Jedro

Tožeča stranka glede na toženčevo oddaljenost od prevoznih cest (zaradi odmaknjenosti izvajalec do njega ne more priti, skupno odlagališče pa glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje očitno ni določeno) ni dolžna odvažati odpadkov s toženčevega naslova. Okoliščina, da toženec ne vozi vrečk z odpadki na odjemno mesto, tega ne razbremenjuje obveznosti plačevanja storitev tožeče stranke (stroškov za ravnanje z odpadki). Brez pomena je tudi okoliščina, da med pravdnima strankama ni sklenjena pogodba o odvozu in odlaganju odpadkov, saj to ne vpliva na toženčevo obveznost plačevanja vtoževanih stroškov .

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010 prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 96863/2008 z dne 15.11.2008 v veljavi. Na podlagi tega sklepa je bil toženec dolžan plačati tožeči stranki 116,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 143,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo toženčevo pritožbo zoper sklep o stroških z dne 27.1.2010. Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženec.

V obširni in nepregledni pritožbi zoper sodbo toženec med drugim navaja, da ni ničesar naredil, kar ne bi smel, poleg tega pa ni opustil ničesar, kar bi moral storiti. Tožeča stranka tožencu noče opravljati odvoza odpadkov. Doslej se niti enkrat niso s tovornjakom za odvoz odpadkov pripeljali na toženčev naslov. Toženec ne more plačevati tistega, kar mu tožeča stranka ne opravlja. S tem postopkom se tožencu krši njegova pravica enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Tožeča stranka ni nikoli odvažala tožencu odpadkov, za svoje nedelo pa hoče od toženca plačilo. O odvozu odpadkov s toženčevega naslova se pravdni stranki nista ničesar dogovorili. Ko se bo tovornjak tožeče stranke za odvažanje odpadkov pripeljal pred toženčevo hišo, se bodo pogovorili o ceni odvažanja. Problem je odcep ceste do toženca, ki je dolg do 400 m, ki se ne pluži oziroma se to izvaja zelo slabo in je zato cel kup problemov. Občina in sodišče drugače obravnavajo isto problematiko, saj toženca preganjajo za tisto, za kar drugih strank ne preganjajo. Toženca se preganja za plačilo odvoza komunalnih odpadkov, čeprav jih nihče noče odvažati na deponijo, zato jih mora tja odpeljati toženec. Ko toženec pelje smeti na deponijo, plača tam vse pristojbine. Ni toženčev problem, če ima tožnica stroške s pošiljanjem vrečk, ki jih toženec ne sprejema. O tem se nista stranki nič dogovarjali. Zato ni razlogov za izdajo računov. Sodišče ni ugotovilo dejanskega razloga, zakaj stranki ne najdeta skupnega jezika v sporu. Tožeča stranka vozi po toženčevem kraju in drugim strankam opravlja storitve približno 300 m stran od toženčeve hiše. Toženec ni bil seznanjen z odlokom Občine Žalec. To tudi ni bilo potrebno, saj toženec ni bil lastnik objekta in ga ni ničesar zavezovalo k temu, da bi se seznanil z določili odloka. Komunalna inšpektorica je določila mesto za odpadke, ne da bi ga vprašala, ali zmore odlagati odpadke na tisto mesto ali ne iz zdravstvenih razlogov. Računi tožeče stranke ne temeljijo na opravljenem delu. Toženec tudi ne sme nikamor voziti odpadkov, ker ne sme dvigati bremen. Občina je sprejela odlok, ne da bi toženca vključila v javno razpravo o sprejemu odloka. Tak akt zato toženca ne zavezuje. Normalno bi bilo, da bi tožeča stranka sklenila s tožencem neko drugačno pogodbo, saj morda terja drugačen pristop k zadevi in bi bil ustrezen postopek odvoz odpadkov enkrat na mesec, seveda z vozilom drugačnih dimenzij. Toženec se še zdaleč ne čuti povzročitelja obremenitev po odloku. Rešitev problema s tem, da se razdeli na vse enako, ni poštena. Občina bi morala popraviti odlok v smeri, da ne bo diskriminirala občanov in krajanov, ki so v slabi situaciji dislociranosti. Količine odpadkov so različne in tudi struktura teh odpadkov je različna. Tožeča stranka bo dobila plačilo, ko se bo s tovornjakom pripeljala pred toženčevo hišo in odpeljala smeti. Za toženčevo hišo oziroma njegov naslov v G. 192 ni doslej nihče določil in uredil ustreznega prostora za odpadke. Tožeča stranka se ni nikoli s tožencem dogovarjala o mestu, na katerem bi lahko odlagal odpadke. Toženec ima lahko smeti na svojem ozemlju pred hišo, drugje pa smeti ne more odlagati. Zato toženec svoje smeti naloži, ko jih je dovolj in jih odpelje na deponijo. Toženec v nobenem primeru ni nosilec gospodinjstva na svojem naslovu. Problem je, da odjemno mesto za odpadke ni bilo določeno. Toženec ne potrebuje vrečk za odpadke, ki mu jih tožeča stranka pošilja po pošti, ampak zahteva izvajanje storitev, česar pa tožeča stranka ne počne. Med pravdnima strankama ni bilo sklenjene nobene pogodbe o odvozu odpadkov.

V pritožbi zoper sklep toženec navaja, da je jasno, da ga hoče krivičnost sodnega sistema države na vsak način obsoditi. Ni jasno, kaj vodi tožnika in sodnika pri toženčevem preganjanju. Pri tem sodeluje tudi Občina Žalec. Toženec ne more plačati sodne takse. Sodnik mu ni poslal obrazca ZST-1. Sodnik tudi ni upošteval toženčevega zdravstvenega stanja, čeprav bi ga moral. Glede možnosti odvoza odpadkov iz naselja J. trdi, da je ta odvoz možen od njegove hiše, če pa se izvajalec ne potrudi, pa to ni možno. Vsi pričakujejo, da bo toženec spravljal odpadke v dolino, kar pa ni možno, ker tega ne more in ne sme početi. Občina bo morala prevzeti odgovornost, saj je sestavila tak odlok, kjer se izvajalec lahko poigrava z ljudmi.

Tožeča stranka ni odgovorila na vročeni pritožbi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP), kar pomeni, da sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva: - objekt na naslovu G. 192, v katerem prebiva toženec, se nahaja na območju, na katerem tožnica izvaja javno službo ravnanja z odpadki v smislu določb Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Žalec; - toženec je oseba, pri kateri nastajajo odpadki, zato ima položaj povzročitelja obremenitev v smislu določb navedenega odloka; - toženčevo bivališče je oddaljeno več kot 100 m od prevozne ceste; - toženec ne zbira odpadkov v posebnih vrečkah za odpadke (3. točka 1. odstavka 14. člena odloka) oziroma jih v času odvoza odpadkov ne pripelje z zbirnega mesta na predhodno določeno odjemno mesto na dan odvoza.

Teh dejanskih ugotovitev toženec s pritožbo zoper sodbo v sporu majhne vrednosti glede na prej povedano ne more izpodbijati. Upoštevajoč pravkar povzeta odločilna dejstva, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne določbe navedenega odloka. Toženec je kot povzročitelj obremenitev subjekt ravnanja z odpadki in obvezno vključen v sistem ravnanja z odpadki ter so določbe navedenega odloka zanj obvezujoče (3. člen, 2. odstavek 5. člena in 1. odstavek 6. člena odloka). Glede na svojo oddaljenost več kot 100 m od prevozne ceste, si je toženec kot povzročitelj obremenitev dolžan pri izvajalcu (tožeči stranki) priskrbeti ustrezno število plastičnih vrečk (3. odstavek 9. člena odloka) ter vrečke z odpadki pripeljati v času odvoza odpadkov z zbirnega mesta na odjemno mesto najkasneje do 6. ure zjutraj na dan odvoza (1. odstavek 17. člena odloka). Toženec je kot povzročitelj obremenitev dolžan plačevati stroške za ravnanje z odpadki (1. odstavek 38. člena odloka), obveznost plačila teh stroškov pa je nastala že ob dejstvu, da tožeča stranka kot izvajalec opravlja storitve ravnanja z odpadki na območju, na katerem toženec stanuje (1. odstavek 42. člena odloka).

Okoliščina, da toženec ne vozi vrečk z odpadki na odjemno mesto (ob krajevni cesti, približno 360 m stran od toženčevega naslova), glede na doslej povedano toženca ne razbremenjuje obveznosti plačevanja storitev tožeče stranke (stroškov za ravnanje z odpadki). Tožeča stranka glede na toženčevo oddaljenost od prevoznih cest (zaradi odmaknjenosti izvajalec do njega ne more priti, skupno odlagališče pa glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje očitno ni določeno) ni dolžna odvažati odpadkov s toženčevega naslova (2. odstavek 9. člena in 1. odstavek 17. člena odloka). Brez pomena je tudi okoliščina, da med pravdnima strankama ni sklenjena pogodba o odvozu in odlaganju odpadkov (njena sklenitev je sicer obvezna – 2. dostavek 42. člena odloka), saj to ne vpliva na toženčevo obveznost plačevanja vtoževanih stroškov (1. odstavek 42. člena odloka). Nepomembno je tudi, ali je bil toženec seznanjen z odlokom, saj je bil ta objavljen v Uradnem listu RS, št. 19/97 in je začel veljati 15. dan po objavi (19.4.1997). Lastništvo objekta bivanja ni pogoj za nastanek obveznosti plačevanja stroškov za ravnanje z odpadki, saj so zavezanci predvsem uporabniki objektov (2. odstavek 5. člena odloka). Ker je toženec dolžan plačevati vtoževane stroške, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep V pritožbi toženec ne navaja nobenih razlogov, zakaj meni, da izpodbijani sklep ni pravilen, saj se njegove pritožbene navedbe vsebinsko nanašajo na druga vprašanja (oprostitev plačila sodnih taks, možnost odvažanja odpadkov). Zato je mogoče izpodbijani sklep preizkusiti zgolj glede tistih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Toženec ni podpisal pritožbe z dne 5.2.2010, zato je bila njegova pritožba nepopolna, saj je pritožnikov podpis obvezna sestavina pritožbe (335. člen ZPP). Čeprav je sodišče prve stopnje dalo tožencu možnost, da v danem roku dopolni pritožbo s podpisom (kar glede na 336. člen ZPP ni bilo potrebno), toženec ni dopolnil pritožbe v zahtevani smeri. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo toženčevo pritožbo (1. in 3. odstavek 343. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo kot neutemeljeno tudi pritožbo zoper sklep, saj pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso bili podani (2. točka 365. člena ZPP).