Jedro

Ker je bilo tožeči stranki prepovedano skleniti Sporazum o izvrševanju plačil preko transakcijskega tekočega računa tožene stranke, zakon pa tako dejanje s posebno ureditvijo o zapovedani prepovedi ravnanja izvzame iz dejanj, ki so izpodbojna, pomeni, da je sporazum, s katerim je bila prepoved kršena, ničen.

Terjatev, ki je v stečajnem postopku dokončno priznana, je ugotovljena in je na njeni podlagi upnik upravičen do plačila po pravilih, ki jih določa poseben zakon. Po tem, ko je terjatev ugotovljena v stečajnem postopku, zaradi učinkov doseženih v stečajnem postopku, upnik v pravdi nima pravice zahtevati, da se ista terjatev še enkrat ugotovi v pravdnem postopku (učinek res iudikata).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da: - je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 8.575,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2010 do plačila, v roku 15 dni - se pobotni ugovor zavrže; - je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.209,96 EUR, v roku 15 dni in v primeru zamude s plačilom še zakonske zamudne obresti od poteka roka za plačilo do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 906,72 EUR, v roku 15 dni in v primeru zamude s plačilom še zakonske zamudne obresti od poteka roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. V razmerju med stečajnim dolžnikom K., d.o.o. - v stečaju in E., d.o.o. se razveljavi učinek: - pogodbe o asignaciji, izvedene 31. 3. 2009, s čimer je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče v znesku 684,72 EUR, - pogodbe o asignaciji, izvedene 15. 4. 2009, s čimer je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče v znesku 3.096,00 EUR, - pogodbe o asignaciji, izvedene 8. 6. 2009, s čimer je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče v znesku 4.795,20 EUR.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči v roku 15 dni plačati znesek v višini 8.575,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2010 dalje.“

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz „vseh pritožbenih razlogov“, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

3. Tožena stranka je pritožbo prejela 25. 7. 2012 in nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Tožeča stranka je trdila, da je 24.2.2009 sklenila s toženo stranko Sporazum o izvrševanju plačil preko transakcijskega tekočega računa tožene stranke (A4), s katerim sta se dogovorili za začasno izvrševanje plačilnega prometa za K. d.o.o. preko transakcijskega računa družbe E. d.o.o. pri B.. Razlog za potrebo po izvrševanju plačilnega prometa prek transakcijskega računa družbe E. d.o.o. je bila blokada transakcijskega računa družbe K. d.o.o.. Z dodatkom k sporazumu z dne 27.2.2009 pa se je tožeča stranka zavezala toženi stranki za opravljene storitve plačati ceno v višini 1% provizije od prometa na računu. Plačilo provizije v času insolventnosti tožeče stranke je tožeča stranka toženi stranki poravnala s tremi asignacijskimi pogodbami, katerih učinek razveljavlja s tožbo.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da zaradi izpodbijanih dejanj ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja družbe. Pritrdilo je toženi stranki, da je s prejetimi provizijami za opravljanje plačilnega prometa za tožečo stranko pokrivala le sočasne stroške rednega poslovanja družbe. Glede na trditve, da je v času insolventnosti tožeča stranka poslovala preko transakcijskega računa tožene stranke na podlagi asignacij in verižnih kompenzacij, za kar ji je bila zaračunana provizija, pa je sodišče prve stopnje odgovorilo, da navedeno dejstvo v skladu z določbo 3. odstavka 34. člena ZFPPIPP materialnopravno v obravnavanem sporu ni pomembno, ker se nanaša na razmerje med družbo in njenimi organi, ne pa na razmerje med družbo in osebo, na katero družba preusmeri poslovanje in finančne tokove.

7. Pritožbeno sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

8. Tožena stranka ni izpodbijala trditev tožeče stranke, da je z njo sklenila Sporazum o izvrševanju plačil preko transakcijskega tekočega računa tožene stranke in da je bila razlog za preusmeritev finančnih tokov tožeče stranke blokada transakcijskega računa družbe K. d.o.o. Ni tudi prerekala trditev tožeče stranke, da je potekalo poslovanje tožeče stranke preko transakcijskega računa tožene stranke v obdobju od 17.2.2009 do 7.8.2009. Stečajni postopek zoper tožečo stranko je bil predlagan 5.6.2009, začet pa je bil 5.11.2009. Iz razlogov izpodbijanega sklepa smiselno izhaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru tožene stranke, da kot povezana oseba ne priznava insolventnosti dolžnika ne pred ne po uvedbi stečajnega postopka. Tožeča stranka je v tožbi navedla vse pokazatelje insolventnosti tožeče stranke iz poslovnega poročila za leto 2008, tožena stranka pa jih zgolj s trditvami, da je tožeča stranka v letih 2005 do 2009 neupravičeno plačala za nepremičnine več kot 2 milijona EUR, ni uspela ovreči. 9. Po tem, ko družba postane insolventna, poslovodstvo in drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani (tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP). Za dejanje, ki je prepovedano po tretjem odstavku tega člena velja zlasti: 1. preusmeritev poslovanja ali finančnih tokov na drugo pravno ali fizično osebo; 2. pravna dejanja, ki bi bila v stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu ZFPPIPP (četrti odstavek 34. člena ZFPPIPP).

10. Kot sledi iz zgoraj citiranega besedila, zakon družbi v času njene insolventnosti prepoveduje preusmerjanje poslovanja ali finančnih tokov na drugo osebo. Pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom pa je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (1. odstavek 86. člena OZ). Ker je bilo tožeči stranki prepovedano skleniti Sporazum o izvrševanju plačil preko transakcijskega tekočega računa tožene stranke, zakon pa tako dejanje s posebno ureditvijo o zapovedani prepovedi ravnanja izvzame iz dejanj, ki so izpodbojna, pomeni da je sporazum, s katerim je bila prepoved kršena, ničen.

11. Ker je pritožbeno sodišče glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava presodilo, da je Sporazum o izvrševanju plačil preko transakcijskega tekočega računa tožene stranke ničen, je tožena stranka prejeta plačila provizij za izpolnitev obveznosti iz ničnega sporazuma dolžna vrniti v skladu z določbo 87. člena OZ. Tožeči stranki zato, da doseže vračilo plačanih provizij toženi stranki, ni bilo treba razveljavljati učinkov asignacij, na podlagi katerih je tožeči stranki ta plačila izvedla, pač pa je zadoščal že zahtevek na podlagi 87. člena OZ. Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva plačilo zneska 8.575,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

12. Tožena stranka je zahtevku na vrnitev denarnega zneska v isti višini uveljavljala v pobot svojo terjatev, ki ji je bila v stečajnem postopku priznana v višini 33.598,54 EUR. V primeru, če sodišče ugodi dajatvenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, mora izrek sodbe obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 324. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, izrek prvostopne sodbe ne vsebuje odločbe o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki jo je uveljavljala zaradi pobota terjatvi tožeče stranke. Taka situacija bi narekovala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da toženi stranki plača denarno terjatev in v tem obsegu vrnitev zadeve v ponovno odločanje zaradi odločitve o pobotnem ugovoru. Razen v primeru, če pritožbeno sodišče ugotovi, da obstajajo ovire za obravnavanje pobotnega ugovora in pobotni ugovor v okviru spremembe prvostopne sodbe zavrže. 13. Terjatev, ki je v stečajnem postopku dokončno priznana, je ugotovljena in je na njeni podlagi upnik upravičen do plačila po pravilih, ki jih določa poseben zakon (362. člen ZFPPIPP). Po tem, ko je terjatev ugotovljena v stečajnem postopku, zaradi učinkov doseženih v stečajnem postopku, upnik v pravdi nima pravice zahtevati, da se ista terjatev še enkrat ugotovi v pravdnem postopku (učinek res iudikata). Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (2. odstavek 319. člena ZPP). Zato je v konkretnem primeru ugotovilo po uradni dolžnosti, da z ugovorom zaradi pobota toženi stranki ni dopustno ponovno uveljavljati že dokončno priznane terjatve. Glede na navedeno je bilo treba njen pobotni ugovor zavreči, smiselno enako kot tožbo v primeru, če bi z njo upnik v pravdi uveljavljala terjatev, ki ji je bila v stečajnem postopku že dokončno priznana (2. odstavek 319. člena ZFPPIPP).

14. Ob povedanem se izkaže, da zaradi odločanja o pobotnem ugovoru sodbe sodišča prve stopnje ni bilo treba razveljaviti in zadeve vrniti v novo odločanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za vrnitev plačanih provizij na podlagi nične pogodbe ter plačilu zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe do plačila (193. člen OZ), pobotni ugovor je zavrglo in glede na dosežen uspeh odločilo še o vseh stroških postopka.

15. V preostalem delu je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka je z dajatvenim delom zahtevka v celoti uspela. Zaradi delne zavrnitve tožbenega zahtevka toženi stranki niso nastali posebni stroški (2. odstavek 154. člena ZPP). Zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo glede na vrednost zahtevka 8.575,92 EUR in sicer za takso za redni postopek 348,00 EUR, za nagrado za postopek na prvi stopnji 378,30 EUR z 20% DDV, za en narok za glavno obravnavo 320,00 EUR z 20% DDV ter pavšalni znesek za poštne storitve 20 EUR z 20% DDV, skupaj 1.209,96 EUR. Od pritožbenih stroškov pa je tožeči stranki odmerilo takso za pritožbo 348,00 EUR in nagrado za postopek s pritožbo 465,60 EUR z 20% DDV, skupaj 906,72 EUR.