Jedro

Dovoljenje za prebivanje se tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Če toženka ugotovi razloge za domnevo, da tujec nima namena delati v skladu s pogodbo in delovnim dovoljenjem, zaradi katerega naj bi mu bilo izdano tudi dovoljenje za prvo prebivanje, to lahko zadošča za ugotovitev, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS, in ni treba, da bi morala biti izkazana tudi kakšna okoliščina v zvezi z dotedanjimi tujčevimi protipravnimi ravnanji po prekrškovnem ali kazenskem pravu.

Tožnik uveljavlja, da gre za diskriminacijo, pri čemer sodišče predpostavlja, da kot temelj diskriminacije uveljavlja narodnostno pripadnost iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Za to, da bi se dokazno breme prevalilo na toženko, bi v tožbi moral izkazati vsaj domnevo, da je do diskriminacije prišlo, česar pa tožnik ni storil, saj je le pavšalno navedel, da ga toženka diskriminira, ker prihaja iz Kosova.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana na podlagi 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/11, p. 57/11; v nadaljevanju ZTuj-2) odločila, da se prošnja za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje A.A., roj. ..., državljana Kosova, zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je A.A. dne 22. 5. 2013 pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v U. vložil prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela v skladu z določbo 37. člena ZTuj-2. Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja v Republiki Sloveniji in zaradi sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj je upravni organ dne 21. 6. 2013 v skladu z 89. členom ZTuj-2 in 33. členom ZUP zaprosil Veleposlaništvo Republike Slovenije v U., da s tujcem opravijo zaslišanje in sestavijo zapisnik. Dne 26. 7. 2013 ob 11.20 uri je bilo v prostorih Veleposlaništva opravljeno zaslišanje in sestavljen je bil zapisnik. A.A. je na zapisnik izjavil, da potuje v Ž. v Sloveniji in njegov namen je delo. Povedal je, da namerava ostati tri ali štiri mesece, odvisno od dela. Ko so ga vprašali, kako se imenuje podjetje, kjer bo zaposlen, je rekel, da ne ve na pamet. Na vprašanja, ali mu je kdo svetoval ter pomagal pri pridobitvi delovnega dovoljenja, je izjavil, da mu je pri urejanju veliko stvari pomagal B.B. Za urejanje dokumentacije je plačal 1200 EUR, v Sloveniji, ko bo začel delati, mu bo to vrnil. Ko so ga vprašali, če pozna osebo C.C., je povedal, da je to njegov stric, da mu ni nič urejal in ne ve, da bi bil stric kakor koli povezan s tem podjetjem, kjer bo delal. Pove še, da je lastnik podjetja B.B. Ko ga vprašajo, kakšno funkcijo ima B.B. v podjetju in kakšen je njegov delež v podjetju, izjavi, da je on direktor, misli, da je on 100% lastnik. Nikoli še ni slišal za ime Č.Č. Nadalje je bil vprašan, če je že slišal za ime D.D. in je povedal, da so od nje najeli prostore, kjer bodo imeli podjetje. A.A. tudi ne ve, kdo mu bo plačeval davke in socialne prispevke. V zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na delovno dovoljenje, za kakšno obdobje mu je izdano delovno dovoljenje, je povedal, da ne ve na pamet. Tudi na vprašanja, ki se nanašajo na njegovo pogodbo o zaposlitvi, ali je podpisal pogodbo o zaposlitvi, za kakšno časovno obdobje je sklenil pogodbo o zaposlitvi, koliko dopusta mu pripada po pogodbi, kdaj naj bi po pogodbi nastopil z delom in opravljanje katerih del ima dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi, ni vedel odgovoriti in je trdil, da ni podpisal nobene pogodbe o zaposlitvi. Organ se sklicuje na 2. odstavek 31. člena ZTuj-2, 33. in 37. člen ZTuj-2 ter 55. členu ZTuj-2. V nadaljevanju odločbe se tožena stranka sklicuje na peto alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da, se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Iz uradne evidence AJPES-a je razvidno, da je Č.Č. 49% lastnik podjetja E. d.o.o. in B.B. je 51 % lastnik podjetja. Prokurist podjetja je D.D. in prokurist je Č.Č. Direktorja podjetja sta C.C. in B.B. Podjetje je bilo vpisano v sodni register dne 11.05.2012. Naslov podjetja je ..., Z. Iz delovnega dovoljenja A.A. je razvidno, da je delovno dovoljenje izdano za obdobje 06.05.2013 do 05.05.2014 za delovno mesto peka. Po priloženi pogodbi o zaposlitvi je razvidno, da je njegova osnovna plača 783,66 EUR bruto. Pogodba je sklenjena za delovno mesto pek in je sklenjena od 6.5.2013 do 5.5.2014. A.A. po pogodbi o zaposlitvi pripada 24 dni letnega dopusta in iz pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da jo je tujec lastnoročno podpisal v Z. dne 29.4.2013. Pogodba je podpisana tudi s strani prokurista D.D. Tujec ne ve, kako se imenuje podjetje, kjer bo po prihodu v Republiko Slovenijo zaposlen. A.A. ne pozna pravic in obveznosti, ki mu bodo v Republiki Sloveniji pripadale po pogodbi o zaposlitvi. Ne ve, kdo mu bo plačeval davke in prispevke. Ne ve, za kakšno časovno obdobje mu je bilo izdano delovno dovoljenje. Prav tako mu ni znano nič o lastništvu in podjetju, za katerega bo delal. Glede na nasprotujoče si izjave tujca in predložena dokazila ter podatkov iz uradnih evidenc je bilo ugotovljeno, da obstaja sum, da tujec ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj je upravni organ odločil, da se prošnja prosilca za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi pete alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrne.

V tožbi tožnik predlaga zaslišanje tožnika in pravi, da je bila z odločbo tožene stranke tožniku kršena pravica prebivati v RS iz razloga zaposlitve ali dela skladno z 37. členom ZTuj-2, zaradi česar odločbo tožene stranke izpodbija v celoti. Tožena stranka je do zaključka prišla zgolj zaradi nevednosti tožnika. Ni sporno, da tožnik na zaslišanju ni znal navesti imena podjetja delodajalca, v katerem bo zaposlen ter da je imel težave pri opredelitvi lastniške in vodstvene strukture podjetja, vendar sklepanje tožene stranke, da se zaradi opisane nevednosti, tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, ne vzdrži kritične presoje. Tožniku je predmetno delo priskrbel njegov stric C.C., ki je tudi njegov pooblaščenec in je uredil celotno dokumentacijo. Za B.B. je tožnik pravilno navedel, da je lastnik in direktor podjetja, v katerem bo zaposlen. Zmotil se je le v višini poslovnega deleža, ki je v lasti B.B. Ravno tako mu je bilo poznano ime D.D., za katero ni vedel, da je prokuristka podjetja E. d.o.o., kar je navsezadnje razumljivo, ker tožniku pojem prokurist ni poznan. Tožnik na tem mestu tudi poudarja, da si imena podjetja ni zapomnil zato, ker gre za opisno ime v slovenskem jeziku, tujem jeziku za tožnika. Nadalje je potrebno izpostaviti, da poznavanje lastniške in vodstvene strukture delodajalca ni v nikakršni relevantni zvezi s presojanjem možnosti, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Povsem utemeljeno lahko pričakujemo, da velika večina delavcev, zaposlenih na delovnih mestih, za katere je zahtevana stopnja izobrazbe osnovna šola, v Republiki Sloveniji, ne bi znala navesti točne lastniške strukture podjetja, v katerem so zaposleni, enako utemeljeno je pričakovati, da ne bi razlikovali med pojmi direktor in prokurist, ali našteti in opredeliti pravic in obveznosti, ki jim v skladu s slovensko zakonodajo pripadajo na podlagi sklenjenega delovnega razmerja. Povsem iluzorno je pričakovati, da bo znal našteti pravice in obveznosti, ki mu bodo pripadale na podlagi tujega prava. Pa tudi, če je res, da bi tožnik vse našteto moral vedeti, to v ničemer ne izkazuje njegovega namena (ne) ravnati v skladu s pravnim redom RS. Za presojanje predmetne tematike je potrebno ugotoviti druga dejstva, kot so morebitna predhodna kaznovanost, spoštovanje pravnega reda matične države, podatki o storjenih prekrških, ipd. Skladno s podatki kazenske evidence Sodnega sveta Kosova ter Ministrstva za notranje zadeve Kosova tožnik ni zabeležen kot obsojena oseba. Navedeno pomeni, da tožnik doslej kaznivih ravnanj v svoji državi ni izvrševal, iz česar je mogoče utemeljeno sklepati, da le-teh ne bo izvrševal niti v RS. Odločitev tožeče stranke je lahko temeljila izključno na podlagi nacionalnih predsodkov, ki obstojijo v Republiki Sloveniji o »Kosovarjih«. Gre za pragmatično tipičen primer diskriminacije na podlagi nacionalne pripadnosti. Sklicuje se na 14. člen in 49. člen Ustave. Tožnik ima namreč v RS urejene že vse formalnosti za nastop dela in mu je bilo z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 3.4.2013 izdano dovoljenje za delo pri delodajalcu, ki velja do dne 14.4.2014. S tem, ko je tožena stranka napravila napačen sklep o dejanskem stanju v predmetni zadevi in na tem temelju tudi odločila, je tožniku posegla v njegovo ustavno pravico do svobode dela.

Prav tako pa je odločba posegla v tožnikovo ustavno pravico do svobode gibanja, ki jo Ustava ureja v 29. členu. Gola nevednost ne more kazati na to, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS in zaradi nje ni podana niti verjetnost o obstoju razlogov za domnevo, da bo tožnik še kdaj kršil pravne predpise RS. Skladno s teorijo upravnega prava se odločbe ne da preizkusiti, če izdana odločba nima obrazložitve ali bistvenih delov obrazložitve, pa bi jo po zakonu morala imeti (npr. ne gre za ustno odločbo ali odločbo v obliki zaznamka v zadevi) in tako ni mogoče presoditi utemeljenosti izreka odločbe. Odločba tožene stranke sicer formalno vsebuje obrazložitev, vendar dejansko ni obrazložena, v njej tožena stranka namreč zgolj citira zakonske določbe, podatke s portala AJPES in povzema zapisnik zaslišanja tožnika, sestavljen pri veleposlaništvu dne 26.07.2013, v odločbi pa ne navaja, katera dejstva je tožena stranka v postopku sploh sama ugotovila. Tako niso navedeni razlogi, ki opravičujejo domnevo tožene stranke, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj tožena stranka povzema le dejstva iz zapisnika pri veleposlaništvu, ob tem pa pavšalno navaja še zakonske določbe ZTuj-2, nikjer pa ne podaja konkretnih razlogov za odločitev. Nikjer se ne opredeli do dejstva, da je tožnik predložil potrdilo o nekaznovanosti ter zakaj tako potrdilo zanjo ni pomembno pri presoji, ali se bo tožnik ravnal v skladu s pravnim redom RS. Sodišču predlaga, da odločbo spremeni tako, da se prošnji tožeče stranke za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela ugodi. Podrejeno predlaga, da sodišče odločbo razveljavi in se predmetna zadeva vrne v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

V utemeljitvi zahteve za izdajo začasne odredbe pravi, da je tožnikova tožba utemeljena, s tem pa tudi zahtevano sodno varstvo verjetno in je izkazano v tožbi, na katero se tožnik v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Prav tako gre v obravnavanem primeru za trajajoče razmerje z dobo trajanja enega leta. Za toliko časa je bilo namreč tožniku izdano dovoljenje za zaposlitev. Z ugoditvijo začasni odredbi ne bo poseženo v javno korist, saj bo tožnik v Republiki Sloveniji delal in pridobival dohodek, s čemer ne bo predstavljal bremena državi. Izdaja začasne odredbe nedvomno ne more pomeniti posega v javno korist, temveč to korist celo veča, saj bo v delu sanirala očitno diskriminatorno odločitev slovenskega upravnega organa, kar je z vidika javne koristi oz. splošnega interesa vseh državljanov nedvomno celo zaželeno. Prav tako v predmetnem upravnem postopku ni bilo nasprotnih strank, v katerih pravice ali koristi bi bilo z izdajo začasne odredbe mogoče poseči. Tožnik je namreč v RS nameraval delati v pekarni in na tej podlagi pridobivati dohodek za lastno preživljanje in preživljanje svoje družine. Na podlagi nezakonite odločbe tožene stranke mu je bilo to onemogočeno, zaradi nameravanega dela v Sloveniji pa si tudi ni iskal zaposlitve v Republiki Kosovo. Tako je tožnik trenutno brez dohodka, negotov pa je tudi glede svoje prihodnosti. Upoštevaje dolžino sodnih postopkov se kaj lahko zgodi, da, ko bo o tožbi pravnomočno odločeno, delodajalec ne bo potreboval dodatne delovne sile. Ravno tako bo potekla veljavnost dovoljenja za zaposlitev. Tako bo odločitev v njegovo korist lahko le mrtva črka na papirju, ki pa tožniku ne bo omogočila, da bi v obdobju veljavnosti spornega dovoljenja delal in pridobival dohodek. Z začasno odredbo predlaga, da se tožeči stranki izda dovoljenje za začasno prebivanje za obdobje enega leta in da je tožena stranka tožeči stranki v 5 dneh po prejemu te začasne odredbe navedeno dovoljenje po Veleposlaništvu Republike Slovenije v V. dolžna tudi vročiti.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da samo dejstvo, da tujec razpolaga z veljavnim delovnim dovoljenjem za delo, ki ga je pridobil na podlagi zakonsko določenih pogojev, potrdilo o nekaznovanju iz matične države s prevodom v slovenski jezik izdan s strani Sodnega sveta Kosova ter Ministrstva za notranje zadeve Kosova, ki priča o tem, da tujec ni bil (ali je) kaznovan v matični državi, še ne pomeni, da mu pristojni organ (upravna enota) avtomatično izda dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Upravni organ poudarja, da je tujec bil deležen tolmača, ki je prevajal iz slovenskega v albanski jezik. Po končanih vprašanjih so na veleposlaništvu A.A. seznanili z ugotovljenimi dejstvi v postopku in mu še dali možnost, da se na zapisnik opredeli. Upravni organ je mnenja, da tujec, ki prihaja v Republiko Slovenijo zaradi dela, mora poznati vsaj osnovne sestavine pogodbe o zaposlitvi in vedeti za katero podjetje bo delal. Upravni organ upravnemu sodišču pojasnjuje, da v zadnjem času obravnava zelo veliko prošenj prosilcev, ki prihajajo iz Kosova, ki jim je za ustrezno plačilo v Republiki Sloveniji (vse te družbe se nahajajo ravno na naslovu ... v Z.) uredila in ustanovila družbo oseba D.D. Ob tem upravni organ poudarja, da D.D. ustanovi ali proda družbo, da ti tujci v Republiki Sloveniji lažje pridejo do dovoljenja za delo. Ob zaposlitvi tujca, ki ni iz Evropske unije, mora delodajalec načeloma upoštevati trg delovne sile. Prek pristojnega zavoda za zaposlovanje mora preveriti, ali so v evidenci brezposelnih osebe, ki ustrezajo njegovim potrebam in, če so, v tem primeru tujca ne more zaposliti. Tujec pa se lahko v Republiki Sloveniji zaposli brez preverjanja trga dela, če se zaposli v slovenski družbi, katere je večinski lastnik oz. njegov poslovni delež znaša več kot polovico oz. vsaj 51. Tujci lahko pri nas ustanavljajo podjetja le, če imajo osebno delovno dovoljenje, torej po 20 mesecih dela v Sloveniji, temu pa se lahko izognejo, če v Republiki Sloveniji ustanovijo ali kupijo slovensko podjetje, pod pogojem da niso edini zastopniki družbe. Za te družbe se kasneje (pri podaljšanju dovoljenj za začasno prebivanje tujcev) ugotovi, da so bile ustanovljene fiktivno, da dejansko ne poslujejo, da tujci dejansko ne prebivajo v Republiki Sloveniji oz. ne prebivajo v skladu z namenom, zaradi katerega so zaprosili za izdajo dovoljenja ali ne opravljajo dela, zaradi katerega so prišli v Republiko Slovenijo. Za D.D., ki je prokurist v podjetju, A.A. meni, da so od nje najeli poslovne prostore. Iz pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je z D.D. podpisal pogodbo o zaposlitvi, saj sta na pogodbi njen in njegov podpis. Tožeča stranka ne ve, kdaj naj bi nastopila z delom. Tujec trenutno opravlja delo peka v Makedoniji, brez urejenih dokumentov (ilegalno). A.A. je na zapisnik na Veleposlaništvu povedal, da ni podpisal pogodbe, čeprav je razvidno, da so njegovi podpisi na pogodbi o zaposlitvi in na zapisniku Veleposlaništva identični. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da so njegove izjave na zapisnik nejasne in zelo neprepričljive. Upravni organ zavrača očitek tožeče stranke, da je odločitev tožene stranke temeljila na podlagi nacionalnih predsodkov, saj je upravni organ odločal na podlagi predložene dokumentacije v postopku, zapisnika Veleposlaništva, uradnih evidenc in veljavne zakonodaje Republike Slovenije.

V pripravljalni vlogi tožnik pravi, da tožena stranka tudi v svojem odgovoru na tožbo ne poda nobenih relevantnih vsebinskih navedb. Ponovno se sklicuje na nevednost tožeče stranke, čeprav nevednost ne more biti v vsebinski povezavi s sumom o nepodrejanju pravnemu redu Republike Slovenije. Tožeča stranka je v svoji tožbi navedla le, da si imena podjetja E. d.o.o. ni zapomnila, ker gre za opisno ime v tujem jeziku. Glede tega ji prisotnost tolmača ni mogla v ničemer pomagati. Tožena stranka pa ne komentira dejstva, da tožeča stranka trenutno že opravlja poklic peka in je zato dobro kvalificirana za delovno mesto, ki bi ga opravljala v Republiki Sloveniji. Pri tem izrecno izpostavi D.D. in ji očita, da ustanavlja podjetja, ki jih nato v kratkem roku zapre. Tožeča stranka na tem mestu izpostavlja, da takšno navajanje ne sodi v konkretni postopek. Postopek za odločanje o izdaji dovoljenja za prebivanje ni mesto za reševanje problemov slovenske zakonodaje. Tožena stranka bi lahko, če je zaznala določene pomanjkljivosti v veljavni zakonodaji, naslovila predlog za spremembo zakonodaje na Ministrstvo za javno upravo. Nikakor pa ne more veljavnih zakonov uporabljati in celo de facto spreminjati tako, da bodo domnevne pomanjkljivosti zakonodaje, po mnenju tožene stranke, sanirane. Takšno ravnanje je protiustavno in protizakonito. Da se ga tožena stranka poslužuje, je razvidno iz samega odgovora na tožbo, v katerem je zapisala, da na podlagi 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) lahko upravni organ prošnjo za pridobitev dovoljenja za prebivanje zavrne, v kolikor meni, da pri tujcu obstaja utemeljen sum, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije oziroma če utemeljeno sumi, da bo izrabil izdano dovoljenje v nasprotju z namenom, zaradi katerega bi mu bilo to izdano. Utemeljen sum, da bo prosilec izdano dovoljenje izrabil v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano, je tožena stranka dodala sama. Takšne določbe v predmetnem členu ZTuj-2 ni. Nadalje je za konkretni postopek popolnoma nerelevantno tudi ravnanje D.D. Poleg tega ji tožena stranka ne očita ničesar protizakonitega, opisuje le ravnanje, ki je po veljavni zakonodaji dopustno in zakonito. Pa tudi, če bi opisano ravnanje bilo protizakonito, ima Republika Slovenija zadostno število pristojnih organov za pregon kaznivih dejanj in ni potrebno, da tožena stranka vrši nek dodatni nadzor, izven svojih zakonskih pooblastil. Tožena stranka si razlaga svoje pristojnosti v postopkih izdaje dovoljenj za prebivanje razlaga malce preveč ekstenzivno in poskuša v njih reševati probleme, ki nikakor ne spadajo v konkretne postopke in ki tudi ne morejo biti rešeni na takšen način. S svojim ravnanjem tožena stranka krši ustavne in zakonske norme, ki urejajo pristojnost upravnih organov, poleg tega pa tudi krši ustavne pravice prosilcev, v konkretnem primeru ustavno pravico do svobode dela A.A. Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Določilo 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 določa, da se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik je v upravnem postopku vložil prošnjo za izdajo dovoljenja iz razloga zaposlitve ali dela. Zato je tožena stranka imela legitimno podlago za to, da je domnevo o nepodrejanju pravnemu redu Slovenije vezala izključno na izvrševanje namena predmetnega upravnega dovoljenja v tem smislu, da je zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj za delo, ki ga je izpostavila v predzadnjem odstavku obrazložitve izpodbijane odločne, tožnika zaslišala prek Veleposlaništva Republike Slovenije v V. izključno v zvezi z tožnikovim poznavanjem okoliščin glede predvidenega dela in pogodbe o delu. Če namreč tožena stranka ugotovi razloge za domnevo, da vlagatelj prošnje nima namena delati v skladu s pogodbo in delovnim dovoljenjem, zaradi katerega naj bi mu bilo izdano tudi dovoljenje za prvo prebivanje, to lahko zadošča za ugotovitev, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije in ni treba, da mora biti za nepodrejanje pravnemu redu izkazana tudi kakšna okoliščina v zvezi z dotedanjimi tožnikovimi protipravnimi ravnanji po prekrškovnem ali kazenskem pravu.

Tožnika sicer ščiti tudi pravica, da mu je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto v Sloveniji (3. odstavek 49. člena Ustave), vendar samo v razmerju do drugih tujcev, ki so v bistveno enakem pravnem položaju, ne pa v razmerju do državljanov Slovenije, kajti po 13. členu Ustave imajo tujci v skladu z mednarodnimi pogodbami zagotovljene pravice z ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po Ustavi ali po zakonu samo državljani. Po mednarodnem pravu, ki velja v državah Sveta Evrope, pa države podpisnice Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin suvereno in v skladu z mednarodnimi obveznostmi izvršujejo nadzor nad vstopom, bivanjem in tudi odstranitvijo tujcev iz svojega ozemlja (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Cruz Varas in ostali proti Švedski, 20. 3. 1991). Tožnik se sklicuje tudi na svobodo dela (1. odstavek 49. člena Ustave), vendar izpodbijana odločba ga ne sili k prisilnemu delu, kar sicer varuje navedena določba, če pa tožnik ob tem misli na svobodo do dela in ne na svobodo dela, potem sodišče pripominja, da gre za programsko normo, ki ni iztožljiva niti za državljane Republike Slovenije. Nadalje se tožnik sklicuje na pravico do svobode gibanja in ob tem navaja 29. člen Ustave, ki pa ne ureja svobode gibanja, ampak pravna jamstva v kazenskem postopku, ki za obravnavani primer niso relevantna. Sodišče predpostavlja, da tožnik misli na svobodo gibanja iz 32. člena Ustave, vendar pa določilo 3. odstavka 32. člena Ustave določa, da se tujcem na podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej, kar je tožena stranka tudi storila na podlagi ZTuj-2. Nadalje tožnik uveljavlja, da gre za diskriminacijo, pri čemer sodišče predpostavlja, da kot temelj diskriminacije tožnik uveljavlja narodnostno pripadnost iz 1. odstavka 14. člena Ustave. Za to, da bi se dokazno breme prevalilo na toženo stranko, da bi ona morala dokazati, da z izpodbijano odločbo ni diskriminirala tožnika na podlagi narodnostne pripadnosti, bi tožnik v tožbi moral izkazati vsaj domnevo, da je do diskriminacije prišlo. Te domneve pa tožnik ni izkazal, saj je pavšalno navedel, da tožena stranka diskriminira tožnika, ker prihaja iz Kosova. Tožena stranka je namreč že v izpodbijani odločbi utemeljila, zakaj je posumila na morebitno zlorabo prošnje za upravno dovoljenje za bivanje in je ta sum dodatno pojasnila še v odgovoru na tožbo, kjer je opisala dogajanje s prijavami gospodarskih družb na naslovu ..., Z., in je v tej smeri tožnika tudi preverjala prek zaslišanja; izpodbijana odločitev pa ima dovolj obsežno, natančno in prepričljivo obrazložitev (v skladu z 25. členom Ustave), zaradi česar sodišče ne vidi domneve o diskriminaciji. Z vidika ustavnih določb je izpodbijana odločba torej zakonita.

Z vidika 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 pa sodišče ugotavlja, da ima sicer tožnik deloma prav, da ni mogoče od delavca, ki naj bi opravljal delo, za katero se zahteva osnovna izobrazba, zahtevati, da pozna lastniško strukturo ter kdo vse so prokuristi podjetja. To bi bila pretirana zahteva. Ker pa v obravnavanem primeru ne gre za enostavno fizično delo, ampak za delovno mesto peka, za kar je potrebna določena kvalifikacija in delovne izkušnje, ni očitno nerazumno, da je tožena stranka štela, da bi tožnik moral vsaj približno poznati ime družbe, kjer bo delal, da bi moral vedeti, ali je pogodbo že podpisal ali ne, podpisal pa jo je 29. 4. 2013; v pogodbi je bila določena tudi plača, pa tožnik tudi o tem ni nič vedel, kar je za peka, ki naj bi trenutno opravljal delo peka v Makedoniji, neverjetno; nadalje je tožnik na zaslišanju povedal, da mu stric ni nič urejal pri pridobitvi dela, med tem ko v tožbi pravi, da mu je ta isti stric predmetno delo priskrbel; pravno upošteven je tudi element, da tožnik ne ve, za koliko časa mu je bilo izdano delovno dovoljenje v Sloveniji, čeprav ga je dobil za dobo 1 leta. V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnik ni ugovarjal, da delo peka v Makedoniji opravlja nezakonito, poleg tega pa ni odvrnil suma glede zlorab uveljavljanja delovnih dovoljenj v organizaciji D.D., saj je to zavrnil z argumentom, da to ne spada v ta postopek. Navedena pojasnitev v odgovoru tožene stranke je relevantna za presojo zakonitosti akta, saj je legitimno tovrstne zlorabe odvračati tudi z neizdajanjem dovoljenj za prvo prebivanje, če tožena stranka oceni, da prosilec ne vlaga prošnje zaradi zaposlitve ali dela. V preostalem delu se sodišče sklicuje na utemeljitev izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Ker je sodišče v prvi točki izreka s sodbo tožbo zavrnilo, po določbi 32. člena ZUS-1 pa lahko izda začasno odredbo za zadržanje izvršitve izpodbijanega akta samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe, pri čemer v predmetni zadevi ni pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, v konkretni zadevi ni izkazana verjetnost, da bi bilo sploh možno z izdajo začasne odredbe preprečiti težko popravljivo škodo. Čeprav to dejstvo samo po sebi zadostuje za zavrnitev začasne odredbe, sodišče pripominja, da težko popravljive škode tožnik niti ni konkretno izkazal, saj v obrazložitvi začasne odredbe utemeljuje, da izdaja začasne odredbe ne bi bila nesorazmerna z javno koristjo, škodo pa najprej povezuje z argumenti o nezakonitosti izpodbijanega akta, kar ni opredelitev težko popravljive škode; edino v zadnjem odstavku na kratko in pavšalno navaja, da bi si z zaposlitvijo omogočil dohodek za lastno preživetje in preživetje družine, na Kosovu pa nima zaposlitve, kar pa po ustaljeni upravno-sodni praksi ne pomeni, da je tožnik zadostil dokaznemu bremenu v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (5. odstavek 32. člena ZUS-1).