sodišče v nadaljevanju še dodatno pojasnjuje razloge sodišča prve stopnje v zvezi z neobstojem odškodninske odgovornosti tožene stranke za posamezna očitana nedopustna ravnanja.
_**Očitek o izrabi zaupanja drugega člana upravnega odbora pri sklenitvi najemne pogodbe**_
13. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka izrabila zaupanje prokurista (C. C.) in tako omogočila svoji hčeri, da je slednji podpisal najemno pogodbo, v kateri je bilo vsebovano za tožečo stranko škodljivo določilo o odkupni pravici. Trditve tožeče stranke o tem očitanem nedopustnem ravnanju so prepavšalne in presplošne, da bi omogočale kakršnokoli presojo obstoja nedopustnega ravnanje tožene stranke. Tožeča stranka je v svojih trditvah navedla le _"prazne"_ pravne pojme (izraba zaupanja, omogočiti), ki jim ni dala nobene konkretne vsebine. Iz trditev tožeče stranke namreč ne izhaja, kako in s kakšnimi ravnanji naj bi tožena stranka izrabila zaupanje drugega člana uprave in niti kako naj bi omogočila svoji hčeri več ugodnosti. Prav te manjkajoče trditve pa so po presoji pritožbenega sodišča za odločitev o očitani nedopustnosti ravnanja tožene stranke pravno odločilne (bistvene). Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je pri presoji vseh ravnanj treba vzeti v obzir, da je bil prokurist upoštevajoč nesporno lastniško strukturo tožeče stranke in obojestransko zatrjevano predhodno sodelovanje med toženo stranko in prokuristom nedvomno seznanjen z okoliščino, da se najemna pogodba nanaša na hčer tožene stranke in bi že zato moral biti tudi sam bolj skrben pri podpisu pogodbe.
14. Ker tožeča stranka ni podala konkretnih trditev o tem, kako naj bi tožena stranka izrabila zaupanje prokurista ‒ katera dejanja tožene stranke so bila tista, zaradi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tožena stranka zlorabila zaupanje, tako ni zadostila trditvenemu bremenu glede nedopustnega ravnanja. Zato bi bilo tudi kakršnokoli izvajanje dokazov (zaslišanja prič), kot je že bilo pojasnjeno (glej 10. točko obrazložitve te sodbe), odveč.
15. Poleg navedenega pa je bilo, upoštevajoč s strani tožene stranke predložene sklenjene pogodbe z ostalimi najemniki (glej B176, B179, B177, B178), določilo o odkupni pravici, kakršno je vsebovano v najemni pogodbi, sklenjeni s hčerko tožene stranke, običajno. Določilo z istimi odkupnimi pogoji je bilo namreč vsebovano tudi v najemnih pogodbah z ostalimi najemniki. Zato ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka, četudi bi nedovoljeno vplivala na prokurista, z vključitvijo določila o odkupni pravici svoji hčeri zagotovila večje koristi, kot so jih bili deležni ostali najemniki oziroma da bi ravnala v nasprotju z običajno prakso tožeče stranke pri sklepanju najemnih pogodb za poslovne prostore v MGC. Tožeča stranka nadalje ni pojasnila niti, kakšna škoda naj bi zaradi pogodbene klavzule o odkupni pravici nastala tožeči stranki.
_**Očitek o škodi zaradi plačila stroškov izgradnje skladišča**_
16. Tožeča stranka je glede izgradnje skladišča zatrjevala, da je tožena stranka svoji hčeri omogočila, da je brez pisnega soglasja lastnika in brez gradbenega dovoljenja del poslovnih prostorov oziroma k njim pripadajočih parkirnih prostorov v kleti objekta MGC preuredila tako, da je v njih izgradila skladišče, potem pa uredila, da so bili računi za izgradnjo skladišča v celoti vsebovani v skupnem računu za izvršitvena dela in plačani s strani tožeče stranke.
17. Tožeča stranka tudi v zvezi s temi ravnanji tožeče stranke ob upoštevanju neprerekanih trditev tožene stranke,5 da je bil za tehnične zadeve v zvezi z MGC in tudi za izgradnjo skladišča zadolžen D. D., ki je bil v času dogovorov o izgradnji skladišča (januar 2013) član upravnega odbora tožeče stranke, ni pojasnila, s katerimi ravnanji je tožena stranka omogočila izgradnjo skladišča brez pisnega dovoljenja tožeče stranke6 in brez gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala, da bi bila tožena stranka kakorkoli odgovorna za pravilno izvedbo izgradnje skladišča in niti kako naj bi vplivala na D. D. Tega ni navedla niti v pritožbi. Zato tudi v tem delu ob upoštevanju nasprotovanja tožene stranke ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Ker, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, dokazi ne morejo nadomestiti trditev stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dokaz za zaslišanje predlaganih prič v zvezi z navedenimi okoliščinami.
18. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila dejavnost lekarne predvidena kot del storitev v okviru MGC. Pojasnila je, da je tožeča stranka poslovne prostore na svoje stroške prilagodila potrebam najemnikov (ojačitev stropa, dodatna okna, roloji, dodatni vhodi, združitev prostorov ...). Tem trditvam tožeča stranka ni nasprotovala. Glede na navedeno se te skladno z določilom prvega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Da bi zanikanje teh trditev smiselno izhajalo iz siceršnjih navedb tožeče stranke, ni mogoče zaključiti, niti ni tožeča stranka v pritožbi tega konkretizirano trdila.
19. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenega pravilno zaključilo, da je bila običajna praksa tožeče stranke, da je na svoje stroške za najemnike glede na njihove potrebe prilagodila svoje poslovne prostore. Da bi bila glede oseb, povezanih s člani upravnega odbora, v času oprave očitanih dejanj kakšna drugačna praksa (da kakšni stroški prilagoditve poslovnih prostorov za kakšnega najemnika niso bili plačani s strani tožeče stranke), iz trditev pravdnih strank ne izhaja. Iz neprerekanih trditev tožene stranke izhaja ravno nasprotno ‒ torej, da je tožeča stranka tudi za najemnike poslovnih prostorov, ki niso bili povezani s člani upravnega odbora, na svoje stroške prilagodila poslovne prostore. Tako le dejstvo, da je tožeča stranka po tem, ko je tožena stranka likvidirala račune, povezane s prilagoditvijo poslovnega prostora za potrebe najema hčere tožene stranke (stroški povezani z izgradnjo skladišča in stroški povezani z vgradnjo prezračevanja skladišča), plačala tudi te stroške, samo po sebi ne predstavlja pravno odločilne okoliščine pri presoji obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke kot članice upravnega odbora. Tožena stranka je namreč glede stroškov, povezanih s prilagoditvijo poslovnih prostorov potrebam najemnikov, ravnala v skladu z ustaljeno in običajno prakso tožeče stranke.
20. Okoliščina, da je tožena stranka likvidirala račun izvajalca gradbenih del za dela, ki so bila v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, za odločitev v tem postopku ni pravno odločilna. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče toženi stranki pripisati nedopustnost njenega ravnanja.
_**Očitek v zvezi s plačilom stroškov vzpostavitve sistema varovanja izdelkov in vgradnje novih dostopnih vrat**_
21. Kot je že pojasnjeno zgoraj, je bila običajna praksa tožeče stranke, da je poslovne prostore prilagodila svojim najemnikom na svoje stroške. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila v okviru MGC predvidena tudi lekarna. Prav za namen opravljanja lekarniške dejavnosti je bil tudi oddan poslovni prostor hčeri tožene stranke. Tožena stranka je v svojih vlogah trdila, da je bila vgradnja vrat, ki so omogočala neposreden dostop strank v lekarno (ne preko glavne avle) nujna za opravljanje lekarniške dejavnosti, saj sicer lekarna v okviru MGC ne bi mogla delovati. Tožeča stranka teh trditev ni zanikala, zato se štejejo za priznane (prvi odstavek 214. člena ZPP). Upoštevajoč vse pojasnjeno in običajno prakso tožeče stranke, da je za svoje najemnike prilagodila poslovne prostore in sama nosila stroške teh prilagoditev, tako tudi v tem primeru ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja toženi stranki, četudi je odredila izvedbo del ali likvidirala račun za plačilo izvedenih del. Enako velja tudi za vzpostavitev sistema varovanja izdelkov. Pri tem velja dodati, da le zatrjevana likvidacija računa ob upoštevanju običajne prakse tožeče stranke za vzpostavitev odškodninske odgovornosti tožene stranke ne zadostuje.
22. Pritožbeno sodišče na tem mestu še pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da le okoliščina, da je dela na objektu opravil zet tožene stranke, še ne dokazuje, da je tožeči stranki zaradi tega nastala kakršnakoli škoda. Ta bi lahko nastala le, če bi zet dela opravil nekvalitetno ali če cena za opravljena dela ne bi bila primerljiva s konkurenčnimi cenami. Takšnih trditev pa tožeče stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala.
_**Očitek v zvezi z znižanjem najemnine**_
23. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni mogoče vzpostaviti odškodninske odgovornosti tožene stranke niti v zvezi z očitkom o neutemeljenem znižanju najemnine. Tožeča stranka tudi glede tega očitka ni zmogla svojega trditvenega bremena, saj ni zatrjevala konkretnih ravnanj tožene stranke, ki bi lahko povzročila zlorabo zaupanja prokurista tožeče stranke. Le okoliščina, da naj bi tožena stranka uredila podpis dodatka o znižanju najemnine zaradi neuporabe štirih parkirnih mest,7 na katerih je bilo zgrajeno skladišče, s strani prokurista, samo po sebi še ne predstavlja zlorabe zaupanja. Toliko bolj to velja, ker je bil prokurist nedvomno seznanjen, da podpisuje dodatek k najemni pogodbi, sklenjeni s hčerko tožene stranke. Prav tako ni mogoče zaključiti, da se posledic sklenitve takšnega dodatka (znižanje prejemkov iz naslova najemnin) ne bi zavedal oziroma ne bi mogel predvideti. Le dejstvo, da je ključ skladiščnih prostorov ostal tudi po podpisu dodatka k najemni pogodbi pri hčeri tožene stranke, kjer je bil na razpolago tudi delavcem tožeče stranke, pa za vzpostavitev odškodninske odgovornosti tožene stranke ne zadošča. Tožeča stranka bi namreč morala konkretno zatrjevati pravno odločilna dejstva o aktivnem ravnanju tožene stranke ali o opustitvah njenega dolžnega aktivnega ravnanja z namenom, da njeni hčeri ne bi bilo treba vrniti ključa oziroma zato, da primopredaja ne bi bila opravljena neposredno po podpisu dodatka k najemni pogodbe. Takšnih ravnanj tožene stranke pa tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni zatrjevala.
_**Glede očitkov o stroških**_
24. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožeče stranke, da sodišče prve stopnje toženi stranki ne bi smelo priznati stroškov za prvo pripravljalno vlogo, ker predstavlja, balastno vlogo. To ne drži. V navedeni vlogi je tožena stranka podala natančnejše trditve o pravno odločilnih dejstvih in ji priložila dodatne dokaze. Že zato te vloge ni mogoče šteti kot balastne vloge. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno priznalo tudi stroške ostalih vlog, saj je v njih odgovorila na trditve tožeče stranke v njenih vlogah ter na predloge tožeče stranke (npr. prekinitev postopka).
25. V primerih pripravljalnih vlog vloženih na narokih ni mogoče vedno govoriti o takšnem zakrivljenem ravnanju stranke, ki bi v vsakem primeru imelo za posledico naložitev separatnih stroškov stranki, ki je takšno vlogo vložila (prvi odstavek 156. člena ZPP). V konkretnem primeru ni bilo sporno, da se postopek vodi zaradi ugotovitve zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke (bivše članice uprave tožeče stranke) za zgoraj navedena ravnanja. Z vlogo z dne 14. 10. 2020, ki jo je tožena stranka prinesla neposredno na prvi narok za glavno obravnavo, je tožena stranka le odgovorila na navedbe tožeče stranke glede sodbe delovnega sodišča v zvezi z E. E., pojasnila, da je sodišče prve stopnje v postopku za izključitev tožene stranke iz družbe tožbeni zahtevek, ki ga je C. C. temeljil na istih ravnanjih kot v tem postopku, zavrnilo, podala pojasnila o pomenu dejanj na skupščini družbe z dne 28. 8. 2020, na vsebino katerih se je sklicevala tožeča stranka v svoji vlogi ter strnjeno povzela očitke tožeče stranke, kar vse je na poziv sodišča o vsebini vloge tudi pojasnila.
26. Vloga je bila brez povzetka očitkov tožeče stranke kratka (3 strani) in pregledna. Kljub temu je tožeča stranka predlagala preložitev naroka, da na navedbe odgovori. Sodišče je predlogu ugodilo in narok preložilo. V odgovoru na navedeno vlogo je tožeča stranka nato navedla, da je vloga tožene stranka balastna, ker gre za ponavljanje trditev in pravnih naziranj in ne vsebuje novih dejstev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na kratkost in vsebino vloge, preložitev naroka ni bila nujna, navedbe kot jih je tožeča stranka (ki jo zastopa kvalificiran pooblaščenec, ki je bil na naroku prisoten) navedla v vlogi, bi lahko podala že na naroku. Če je sodišče prve stopnje kljub temu predlogu tožeče stranke za preložitev naroka ugodilo (pri čemer je na naslednjem naroku zadevo zaključilo, ne da bi upoštevalo navedeno vlogo tožene stranke), stroškov naroka ni mogoče po krivdnem načelu naložiti v plačilo toženi stranki. Pri tem velja še poudariti, da je bila vloga tožeče stranke z dne 28. 9. 2020, na katero je tožena stranka odgovorila z vlogo vloženo neposredno na naroku, vložena na sodišče "zadnji trenutek", tako da je bila toženi stranki vročena manj kot 15 dni pred narokom. Po presoji pritožbenega sodišča za to vlogo ni mogoče uporabiti določila četrtega odstavka 269. člena ZPP in zaključiti, da je vloga prepozna. Z navedeno vlogo je namreč tožena stranka odgovorila na vlogo tožeče stranke, ki ji je bila vročena manj kot 15 dni pred predvidenim narokom. Če bi šteli to vlogo kot prepozno, bi bila namreč toženi stranki odvzeta možnost obrambe zoper morebitna nova dejstva, in predložene nove dokaze, ki bi jih sicer pravočasno zadnji trenutek predložila tožeča stranka. Glede na navedeno je tožena stranka vlogo vložila pravočasno. Prav tako ji prav zaradi pojasnjenega ni mogoče očitati, da so stroški prestavitve naroka nastali zaradi naključja, ki se je pripetili njej. Upoštevajoč navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati stroške naroka z dne 14. 10. 2020 kot separatne stroške.
27. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo ter sklep o stroških potrdilo (353. člen ZPP).
28. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).
29. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določilom prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.
30. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT), ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 25.117,80 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OZ (15 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 933,3 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 559,98 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).
1 Primerjaj: VSRS Sodba I Ips 15930/2017 z dne 31. 5. 2018. 2 V. Rijavec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 308 ter VSL sklep I Cp 3267/2011 z dne 14. 3. 2012, VSL sklep I Cp 4495/2010 z dne 9. 3. 2011, VSL sklep I Cp 1600/2014 z dne 2. 7. 2014, VSL sklep I Cp 301/2018 z dne 30. 5. 2018. 3 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 4 Primerjaj: VSL sodba II Cp 2498/2010 z dne 21. 12. 2010. 5 Neprerekane trditve se skladno z določilom prvega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. 6 Ob tem pritožbeno sodišče upoštevajoč dejstvo, da so dogovori o izgradnji skladišča potekali že januarja 2013 (glej elektronska sporočila na B370 do B372) in da je bila izgradnja skladišča upoštevajoč račun z dne 15. 11. 2013 nedvomno v veliki meri dokončana že pred podpisom najemne pogodbe (6. 11. 2013) ocenjuje (glede na obseg in količino del vsebovanih v računu), da določilo 9. člena Najemne pogodbe za ta primer sploh ni uporabljivo. 7 Pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo peto parkirno mesto tudi po sklenitvi dodatka k najemni pogodbi oddano v najem hčeri tožene stranke. Kasneje se je z drugim dodatkom k najemni pogodbi le zamenjal najemnik tega petega parkirnega mesta (hčer tožene stranke in drug najemnik sta na željo slednjega zamenjala najeti parkirni mesti). Tako se kot neresnične izkažejo trditve tožeče stranke, da je bilo na vseh petih parkirnih mestih, ki jih je hčer tožene stranke vzela v najem, zgrajeno skladišče in da po sklenitvi drugega dodatka tudi za peto parkirno mesto ni bila več plačana najemnina. To najemnino je oziroma bi moral plačati drug najemnik.