Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje presojalo le, ali je do reorganizacije, zaradi katere je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, dejansko prišlo, ne sme pa ocenjevati smotrnosti reorganizacije. Ugotovilo je tudi, da je toženka še eni delavki na delovnem mestu Kontrolor na liniji II odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obdobju od 1. 12. 2023 do 31. 1. 2024 je tako 20 delavcem odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar potrjuje zaključek sodišča, da je bila reorganizacija dejansko izpeljana in ni bila navidezna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 12. 2023 nezakonita in se razveljavi, da delovno razmerje tožnice pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitve z dne 2. 6. 2022 ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je tožnica imela, če ne bi prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, v delovno razmerje za nedoločen čas v roku 8 dni, da je toženka dolžna tožnici za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 27. 1. 2024 do ponovnega nastopa dela obračunati bruto znesek nadomestila plač v višini 1.771,60 EUR mesečno oz. v višini, ki bi ji šla, če bi delala, od teh bruto zneskov odvesti davke in prispevke za socialno varnost ter ji izplačati ustrezna neto nadomestila plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega neto zneska, in sicer od vsakega 15. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačil, ter tožnico za ves čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 27. 1. 2024 do ponovnega nastopa dela prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Neutemeljena je odločitev sodišča, da je toženka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici kot razlog utemeljila organizacijski razlog. Dejansko ji je pogodba o zaposlitvi prenehala iz ekonomskih razlogov. Toženka ni ukinjala delovnih mest kontrolorjev na liniji zaradi reorganizacije, ampak je število delavcev zmanjšala izključno zaradi upada prometa. Tako je odločitev sodišča prve stopnje protispisna, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeno je zavrnilo tožničin dokazni predlog za postavitev izvedenca finančno računovodske stroke, da pregleda poslovanje toženke in poda mnenje o tem, ali je toženka dejansko imela upad prometa v mesecu novembru 2023 in o tem poda mnenje. Navedbe toženke glede izkaza utemeljenosti poslovnega razloga so povsem pavšalne, neizkazane in nekonkretizirane. Sodišče se je postavilo v vlogo finančnega izvedenca, ko je samo tolmačilo finančne kazalnike toženke iz leta 2023. Samo s sabo prihaja v nasprotja, ker na eni strani navaja, da gre za odpoved iz organizacijskega razloga, na drugi strani pa skozi celotno izpodbijano sodbo zakonitost odpovedi presoja z vidika ugotavljanja razloga, ali je toženka v novembru 2023 utrpela upad prometa. Ker so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih sami s sabo v nasprotju in nejasni, je storilo tudi absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub zahtevi tožnice toženka finančnih podatkov za upad prometa v novembru 2023 ni predložila, saj so zahteve pretirane in nemogoče, sodišče pa je temu nasedlo. Prav tako ni predložila ustreznih dokazov o poslovanju za meseca oktober in september 2023. Sodišče prve stopnje se ob pomanjkljivih trditvah in nepredloženih dokazih nepravilno opira na izpovedi prič, ki jih ocenjuje kot verodostojne, čeprav so zaposlene pri toženki. Navedlo je, da delovno razmerje ni samo po sebi okoliščina, ki bi vzbudila dvom v verodostojnost izpovedi prič. Ker je sodišče prve stopnje dopustilo, da je toženka upad zatrjevanega prometa dobesedno dokazovala s pričami, je tožnici kratilo ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen URS), pravico do pravnega sredstva (25. člen URS). Sodišče je v zvezi z upadom prometa napačno ugotovilo dejansko stanje, saj tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Upad prihodkov v mesecu novembru 2023, če bi res držal, pa predstavlja zgolj negativno sezonsko odstopanje v poslovanju, kar glede na sodno prakso (Pdp 94/2016 in VIII Ips 233/2016), ni utemeljen ekonomski razlog. Iz revidiranega letnega poročila za leto 2023 izhaja, da je toženka v tem koledarskem letu uspešno začela proizvodnjo devetih novih projektov, da je glede na skupne realizirane prodaje to poslovno leto zaključila kot je bilo načrtovano in da je širila proizvodnjo. Nadalje izhaja, da je imela to leto več zaposlenega kadra kot v letu 2022 in da se sooča s pomanjkanjem kadra. Prav tako ni zabeležila dohodkov, ki bi vplivali na njen finančni položaj in uspeh v tem letu. Iz letnega poročila tudi ne izhaja, da bi nepridobitev projekta A. kakorkoli vplivala na njeno poslovanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje protispisna, kar je ABK po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za ugotovitev sodišča, da naj bi toženka v mesecu novembru zabeležila drastičen upad prometa, ki je tudi s tem kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je povsem nepravilno dalo prednost izpovedim zaslišanih prič, glede na javno dostopne podatke. Izpovedi prič in zaključki sodišča so v nasprotju same s seboj in življenjsko gledano nelogične. Poudarja še, da je toženka na veliko zaposlovala druge delavce, tudi v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tako toženka proizvodnje ni krčila, potrebe po delu pa so se povečale. Tudi iz izpovedi priče B. B. izhaja, da so bile kontrolorke preobremenjene, saj prometa ni bilo nič manj, da pa toženka ni imela finančnih težav, pa izhaja tudi iz tega, da je zaposlenim izplačala dvakratni znesek regresa za letni dopust, ki ga je prejela tudi tožnica. V zvezi s pričami toženke pa še navaja, da so bile neprepričljive, da so podajale posplošene odgovore, da konkretnih odgovorov na postavljeno vprašanje niso želele podati, ampak so naučeno iskale argumente v drugih stvareh, da bi odvrnile pozornost in se sprenevedale. Sodišče ni presojalo vseh dokazov skupaj (listinske dokaze in izpovedi prič) in s tem kršilo 340. člen ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice. Meni, da je izpolnila tako trditveno kot tudi dokazno breme glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Stroškov ne priglaša.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6.Tožnica je bila pri toženki nazadnje zaposlena na delovnem mestu Kontrolor na liniji II na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2022. Dne 4. 12. 2023 ji je toženka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved ji je bila vročena 11. 12. 2023. Vložila je tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi in da ji delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak ji še vedno traja, na poziv nazaj na delo in na delovno razmerje za nedoločen čas ter plačilo plač za to obdobje.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Svoje ugotovitve je oprlo na listinske dokaze v spisu, in sicer na letno poročilo toženke za leto 2023 ter izpovedi zaslišanih prič. Delodajalec lahko delavcu iz poslovnega razloga redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz reorganizacijskega in ekonomskega razloga zaradi upadanja prometa, kar je poslovni razlog skladno z določbo iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je to jasno in popolno obrazložilo, zato je očitek o kršitvi določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen, prav tako pa tudi ni utemeljen očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ne prihaja v nasprotje s samim seboj. Razloge za svojo odločitev je sodišče obširno in temeljito obrazložilo, sklicevalo se je tudi na ustrezno sodno prakso.

8.Prav tako utemeljeno ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca finančno računovodske stroke, ki naj bi podal mnenje o tem, ali je toženka dejansko imela v novembru 2023 upad prometa. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskega dokaza, ki ga je v spis vložila tožnica (relevantni del letnega poročila toženke za leto 2023 - A14), lahko ugotovilo, da je prodaja izdelkov občutno upadla (točka 9 obrazložitve), zato strokovno znanje izvedenca ni bilo potrebno.

9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče s tem, ko je toženki dopustilo, da je upad prometa dokazovala s pričami, ki so zaposlene pri njej, kratilo pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva. Vse priče so bile poučene in opozorjene, da so dolžne govoriti resnico in na posledice krive izpovedbe, zato bi lahko odgovor na postavljena vprašanja odklonile. Samo dejstvo, da so zaposlene pri toženki, še ne pomeni, da so njihove izpovedi neverodostojne, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tako tožnici nista bili kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave RS).

10.Nadalje je sodišče ugotovilo tudi, da je nepridobitev projekta A. vplivala tudi na tožničin oddelek, saj se določene komponente proizvajajo tudi na tem oddelku, tako da se z nepridobitvijo projektov zmanjša tudi obseg dela v proizvodnji. Toženka novih delavcev na delovnem mestu Kontrolor na liniji II ni zaposlovala, zaposlovala pa jih je na drugih delovnih mestih, kar je ugotovilo tako z zaslišanjem prič C. C., D. D., E. E. in F. F., kot tudi iz tabele nastopov dela od 1. 12. 2023 do 31. 1. 2024 v prilogah pod A8. Skladno z ustaljeno sodno prakso, na katero se sklicuje v točki 17 obrazložitve, je presojalo le, ali je do reorganizacije, zaradi katere je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, dejansko prišlo, ne sme pa ocenjevati smotrnosti reorganizacije. Ugotovilo je tudi, da je toženka še eni delavki na delovnem mestu Kontrolor na liniji II odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obdobju od 1. 12. 2023 do 31. 1. 2024 je tako 20 delavcem odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar potrjuje zaključek sodišča, da je bila reorganizacija dejansko izpeljana in ni bila navidezna, kot to zatrjuje tožnica.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo kot neutemeljene tudi ostale tožničine navedbe in sicer, da bi toženka morala preveriti možnost zaposlitve tožnice na drugih delih, saj delodajalec k temu po veljavnem ZDR-1 ni zavezan; da bi morala toženka najprej odpustiti delavce, napotene preko delodajalca za zagotavljanje dela, saj iz zakonskih določb ne izhaja, da bi moral delodajalec najprej prenehati z uporabo napotenih delavcev, kar izhaja tudi iz sodne prakse; da je razlog za odpoved subjektivne narave, ker naj bi njena nadrejena vseskozi nasprotovala njeni zaposliti kot Kontrolor na liniji II, pa ta na odločitev ni imela vpliva, saj se je moral o tem, katerim delavkam bo odpovedana pogodba o zaposlitvi odločiti F. F. kot vodja oddelka.

12.Tako je toženka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker je za to obstajal utemeljen odpovedni razlog, kar je toženka tekom postopka dokazala.

13.Iz navedenega izhaja, da je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka.