Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dolžnost zavarovalnice je, da v pogodbenem razmerju ravna s profesionalno skrbnostjo, vendar mora tudi zavarovanec v dvostranskem obligacijskem razmerju ravnati v skladu z načelom vestnosti in poštenja ter načelom skrbnosti, ki mu nalaga ravnanje s skrbnostjo dobrega gospodarja (5. in 6. člen OZ). Pri uresničevanju pravic iz zavarovanja se mora obnašati gospodarno in ne prevzemati obveznosti, ki več kot običajno ali pretirano obremenjujejo plačnika.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (točka II izreka) spremeni tako, da se znesek 1.233,41 EUR nadomesti z zneskom 1.044,13 EUR.
II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (zavrnilni del točke I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju sodišče) v točki I izreka razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati znesek 757,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, višji tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo (točka I izreka). V točki II izreka je tožniku naložilo, da je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti 1.233,41 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper zavrnilni del točke I in zoper točko II izreka se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da v zavarovalni pogodbi obveznost predhodnega pošiljanja ponudbe za odpravo škode pred samim popravilom vozila ni dogovorjena oz. določena. Sodišče bi razmerje med pravdnima strankama moralo presojati na podlagi določb zavarovalne pogodbe in ne podjemne pogodbe, katere zakonske določbe je uporabilo v tem postopku.V tem delu je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je zmotno zaključilo, da iz zapisnikov o ogledu poškodovanega vozila št. 1 in št. 2 izhaja omejitev stroškov popravila, kot tudi zahteva, da servis pred pričetkom popravila dostavi ponudbo. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so si v tem delu v nasprotju in je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče po eni strani v točki 7 ugotavlja, da je tožnik izpolnil vse obveznosti po 28. členu Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, po drugi strani pa v nadaljevanju iste točke obrazložitve, da svojih obveznosti ni izpolnil, saj ni predložil ponudbe, dobavnic glede rezervnih delov in ni upošteval omejitev stroškov popravila, zaradi česar ni upravičen do povračila stroškov popravila. V zavarovalni polici št. 4 z dne 12.4.2013 je sicer zapisano, da sta izbira izvajalca in način popravila vozila prepuščena zavarovalnici, vendar iz takega zapisa na zavarovalni polici ni mogoče razumeti, da bi moral pritožnik pred popravilom vozila poslati toženki ponudbo, da bi moral upoštevati krajevno običajne cene ali pa zavarovalnici posredovati dobavnice o zamenjanih rezervnih delih. Ob tem ne gre spregledati izpovedbe pritožnika, da ga toženka ob sklenitvi zavarovanja ni poučila, kje in kako lahko odpravi škodo na vozilu in ga tudi ni opozorila na klavzulo, da je izbira izvajalca in način popravila vozila prepuščena zavarovalnici, od sklenitve zavarovanja dalje mu ni bil izročen seznam pogodbenih servisov toženke. Sicer pa je klavzula na zavarovalni polici, da sta izbira izvajalca in način popravila vozila prepuščena zavarovalnici, nejasna in jo je v skladu s 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) potrebno razlagati v korist nasprotne stranke. Zaradi tega, ker vozila ni popravljal na katerem od pogodbenih servisov toženke oziroma na servisu, ki bi ga ona izbrala, pritožnik ne more biti v slabšem položaju. Toženka je vedela, da se bo pritožnikovo vozilo popravljalo pri A. M. V. s.p., saj je delavec njegove delavnice pripeljal vozilo na ogled k toženki, pri čemer to izhaja tudi iz izpovedbe S. K.. Iz obeh zapisnikov o ogledu poškodovanega vozila ne izhaja, da je toženka izbrala svojega izvajalca oziroma, da je pritožniku povedala, pri katerem od njenih izvajalcev naj popravlja svoje vozilo. Izbire izvajalca ni izkoristila niti v dopisu z dne 17.7.2017, s katerim mu je sporočila, da je zapisnika poslala A. M. V. s.p. Zato je zmoten zaključek sodišča, da bi moral pritožnik spoštovati navodilo zavarovalnice iz zapisnikov o ogledu, kjer toženka priporoča, naj se popravilo izvaja na enem od servisov, s katerim ima pogodbo o sodelovanju pri popravilu vozila. Sicer pa iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi, zakaj bi moral pritožnik navodilo zavarovalnice iz zapisnikov o ogledu upoštevati, ko pa v Splošnih pogojih taka obveznost ni zapisana. Pritožnik še opozarja, da je pogodbeno določilo, po katerem bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti, nično (946. člen OZ). Tudi, če bi sodišče štelo, da so navodila, zapisana na zapisniku o ogledu predpisane oz. dogovorjene obveznosti, neizpolnitev teh obveznosti ne more pripeljati do izgube pravic do izplačila zavarovalnine, saj gre za nična določila (tako tudi sklep VSM I Cpg 336/2016 z dne 29.9.2016). Nepredložitev ponudbe, nepredložitev dobavnic in nehranjenje zamenjanih rezervnih delov ne more predstavljati razloga za zavrnitev izplačila zavarovalnine. Pritožba nadalje povzema zapisano na zapisnikih o ogledu glede izbire servisa in navaja, da je tak zapis povsem splošen in ne pomeni, da je toženka izbrala servis oziroma, da je toženka pritožnika napotila na njen servis. Nadalje ne drži zaključek sodišča, da toženka ne diskriminira svojih zavarovancev glede na to, na katerem servisu popravljajo vozilo. Že v zapisniku o ogledu poškodovanega vozila je v rubriki servis zapisano: "...zavarovalnica se ne obvezuje takojšnjega obračuna in plačila računa v celoti, v kolikor se vozilo popravlja na servisu, ki ni pogodbenik ZT...". Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni navedlo razlogov, zakaj sledi navedbam toženke, da bi servis A. moral pred pričetkom del poslati zahtevano ponudbo. Zaradi vedenja, ali se bo vozilo popravilo ali ne, toženka ponudbe namreč ne potrebuje, tako da tak razlog ne prepriča, pri čemer pa sama ponudba niti ne more biti dokaz, da se vozilo popravlja ali pa, da se bo popravljalo. Tudi ni jasno, zakaj bi posredovanje ponudbe pritožnika postavilo v ugodnejši položaj pri dokazovanju dejanske višine škode, saj v zvezi s tem sodišče ne navede nobenega razloga. Sama ponudba je očitno namenjena temu, da toženka preveri, ali je popravilo skladno z višino krajevno običajnih cen, te cene pa so toženki znane in bi jih lahko sama obračunala.
Zmoten je zaključek sodišča, da pritožnik ni upravičen do poplačila škode, če v poškodovano vozilo niso vgrajeni novi originalni rezervni deli, ker naj bi zavarovalnice pri izračunu višine škode upoštevale vrednost novih delov. Od kod sodišču tak zaključek, iz obrazložitve ne izhaja, podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je tudi nadaljnji zaključek sodišča, da pritožnik v primeru vgraditve neoriginalnega novega ali rabljenega nadomestnega dela ni upravičen do povračila vrednosti le teh, ker naj bi vtoževal višino škode s predloženim računom, ki vsebuje vrednosti novih originalnih delov. Tako razlogovanje ni ne življenjsko logično ne prepričljivo. V zvezi s tem pritožnik opozarja na primer VSK I Cp 730/2016 z dne 19.4.2017, ki je v podobnem primeru zavzelo stališče, da je mogoče zahtevku ugodili tudi delno. Pritožnik zatrjuje, da so bili v vozilo vgrajeni novi originalni deli, kar izhaja iz računa izvajalca popravila in predložene E. kalkulacije, ki je splošno uporabljeno orodje za izračun stroškov popravila, kar je potrdil tudi izvedenec avtomobilske stroke J. J. V.. Tudi, če bi sodišče menilo, da pritožnik do povračila za nove originalne rezervne dele ni upravičen, bi moralo pritožniku priznati vsaj vednost rabljenih rezervnih delov. Ne drži zaključek sodišča, da ni jasno, kdaj je bilo vozilo popravljeno. Zakaj sta bila računa izdana kasneje, je v svoji izpovedbi pojasnil M. V.. Sicer pa, kdaj je bil račun izstavljen niti ni bistveno, saj je bilo vozilo popravljeno najmanj tedaj, ko je toženka prejela oba računa. Če je toženka dvomila kakšni deli so bili vgrajeni, bi tedaj lahko vozilo pregleda ali skladno z določbo 30. člena Splošnih pogojev zahtevala, da sporna dejstva ugotavljajo izvedenci. Toženka je profesionalec na svojem področju, zato je od nje pričakovati, da bo pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ravnala s profesionalno skrbnostjo (drugi odstavek 6. člena OZ). Njeno ravnanje, ko ob predložitvi računa ni preverila zamenjanih rezervnih delov, ravno tako pa skladno s pogodbenimi določili ni zahtevala, da bi to opravil izvedenec, temu ne ustreza. Zato ni pravično, da je sodišče po več letih dokazno breme za dokazovanje, kakšni deli so bili vgrajeni v pritožnikovo vozilo, prevalilo na pritožnika. Že sam izvedenec J. J. V. je v dopisu z dne 16.10.2018 pojasnil, da danes ne more ugotoviti, kakšni deli so bili vgrajeni v vozilo v letu 2013, saj je že poteklo več kot pet let, na samem vozilu pa so tudi bili izvedeni različni posegi. Ker je sodišče nepravilno uporabilo določbe o dokaznem bremenu, je storilo kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. S tem je tudi kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V zvezi z dokazovanjem, kakšni deli so bili vgrajeni v pritožnikovo vozilo, pritožnik izpostavlja, da sam dobavnic ni dolžan predložiti sodišču, saj kaj takega v zavarovalni pogodbi ni določeno, ravno tako ni določeno v zapisnikih o ogledu vozila. Nepredložitev dobavnic mu ne more iti v škodo, pa tudi sicer dobavnice niso dokaz, ali gre za originalne rezervne dele ali ne, temveč le, da so bili rezervni deli nabavljeni. Dobavnice tudi niso dokaz, da je bil prav rezervni del iz dobavnice vgrajen v vozilo. Dokazil o nabavi rezervnih delov servis ni dolžan posredovati zavarovalnici tudi zato, ker so podatki o nabavah in višine cen novih delov opredeljeni kot poslovna skrivnost v pogodbenem razmerju med servisom in dobaviteljem rezervnih delov.
Zmoten je tudi zaključek sodišča, da se toženka uspešno sklicuje na določilo drugega odstavka 642. člena OZ, ki ureja določanje cene v primeru, ko pri podjemni pogodbi cena ni bila določena. V določilih zavarovalne pogodbe ni navedeno, da bo zavarovalnica v primeru škode poravnala stroške popravila, ki bodo skladni s krajevno običajnimi cenami, temveč je v 16. členu Splošnih pogojev zgolj določeno, da bo zavarovalnica plačala stroške popravila. Te pa je pritožnik izkazal z izdanim računom, zato je vsakršno omejevanje višine urne postavke na krajevno običajne cene neutemeljeno. Poleg tega iz trditvene podlage toženke ne izhaja, da cena popravila med pritožnikom in servisom ni bila določena. Šele v primeru, ko cena ne bi bila določena, bi lahko prišle v poštev krajevno običajne cene. Ne izvajalcu ne pritožniku omejitve toženke niso bile znane, saj iz samega zapisnika ne izhaja, kaj krajevno običajne cene sploh so. Tudi sama ponudba ne bi uredila medsebojnih obveznosti, saj bi toženka ob predložitvi ponudbe le to preverila in bi nato sama določila, v kakšni višini je zanjo sprejemljiva. Tak način določanja višine zavarovalnine pa je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter v nasprotju z načelom enakopravnosti strank v obligacijskih razmerjih. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je cena 31,00 EUR brez DDV za uro opravljenega dela krajevno običajna cena. Izvedenec je v svojem mnenju zapisal, da je to cena, ki jo zavarovalnice plačujejo nepooblaščenim serviserjem in ne da gre za krajevno običajno ceno. Sam izvedenec je povedal, da lahko servisi, ki nimajo sklenjene pogodbe z zavarovalnico, cene oblikujejo prosto. V mnenju (stran osem) je navedel, da zavarovalnice nepooblaščenim pogodbenim servisom plačujejo od 28,00 EUR do 33,00 EUR, sodišče pa je določilo ceno 31,00 EUR, pri čemer pa razlogov za takšno ugotovitev sploh ni navedlo. Navedbo tožnika, da toženka ni izplačala niti nespornega dela zavarovalnine po ceni 31,00 EUR, ki zanjo predstavlja krajevno običajno ceno, je sodišče zmotno štelo, kot da je cena zanj sprejemljiva. O ugovoru krajevno običajnih cen, ki jih podaja toženka v različnih postopkih, se je že izrekla tudi sodna praksa, pri čemer je pritožnik v spis vložil sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 412/2014 in sodbo VSL II Cpg 422/2017, s katerima je bil tak ugovor toženke zavrnjen. Odločitev sodišča odstopa od sodne prakse, sodišče pa v obrazložitvi ni navedlo razlogov zakaj.
Pritožnik je zahteval tudi zakonske zamudne obresti za čas od 7.5.2014 dalje. V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka sodišče ni navedlo nobenega razloga, zakaj ga je zavrnilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik navaja še, da gre za očitno nagajanje toženke izvajalcu popravila A. M. V. s.p. Nazadnje se tožnik pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Pritožniku ni priznalo stroškov za pripravljalno vlogo z dne 27.11.2019, ki jo je vložil v spis skladno s sklepom na naroku dne 19.11.2019. Poleg tega je toženki za narok v ponovljenem postopku priznalo 300 točk, namesto 150 točk (v ponovljenem postopku ne gre za prvi narok), za sestavo pripravljalne vloge v ponovljenem postopku 300 točk, namesto 150 točk (ta vloga ni bila prva v postopku). Neutemeljeno ji je tudi priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo (verjetno pravilno pritožbo) v višini 375 točk, pri čemer pa odgovor upoštevajoč, da se je zoper prvotno sodbo pritožila tudi sama, ni vplival na odločitev pritožbenega sodišča, zato gre za stroške, ki za pravdo niso potrebni.
3. Toženka je argumentirano odgovorila na pritožbo. Predlagala je njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Med pravdnima strankama je bila s podpisom police za avtomobilsko zavarovanje, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska (v nadaljevanju Splošni pogoji), sklenjena zavarovalna pogodba. Materialnopravno podlago za presojo njunega spora predstavljajo določbe zavarovalne pogodbe in določbe OZ, ki se nanašajo na zavarovalno pogodbo in temeljna načela obligacijskega prava. Sodišče se je pri utemeljevanju svoje odločitve v posameznih delih, nepravilno sklicevalo na določbe OZ o podjemni pogodbi, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.
6. V pravdi ni bilo sporno, da je tožnik utrpel dve škodi na zavarovanem vozilu (prvo v škodnem dogodku dne 25.6.2013, drugo v škodnem dogodku dne 12.7.2013), ki ju je prijavil toženki. Ta si je 16.7.2013 ogledala poškodovano vozilo in za vsakega izmed dogodkov sestavila zapisnik o ogledu, ki ju je po pooblastilu tožnika posredovala njegovemu pooblaščencu A. M. V. s.p. Ta je tožnikovo vozilo tudi popravil in po pooblastilu tožnika toženki posredoval računa za popravilo (račun št. 119-2014 v višini 1.406,63 EUR in račun št. 120-2014 v višini 1.027,53 EUR). Ker je toženka plačilo škode na njuni podlagi odklonila, je tožnik plačilo zahteval v tej pravdi. Sodišče je z izpodbijano sodbo njegovemu zahtevku delno ugodilo. Glede zavrnilnega dela, ki je predmet pritožbenega preizkusa, iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da mu je za opravljeno delo priznalo vrednost po nižji urni postavki od zahtevane, in sicer po krajevno običajni ceni 31,00 EUR brez DDV (oziroma 37,82 EUR z DDV), saj pred popravilom, kljub temu, da je bilo v zapisnikih o ogledu poškodovanega vozila jasno zahtevano, ni predložil ponudbe za popravilo. Poleg tega mu ni priznalo vrednosti nadomestnih delov, ker ni uspel dokazati, da so bili ob popravilu vgrajeni novi originalni nadomestni deli. Od priznane terjatve po vsakem izmed računov je odbilo še 50,00 EUR iz naslova soudeležbe (franšize). Za pritožnika je sporna odločitev v zvezi z urno postavko in vgrajenimi deli. Upoštevanje soudeležbe ni sporno.
7. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Splošnih pogojev mora dati zavarovanec zavarovalnici vse potrebne podatke, ki jih ima na voljo in so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode. Zavarovalnica pa lahko zahteva tudi druga dokazila. Če zavarovanec ne predloži zahtevanih podatkov in dokazov, se šteje, da ni dokazal zavarovalnega primera oziroma višine škode. Sodišče je v točki 7 obrazložitve ugotovilo, da je tožnik izpolnil svojo obveznost glede zahtevanih podatkov in dokazil, ki so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode s tem, ko je prijavil škodna dogodka ter vozilo pripeljal k cenilcu, ki je vozilo pregledal, fotografiral in za vsak škodni dogodek sestavil zapisnik o ogledu poškodovanega vozila, kot tudi, da obveznost predložitve ponudbe pred popravilom vozila v 28. členu Splošnih pogojev ni določena. To ni v nasprotju z nadaljnjimi razlogi sodišča, kot želi prikazati pritožba. Tudi, kolikor predložitev ponudbe ni izrecno določena v Splošnih pogojih (tako je razumeti navedbo sodišča), je sodišče v nadaljevanju dejstvo, da ni bila predložena, vrednotilo glede na vsebino zavarovalne police in zapisnikov o ogledu poškodovanega vozila in glede na poziv toženke tožniku k njeni predložitvi. Iz njegove obrazložitve je, kot bo navedeno v nadaljevanju, mogoče razbrati, kakšen pomen je pripisalo dejstvu, da ni bila predložena in je njegova odločitev zmožna pritožbenega preizkusa.
8. V zavarovalni polici, ki jo je tožnik podpisal in je bil torej z njeno vsebino seznanjen, je zapisan dogovor, da je izbira izvajalca in način popravila prepuščena zavarovalnici. V zapisnikih o ogledu poškodovanega vozila je zavarovalnica predlagala popravilo na enem izmed njenih pogodbenih servisov, v primeru da se vozilo popravlja na servisu, ki ni njen pogodbenik pa navedla, da ne bo priznala stroškov popravila, ki bodo presegali stroške popravila po krajevno običajnih cenah, kot tudi, da ji je potrebno v tem primeru, v izogib prekoračitvi stroškov pred pričetkom del dostaviti v potrditev ponudbo za popravilo vozila. Tožnika (pa tudi A. M. V. s.p., ki je tožnika zastopal kot pooblaščenec) je še izrecno, z dopisom pozvala k predložitvi ponudbe, kar za pritožbo ni sporno. Ne sodišče v razlogih odločitve ne toženka v odgovoru na tožbo ne problematizira samega dejstva, da je tožnik vozilo popravljal pri A. M. V. s.p., ki ni pogodbeni partner toženke, temveč dejstvo, da v tem primeru ni predložil ponudbe. Zato so nerelevantne pritožbene navedbe, da naj bi bil tožnik omejen na izbiro pogodbenega servisa toženke, da ga toženka ob sklenitvi zavarovanja ni poučila, kje in kako lahko odpravi morebitno škodo in mu ne tedaj ne kasneje ni izročila seznama njenih pogodbenih servisov.
9. Sodišče je tudi po mnenju pritožbenega sodišče ustrezno težo dalo dejstvu, da tožnik pred pričetkom popravila toženki ni predložil ponudbe. Pritožba poudarja dolžnost zavarovalnice, da v pogodbenem razmerju ravna s profesionalno skrbnostjo. Pri tem spregleda, da mora tudi tožnik v dvostranskem obligacijskem razmerju ravnati v skladu z načelom vestnosti in poštenja ter načelom skrbnosti, ki mu nalaga ravnanje s skrbnostjo dobrega gospodarja (5. in 6. člen OZ). Pri uresničevanju pravic iz zavarovanja se mora obnašati gospodarno in ne prevzemati obveznosti, ki več kot običajno ali pretirano obremenjujejo plačnika. Res so določbe 28. člena Splošnih pogojev, ki se nanašajo na sodelovalno dolžnost zavarovanca, splošne glede dolžnosti predložitve podatkov in dokazov zavarovalnici in ni izrecno predpisana dolžnost predložitve točno določenih listin, vendar je prav zato toženka v samem zapisniku o ogledu škode to obveznost konkretizirala in tožnika ter njegovega pooblaščenca pozvala k predložitvi ponudbe. Za pritožbo ni sporno, da ponudba pred popravilom ni bila predložena. Dejstvo, da ponudba ni bila predložena, ni bilo odločilno za izgubo pravic iz naslova zavarovanja (sicer sodišče ne bi delno ugodilo zahtevku), zato so nepomembne pritožbene navedbe, ki gradijo pritožbene očitek na tej podlagi (o ničnosti pogodbenega določila, po katerem bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil predpisane ali dogovorjene obveznosti). Pravilno pa mu je sodišče, ob dejstvu, da je bil v zapisnikih o ogledu opozorjen na dolžnost predložiti ponudbo, dalo težo pri dokazovanju višine škode.
10. Tožnik je škodo uveljavljal na podlagi računov izvajalca popravila. Glede na okoliščine konkretnega primera, ko je bil v zapisnikih o ogledu poškodovanega vozila opozorjen, da mu bo zavarovalnica, če ne bo predložil ponudbe pred pričetkom popravila pri izvajalcu, ki ni njen pogodbenik, priznala krajevno običajne cene popravila (v zvezi s tem se je sklicevala na 642. člen OZ), sam pa ni niti predložil ponudbe, se tožnik neutemeljeno sklicuje na prosto oblikovanje cen na trgu. Sodišče mu je za delo po obeh računih priznalo krajevno običajno ceno za istovrstna popravila v višini 31,00 EUR brez DDV oziroma 37,82 EUR z DDV. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje. Pritožba povzame le posamezne dele mnenja, iztrgane iz celotnega konteksta, predvsem pa ločeno od izpovedbe izvedenca ob neposrednem zaslišanju, da je ceno 31,00 EUR na uro upošteval kot neko povprečje, najpogostejšo ceno na uro nepooblaščenih servisov. Dejstvo, da je sodišče kot dodatni argument navedlo, da naj bi bila ta cena sprejemljiva za pritožnika (kar je zmotno štelo na podlagi navedbe tožnika, da mu zavarovalnica ni plačala niti tistega dela računa, ki je bil zanjo nesporen), ni odločilno. Sodna praksa, na katero se sklicuje (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 412/2014 v zvezi s sodbo VSL II Cpg 422/20171), ne potrjuje pritožbene trditve o drugačnem pravnem stališču glede upoštevanja običajnih krajevnih cen. Sodišče je v navedeni zadevi glede na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank naredilo dokazno oceno, pri kateri je izvedensko mnenje o običajni ceni za popravilo, upoštevalo kot enega izmed dokazov in obrazložilo, zakaj mu ni sledilo in se je oprlo na listinske dokaze.
11. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je A. M. V. s.p. določene dele avtomobila zamenjal, sporno pa je bilo, ali je vgradil nove dele, ki jih je zaračunal tožniku. Toženka je v postopku trdila, da tožnik ni predložil nobenih listin in dokazov, ki izkazujejo zamenjavo delov in stroške nadomestnih delov, kot tudi da zahteva od strank, da hranijo zamenjane dele do izplačila odškodnine in pozvala tožnika k predložitvi dokazil o vgrajenih delih. Tožnik je vztrajal na plačilu zaračunanih delov. Trdil je, da izvajalec popravila ni dolžan posredovati zavarovalnici podatke o nabavi rezervnih delov, ker so podatki o nabavah in ceni poslovna skrivnost, da bi si toženka lahko vozilo po popravilu ogledala in ugotovila zamenjane rezervne dele, da so bili stroški zamenjave (in popravila) zaračunani po kalkulaciji E., da so bili toženki zamenjani deli na voljo pri izvajalcu popravila, ki jih je po več kot dveh letih zavrgel, ker se toženka zanje ni zanimala.
12. Sodišče je pravilno štelo, da je dokazno breme, da so bili v vozilo vgrajeni novi, originalni deli na tožniku. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da tega dokaznega bremena ni zmogel in obrazložilo zakaj. Nasprotna pritožbena trditev ne drži. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da sta bila računa, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal plačilo vgrajenih delov, izstavljena devet mesecev po škodnih dogodkih, in to po tem, ko je toženka že odklonila plačilo škode zaradi pasivnosti tožnika (in torej zaključila zavarovalni primer), ki se ni odzval pozivu k razjasnitvi okoliščin dogodka in ni predložil ponudbe za popravilo vozila. Sodišče je tudi navedlo, zakaj ocenjuje, da je nekredibilno pričanje M. V., da je tožniku pokazal zamenjane dele in dobavnice. Ob tem tudi ni mogoče mimo dejstva, da je bil v zapisnikih o ogledu škode tožnik izrecno opozorjen, da je treba zamenjane dele hraniti do izplačila odškodnine (zavarovalnine). Glede na navedene okoliščine, je zmotno prepričanje tožnika, da je toženka tista, ki bi morala po prejemu računov (po tem, ko je že zaključila zavarovalni primer) bodisi z ogledom popravljenega vozila bodisi z zahtevo po ustreznem izvedencu, ugotoviti, kakšni deli so bili vgrajeni v vozilo in da gre to, da tega ni storila v njeno breme. V pravdi se je upiral predložitvi dobavnic z navedbo, da gre za poslovno skrivnost, pri čemer je toženka v zvezi s tem izpostavila, da lahko ceno prekrije, pa temu ni sledil. Ob dejstvu, da jih ni predložil (pri tem je irelevanto, da v sami zavarovalni pogodbi in v zapisnikih o ogledu ni navedeno, da mora predložiti dobavnice), in jih sodišče niti ni moglo dokazno oceniti, je brezpredmetno pritožbeno razpredanje o njihovi dokazni vrednosti. Neuspešno se sklicuje tudi na razloge, zakaj je izvajalec popravila račune dostavil toliko mesecev po izvedenem popravilu vozila. Ker je bilo dokazno breme na tožniku in izvedenec po petih letih ni mogel ugotoviti, kakšni deli so bili v vozilo vgrajeni, je sodišče pravilno zaključilo, da dokaznega bremena, da so bili v vozilo vgrajeni novi deli, ni zmogel. Ker je tožnik uveljavljal plačilo novih originalnih delov, ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da bi mu morala toženka plačati vsaj vrednost rabljenih delov (če bi trdil, da je vgradil rabljene, bi to moral navesti in dokazati njihovo vrednost). Sodišče v zadevi I Cp 730/2016 o tem vprašanju ni zavzelo stališča, kot želi prikazati pritožba.
13. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik je uveljavljal plačilo zamudnih obresti od 7.5.2014, ko naj bi računa, s katerimi mu je A. M. V. s.p. (izvajalec popravila) zaračunala popravilo vozila zapadla v plačilo. Trdil je, da je po njegovem pooblastilu A. M. V. s.p. posredoval račune toženki, s čimer je sam štel, da je razmere z njim uredil, saj se je dogovoril, da naj se nakazilo izvede na njegov račun. Njegove trditve, še posebej, ker je iz njih razbrati, da računov sam ni niti še plačal izvajalcu popravila, ne utemeljujejo pravne posledice, ki jo uveljavlja, tj. teka zamudnih obresti od 7.5.2014 dalje.
14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče glede odločitve o glavni stvari pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v zavrnilnem delu točke I izreka potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).
15. Pritožba pa je delno utemeljena v stroškovnem delu. Uvodoma se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenim naziranjem, da samo dejstvo, da sta se obe pravdni stranki pritožili zoper sodbo v prvem postopku, izkazuje, da so bili stroški toženke na pritožbo tožnika nepotrebni. Drži pa pritožbena navedba, da je sodišče toženki kot nagrado za narok v ponovljenem postopku namesto pravilno 150 točk, priznalo 300 točk, kot nagrado za sestavo pripravljalne vloge v ponovljenem postopku prav tako namesto pravilno 150 točk, 300 točk. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče tožniku nepravilno ni priznalo nagrade za sestavo pripravljalne vloge v ponovljenem postopku v višini 150 točk. Ob upoštevanju navedenega in ponovnem preračunu stroškov (ki jih pritožba sicer ne osporava) glede na uspeh pravdnih strank, je dolžan tožnik toženki plačati 1.044,13 EUR. Temu ustrezno je spremenilo odločitev v stroškovnem delu (točka II izreka).
16. Izrek o stroških temelji na 154. in 165. členu ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v neznatnem delu, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Obenem je dolžan toženki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo povrniti njene pravdne stroške, ki jih je sodišče na podlagi veljavne odvetniške tarife odmerilo v znesku 275,40 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške, DDV).
1 Prilogi A21 in A22.