Jedro

Pravni posel glede posamezne stvari iz skupnega premoženja, ki ga sklene le en zakonec brez soglasja drugega, je izpodbojen, in še to zgolj ob nedobrovernosti pridobitelja, ne pa ničen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku

1.681,78

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: - ugotovi se, da je darilna pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 68/2007 z dne 2. 11. 2007 za nepremičnino, vpisano v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani v vl. št. ... k. o. ..., parc. št. 3471 k. o. ... (ki v naravi predstavlja štirisobno stanovanje št. 3, v izmeri 123,40 m², v prvem nadstropju objekta na naslovu ...), in za premičnine, ki se nahajajo v stanovanju ..., v razmerju do tožnice brez pravnega učinka; - prva in druga toženka sta za izterjavo tožničine izvršljive terjatve do zneska

311.511,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2007 dalje do plačila dolžni dovoliti izvršbo na vse svoje premoženje, pridobljeno z darilno pogodbo z dne 2. 11. 2007, tretja toženka pa je dolžna dopustiti bremen prosto prodajo nepremičnine in premičnin v izvršilnem postopku ter dovoliti bremen prosto vknjižbo lastninske pravice v korist kupca v zemljiško knjigo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženk zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo so toženke vložile revizijo, v kateri uveljavljajo vse revizijske razloge in predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne v delu, ki se nanaša na prvi in drugi toženki lasten del sporne nepremičnine (v deležu do 175/1000 oziroma 14/120) in na premičnine, ki se nahajajo v stanovanju na ..., oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje. V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je bila sporna nepremičnina (stanovanje) kupljena s kreditom, pridobljenim na podlagi kreditne pogodbe, sklenjene 27. 3. 1995 med tretjo toženko in njenim možem D. S. kot kreditojemalcema ter tožnico kot kreditodajalcem. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze med tretjo toženko in pokojnim D. S., pri čemer revidentke opozarjajo na drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 883/2008. Z zaključkom, da stanovanje ni bilo njuno skupno premoženje, sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo in nepopolno ugotovili dejansko stanje, poleg tega so razlogi sodbe v tem delu v nasprotju sami s sabo in z dokazi v spisu (kreditno pogodbo). Sporno stanovanje je bilo skupno premoženje tretje toženke in njenega pokojnega moža, zato je v trenutku njegove smrti ½ spornega stanovanja ex lege prešla na toženke kot zakonite dedinje, na vsako v deležu do 1/6 (primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3042/2009). Razlaga sodišč nižjih stopenj, da okoliščina, da tretja toženka stanovanja ni prijavila v zapuščino, kaže, da to ni predstavljalo skupnega premoženja, je povsem napačna in v nasprotju z določbo 51. člena ZZZDR. Sodišče druge stopnje se je najprej strinjalo s pritožbenimi trditvami, da navedena okoliščina ne more vplivati na originarno pridobitev lastninske pravice (8. točka obrazložitve), kljub temu pa je v naslednjem stavku samo sebi nasprotovalo (bistvena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in pritrdilo prvostopenjski obrazložitvi, da je ključno dejstvo, da toženke ne v zapuščinskem postopku ne ob sklepanju darilne pogodbe sporne nepremičnine niso opredelile kot skupno premoženje. S takšno odločitvijo sta sodišči kršili ne le določila Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in ZZZDR, temveč tudi 33. in 67. člen Ustave RS. Toženke so prava neuke stranke in kot edine dedinje po pokojnem D. S. so zgolj želele same urediti medsebojna razmerja, v skladu z željami pokojnega, da prva in druga toženka postaneta lastnici stanovanja. Objektivni nagib tretje toženke kot darovalke je bil neodplačno obdarovati prvo in drugo toženko, subjektivni nagib pa je bil spoštovanje volje pokojnega D. S. Toženkam 221. člen ZD dovoljuje tudi poznejšo prijavo premoženja v zapuščino in zakon za to ne določa nobenega roka, sodišči pa sta jim z izpodbijano odločitvijo to možnost odvzeli. Toženke so v postopku pred sodiščem prve stopnje podale ugovor ničnosti določila notarskega zapisa sporne darilne pogodbe, s katero je tretja toženka podarila nerazdelni del lastnine pokojnega moža, torej več, kot je imela. S tem je razpolagala z nečim, kar je po samem zakonu pripadalo pokojnemu oziroma po njegovi smrti prvi in drugi toženki. Stališče sodišč nižjih stopenj, da so posli, s katerimi eden od zakoncev enostransko razpolaga s skupnim premoženjem, izpodbojni in ne nični, je zmotno. Posel izpodbija tožnica, toženke pa so zgolj ugovarjale ničnost enega določila darilne pogodbe in ničnosti darilne pogodbe niso zatrjevale. Tretja toženka je razpolagala v nasprotju s stvarnopravnimi načeli, zato je to določilo na podlagi 86. in 88. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nično. Izkaže se, da sodišče tudi navedb in dokazov toženk ni vestno in skrbno presodilo, posledično je sodba napačna in nezakonita ter ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tretja toženka je prvi in drugi toženki podarila zgolj svoj delež spornega stanovanja do 4/6 in ne celotnega stanovanja, saj sta (bili) že njegovi solastnici, vsaka v deležu do 1/6 (oziroma glede na zemljiškoknjižno stanje do 7/120) iz naslova dedovanja na podlagi zakona po pokojnem očetu, zato bi tožnica eventualno lahko izpodbijala zgolj daritev deleža tretje toženke.

4. R evizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrh ovno sodišče uvodoma opozarja, da v skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (ter ustrezno obrazloženi). V konkretnem primeru revidentk e

konkretizirano in argumentirano izpodbijajo (zgolj) pravnomočno odločitev, ki se nanaša na prvo in drugo toženko. Glavnina revizijskih razlogov se osredotoča na grajo presoje lastninskopravnega stanja stanovanja na naslovu ...., ki sta jo opravili sodišči nižjih stopenj. Revidentke pri tem izhajajo tudi iz dejstev, ki jih v pravnomočni sodbi ni (npr. da je bila obravnavana nepremičnina /stanovanje/ kupljena s kreditom, pridobljenim na podlagi pogodbe, sklenjene 27. 3. 1995 med tretjo toženko in njenim možem D. S. kot kreditojemalcema ter tožnico kot kreditodajalcem).(1) ,

(2) Del dejanske podlage izpodbijane sodbe je namreč zgolj ugotovitev, da je bilo obravnavano stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze tretje toženke in (sedaj pokojnega) D. S., ki za presojo, da je (bilo) to njuno skupno premoženje, sama po sebi ne zadošča.(3)

7. Toženke so nadalje precejšen del revizije namenile podajanju svojih pogledov na razpolaganje enega zakonca (konkretno tretje toženke) z delom skupnega premoženja (konkretno štirisobnim stanovanjem št. 3 v prvem nadstropju objekta na naslovu ...) brez soglasja drugega zakonca (konkretno njenega pokojnega moža D. S.) in pravnih posledic takšnega ravnanja. Vrhovno sodišče pripominja, da tudi če bi v reviziji navedena dejstva bila del dejanskega stanja obravnavane zadeve, kar bi lahko narekovalo drugačno presojo lastninskopravnega stanja obravnavanega stanovanja, utemeljenost na njih slonečim nadaljnjim revizijskim pravnim izpeljavam (o kršitvah določb ZZZDR in ZD ter stvarnopravnih načel) odreka stališče sodišč nižjih stopenj, ki je v skladu z (dodobra) ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča,(4) in sicer da je pravni posel glede posamezne stvari iz skupnega premoženja, ki ga sklene le en zakonec brez soglasja drugega, izpodbojen,(5) in še to zgolj ob nedobrovernosti pridobitelja, ne pa ničen. V konfliktu interesov med dobrovernim pridobiteljem in skupnim lastnikom, ki svoje pravice ni vknjižil v zemljiško knjigo, mora ta prevzeti tveganje za neprimerno ravnanje drugega člana skupnosti. Za slabo vero tretjega ne zadošča zgolj njegovo védenje, da gre za stvar v skupni lastnini; vedeti mora tudi, da se razpolaga brez soglasja drugega skupnega lastnika (tretji odstavek 72. člena SPZ).(6) V konkretnem primeru sta pridobiteljici stvari iz (zatrjevano) skupnega premoženja –

prva in druga toženka hkrati tudi pravni naslednici domnevno prikrajšanega zakonca (njunega pokojnega očeta in moža tretje toženke),(7) pri čemer ni mogoče prezreti, da ti (še vedno) posebej poudarjata, da je bil izpodbijani pravni posel (popolnoma) v skladu z njegovimi željami. Glede na povedano so pravilni (tudi) razlogi sodišča druge stopnje v 8. točki obrazložitve njegove sodbe, iz katerih izhaja, da sta se prva in druga toženka, ki bi bili zaradi smrti domnevno prikrajšanega zakonca (njunega očeta) sicer legitimirani za izpodbijanje sporne darilne pogodbe, s sklenitvijo te, s katero je tretja toženka razpolagala s stanovanjem kot s svojim posebnim premoženjem, temu konkludentno odpovedali; očitno sta šteli, da je stanovanje posebno premoženje njune matere. V reviziji zatrjevanega nasprotja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje torej ni, za (pravnomočno) odločitev samo pa razlogi v tem delu niti niso bistveni. Sporna (darilna) pogodba ni bila izpodbita, zato velja, z vsemi njenimi posledicami. V tej pravdi bi bila za prvo in drugo toženko ugodnejša odločitev lahko sprejeta samo ob (materialnopravnem) stališču, da je sporna darilna pogodba (vsaj v enem delu /določilu/) nična, ki pa ga, kot obrazloženo, ne bi bilo mogoče zavzeti niti tedaj, če bi bila vsa dejstva, ki jih toženke zatrjujejo v tej smeri, del dejanske podlage izpodbijane sodbe.

8. U veljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

9. Č e sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženke do povrnitve revizijskih stroškov niso upravičene, ker z revizijo niso uspele (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžne pa so tožnici (na isti pravni podlagi) povrniti 1.681,78 EUR njenih stroškov za odgovor na revizijo, ki ji jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Iz tega razloga jih Vrhovno sodišče ne more upoštevati. Revizijsko sodišče je pravna in ne dejanska instanca, zato na tej stopnji sojenja pravilnosti ali popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Op. št. (2): V zvezi z v tem delu (tudi) očitano procesno kršitvijo (tako imenovano protispisnostjo) velja pojasniti, da je ta podana (zgolj) takrat, ko sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev napravi napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedb (prič in strank), torej tedaj, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici.

Op. št. (3): Primerjaj drugi odstavek 51. člena ZZZDR; poleg časovnega elementa je za razlikovanje med skupnim in posebnim premoženjem ključnega pomena (tudi) vir sredstev (financiranja) za njegovo pridobitev.

Op. št. (4): Primerjaj pravni mnenji občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 6. 1993 in 22. 6. 1994 ter odločbe istega sodišča II Ips 25/2011 z dne 3. 4. 2014, II Ips 382/2011 z dne 12. 12. 2012, II Ips 207/2008 z dne 14. 10. 2010 in številne druge.

Op. št. (5): Izpodbojna pogodba obstaja tako dejansko kot pravno, dokler je upravičena oseba ne izpodbije.

Izpodbojno pravico je treba uveljaviti z oblikovalno (konstitutivno) tožbo, s katero izpodbojni upravičenec od sodišča zahteva, da razveljavi pravni posel, ki je predmet izpodbojne pravice.

Op. št. (6): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 207/2008 z dne 14. 10. 2010 in II Ips 382/2011 z dne 12. 12. 2012. Op. št. (7): V opisanem konfliktu interesov bi bili torej sami s seboj.