Jedro

V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor spadajo tudi stroški postopka - sodna taksa, ki je določena v izvršilnem naslovu. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijanim sklepom sklenila, da je tožnik dolžan plačati stroške postopka v znesku 40,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, pri čemer obveznosti temeljijo na izvršilnem naslovu – sklepu 991008844709-5 z dne 10. 1. 2019, ki ga je izdala Policijska postaja ... in je postal izvršljiv 3. 7. 2020 (točka 1 izreka), da se zoper tožnika opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri A., d.d., kot je določeno v točkah 2 do 4 izreka; da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (točka 5 izreka) in da njegova pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 6 izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je policija kot predlagatelj davčnemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z navedenim izvršilnim naslovom. Ker tožnik kot dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo treba zoper njega začeti davčno izvršbo, pri čemer se davčni organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik).

2. Toženka je pritožbo tožnika zavrnila. V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in tožnikove pritožbe. Toženka pojasnjuje, da ima davčni organ zakonsko pooblastilo v skladu s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor nedvomno spada tudi sodna taksa, pri čemer postopka izvršbe ni mogoče šteti kot obtožbo tožnika brez javnega sojenja. Toženka navaja določbe ZDavP-2 ter ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje sestavine iz 151. člena tega zakona, pri čemer pa je prisotna pomanjkljivost pri navajanju informacij o izvršilnem naslovu. Ne glede na to pomanjkljivost v navedbi podatkov izvršilnega naslova, pa gre le za pisno pomoto, ki ne vpliva na samo odločitev v stvari in jo lahko davčni organ na podlagi določb 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kadarkoli popravi. Navaja, da je izvršilni naslov opremljen s potrdilom o izvršljivosti, zato niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP za primere, kot je konkretni, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost in ne v postopku davčne izvršbe. Pojasnjuje, da osemdnevni rok za pritožbo ni v diskreciji davčnega organa, saj ta rok določa drugi odstavek 157. člena ZDavP-2, pri čemer pa toženka ni pristojna za presojo, ali je rok skladen z določbami Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Pojasni tudi, da skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova, saj se v predmetnem postopku presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep je bil izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, zato ne držijo navedbe tožnika, da bi moral biti zaslišan in da bi mu morali omogočiti izvajati dokaze v njegovo korist. Navaja, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov, ter da terjana obveznost še ni bila poravnana, zato morebitno zaslišanje tožnika ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev. Toženka ponovno navaja, da presoja le zakonitost izpodbijanega sklepa, zato očitanih in pavšalnih kršitev ustavnih in konvencijskih pravic ne ugotavlja, pri čemer so bile upoštevane tudi določbe členov 159, 160 in 166 ZDavP-2, ki določajo izvzetje iz izvršbe in omejitve z namenom, da se dolžniku pustijo sredstva, ki so nujna za preživetje. Toženka tako ugotavlja, da je davčni organ odločil pravilno in v skladu z zakoni, pri čemer tožnik ni uspel dokazati očitanih kršitev Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), niti da naj davčni organ ne bi ravnal v skladu z načelom sorazmernosti.

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga laično tožbo. Navaja kršitev 6. člena EKČP, saj se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo s sodbo sodišča ugotovljeno, da je dolžnik, kar ni v skladu s 24. členom in 29. členom Ustave. Policija ni izvedla poštenega postopka, zaradi česar izvršba ni zakonita. Navaja bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP, saj ni imel možnosti, da bi bil kot stranka postopka zaslišan in izvajal dokaze v svojo korist. Tudi davčnemu organa očita, da mu skladno s 146. členom ZUP ni omogočil, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, ter da ni pred izdajo odločbe ugotovil vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev. Navaja, da bi moral davčni organ upoštevati člene 5, 6 in 160 ZDavP-2, saj ni zakonske podlage za izvršbo na nadomestilo za invalidnost, dodatno pa bi moral davčni organ upoštevati člene 3, 14, 22, 23, 26 in 153 Ustave. Navaja, da je poseg v zasebno lastnino možen le s sodbo sodišča, ki je dobljena v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku. Izvršba brez take sodbe pa pomeni kršitev 33. člena Ustave in 1. člena 1. Protokola h EKČP. Tožnik v tožbi citira člene Ustave, EKČP, Protokol k EKČP, ZDavP-2 in ZUP, ki naj jih sodišče upošteva. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi – opomba sodišča), dodatno pa, da upošteva, da davčni organ ni izvedel postopka skladno z zakoni in Ustavo in da davčni organ ne predstavlja sodne oblasti. Predlaga tudi, da se upoštevajo vse omejitve in izvzeti prejemki iz izvršbe, saj bi bila povzročena velika škoda in nastanek odškodninske odgovornosti.

4. Tožena stranka v odgovoru nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Navaja, da tožnik zgolj pavšalno navaja bistvene kršitve določb ZUP in ZDavP-2, kršitve Ustave, EKČP in Protokola h EKČP. Ponovno izpostavi, da se postopek davčne izvršbe vrši na predlog predlagatelja za neporavnano sodno takso za zavrnitev zahteve za sodno varstvo, katero je tožnik podal zoper plačilni nalog z dne 10. 1. 2019. Tožnik s pritožbo zoper sklep ne more izpodbijati samega izvršilnega naslova, saj to določa sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2, ki velja tudi za upravni spor. Navedbe, povezane z izvršilnim naslovom ter naloženo obveznostjo, lahko tožnik uveljavlja le v okviru pravnih sredstev zoper izvršilni naslov.

5. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi navaja, da bi morala tožena stranka upoštevati trditve o kršitvah zakona in Ustave, sicer pa navedene akte izvrševati. Navaja, da je neposredna obravnava temelj vsakega postopka in bi jo bilo potrebno po uradni dolžnosti izvesti. Predlog predlagatelja je tožena stranka dolžna preveriti po uradni dolžnosti, saj je v primeru zlorabe pravice odškodninsko odgovorna. Ponovno navaja, kdaj je možen poseg v zasebno lastnino in katere kršitve predstavlja izvršba brez sodbe sodišča. Sklicuje se na 2. člen Ustave, kar pomeni, da je delovanje državnih organov urejeno s pravnimi pravili, ter da državni organi ne odločajo pristransko ter so vezani na nadrejene pravne akte. Predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi in da se davčna izvršba ustavi.

6. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo navaja, da zgolj zahteva tožnika za izvedbo glavne obravnave ne zadostuje, saj mora biti predlog za njen razpis obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti. Izpostavlja tudi, da skladno z 22. členom Ustave izvedba glavne obravnave ni absolutna pravica stranke. Pri tem pa mora stranka izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ureditev dejanskega stanja in drugačno odločitev.

7. Tožnik v drugi pripravljalni vlogi navaja, da bi moralo sodišče glavno obravnavo izvesti v vsaki zadevi in da sam ni dolžan ničesar obrazložiti in utemeljiti, saj je glavna obravnava temelj poštenega sodnega postopka in temeljna pravica stranke v postopku.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet spora je odločitev tožene stranke, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba. Med strankama je sporno, ali so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršena pravila postopka s tem, ko tožnik ni bil zaslišan in ni mogel izvajati dokazov v svojo korist ter ni bilo izvedenega javnega sojenja. Sporno je tudi, ali so bile tožniku kršene pravice iz Ustave in EKČP. 10. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Davčni organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, kar je obravnavan primer, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2).

12. V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor spadajo tudi stroški postopka – sodna taksa, ki je določena v izvršilnem naslovu. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2. V primeru, ko se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, je izvršilni naslov sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu ZSV 33/2019 z dne 24. 2. 2020, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog 0000116124369 z dne 10. 1. 2019. Sodišče ugotavlja, da so neresnične navedbe tožnika, da dejstvo, da je tožnik dolžnik, ni bilo ugotovljeno s sodbo. Posledično tudi niso izkazane kršitve 33. člena Ustave in 1. člena 1. Protokola h EKČP, kot to zatrjuje tožnik.

13. Tožnik z ničemer ne konkretizira, zakaj je bil postopek policije nepošten in posledično izvršba nezakonita, pri tem pa sodišče izpostavlja, da policijski postopek ni predmet tega spora, pač pa zahteve za sodno varstvo zoper tožniku izdan plačilni nalog. Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti. Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato takšna tožnikova zatrjevanja niso predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Zato jih tudi sodišče ne more upoštevati kot pravno relevantna.

14. V zvezi s tožnikovo navedbo, da bi ga moral davčni organ zaslišati in mu omogočiti izvajati dokaze v njegovo korist, s čimer bi lahko pojasnil okoliščine, sodišče sledi obrazložitvi toženke. V predmetni zadevi je šlo za izdajo sklepa o davčni izvršbi, ki poteka po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Toženka pravilno zaključuje, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov, ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana. ZDavP-2, ki je skladno tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, ne predvideva v tem primeru zaslišanja tožnika. Sodišče ugotavlja tudi, da navedbe, da davčni organ z izpodbijanim sklepom ne upošteva 160. člena ZDavP-2, ki omejuje davčno izvršbo na dolžnikove denarne prejemke, niso utemeljene, saj so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa jasno navedene določbe členov 159, 160 in 166 ZDavP-2, ki določajo izvzetja in omejitve izvršbe, ki so v izpodbijanem sklepu upoštevane.

15. Tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave ter EKČP, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm ter jih sodišče kot pavšalne zavrača. 16. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijani akt, to je, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov in da obveznost ni plačana, med strankama niso sporna.