Jedro

Odvetnik, ki je ravnal v skladu s strankinim izrecnim navodilom, ni prekršil profesionalne skrbnosti, če je stranko pred tem seznanil s posledicami takšnega postopanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 28.952.930,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo. Kot pravilne sprejema zaključke sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje. Dejanske ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje ocenjuje kot jasne in popolne, dokazno oceno pa kot skrbno, logično in prepričljivo. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedbo priče izven trditvene podlage, je kot neutemeljen zavrnilo. Pri tem se je oprlo na vsebino prvega odstavka 239. člena ZPP. Ocenjuje tudi, da je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo stransko intervencijo.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče priči Hribarju dovolilo, da je izpovedal o vsebini, ki je ni navajala nobena od strank niti stranski intervenient, in nanjo oprlo svojo odločitev. Nadalje navaja, da je treba odvetnikovo skrbnost presojati po standardu dobrega strokovnjaka. Sodišče bi pri tem moralo upoštevati, da je tožnik pravni laik. V konkretnem primeru bi moral odvetnik poleg zahteve na izročitev vozila alternativno ali subsidiarno postaviti tudi zahtevek na vračilo preveč plačane kupnine. Postavitev ustreznega zahtevka je odvetnikovo delo. Odvetnik je dolžan stranko opozoriti na vse možnosti in pravice ter s tem na vsebino ustreznega zahtevka. Vrednost, ki je bila podlaga za kasneje postavljen denarni zahtevek, je bila odvetniku znana vsaj že s prejemom odgovora na tožbo. Do tega dejstva se sodišči nista opredelili. Ker je sodišče v celoti sledilo izpovedbam priče A. in intervenienta B., negiralo pa tožnikovo izpoved, je ravnalo v nasprotju z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Nekritično je sledilo izpovedbam odvetnikov, čeprav je tožnik opozarjal na nedoslednosti oziroma pomanjkanje objektivnih dokazov (npr. kršitev načela pisnosti). Sodišče zmotno loči odgovornost vpletenih odvetnikov. V tožbi sta navedena in podpisana oba kot pooblaščenca, zato se domneva, da sta oba malomarno svetovala in nepravilno oziroma nepopolno sestavila tožbeni zahtevek. Odgovornosti odvetnika B. sodišče ni presojalo z vidika standarda dobrega strokovnjaka. Upoštevati bi moralo, da mu je bila sodba višjega sodišča po besedah intervenienta in priče poslana z navadno pošiljko. Tega rizika pa ne more nositi tožnik. Materialnopravno zmotno je njegovo odgovornost presodilo z vidika vložitve očitno neutemeljene ustavne pritožbe, ki je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter poklicno odvetniško etiko, tožniku pa je s tem nastala dodatna škoda.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi tožnik vtožuje odškodninsko odgovornost odvetnikov A. in B. iz zastopanja v pravdnem postopku. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih ugotovitvah sodišča prve stopnje: - Odvetnika sta imela kljub skupnemu žigu vsak svoje poslovanje in vsak svoje stranke. Odvetnik A. je tožnika zastopal od 1. 7. 1995, B. pa od 29. 10. 2002. - Tožnik je po odvetniku A. 31. 7. 1995 vložil tožbo za izročitev vozila s trditvijo, da mu je prodajalec dobavil drug (slabši oziroma cenejši) model vozila. Tožbo je dne 10. 5. 2002 spremenil tako, da je namesto izročitve vozila zahteval odškodnino. Tak tožbeni zahtevek je bil s sodbo dne 9. 7. 2002 zaradi absolutnega zastaranja zavrnjen. Odvetnik A. je pri vložitvi tožbe ravnal po tožnikovih navodilih: tožnik je izrecno vztrajal pri tožbenem zahtevku za izročitev vozila, kljub odvetnikovim opozorilom in predlogom za postavitev denarnega zahtevka.

- Po odvetniku B. je tožnik vložil neuspešno pritožbo, revizija ni bila vložena, ustavna pritožba pa je bila zavržena. Odvetnik B. je tožnika obvestil o pričakovani neuspešnosti pravnih sredstev in do kdaj za vložitev revizije potrebuje novo pooblastilo. Ustavno pritožbo je vložil zaradi tožnikovega izrecnega vztrajanja.

7. Revizijski ugovor, da bi sodišče moralo odgovornost obeh odvetnikov obravnavati skupaj, je v nasprotju dejanskimi ugotovitvami sodišča in tožnikovimi siceršnjimi navedbami, iz katerih izhaja, da sta odvetnika tožnika zastopala vsak v svoji fazi postopka.

8. Gre za odškodninsko odgovornost iz mandatnega razmerja. Mandatar mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (prvi odstavek 751. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Če je mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, ga mora na to opozoriti in zahtevati nova navodila (drugi odstavek 751. člena ZOR). Protipravnost mandatarjevega ravnanja je podana, če je kršil pravila stroke in ravnal v nasprotju s prevzetimi pogodbenimi obveznostmi(1). Ker gre za odvetnika, ga pri izvrševanju naročila, ki je po svoji naravi obligacija prizadevanja, veže profesionalna skrbnost. 9. Sodbi nižjih sodišč temeljita na dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je odvetnik A. tožbeni zahtevek oblikoval na izrecno zahtevo tožnika, odvetnik B. pa je na izrecno tožnikovo zahtevo vložil ustavno pritožbo. Revizija ni bila vložena, ker kljub pravočasnemu obvestilu in navodilom tožnik odvetnika ni pooblastil za njeno vložitev. Ob takem dejanskem stanju tožnik v reviziji ne more uspeti s trditvami o kršitvi odvetniške profesionalne skrbnosti. Odvetnik, ki je ravnal v skladu s strankinim izrecnim navodilom, namreč te skrbnosti ni prekršil, če je stranko pred tem seznanil s posledicami takšnega postopanja. Sodišče je v danem primeru ugotovilo, da sta oba odvetnika to obveznost izpolnila. Ne drži, da sodišče ravnanja odvetnika B. ni presojalo z vidika standarda dobrega strokovnjaka. Ta presoja je vsebovana v ugotovljenih pravnoodločilnih dejstvih in posledičnem materialnopravnem zaključku o neobstoju vtoževane odškodninske odgovornosti.

10. Skladno z določbo prvega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je predmet revizijskega izpodbijanja pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji. Revizijski očitek, da je sodišče priči dovolilo izpovedbo o nezatrjevanih dejstvih, ki je naperjen zoper sodbo sodišča prve stopnje in je po svoji vsebini le ponovitev pritožbenega ugovora zoper to sodbo, ne izpodbija pa sodbe sodišča druge stopnje v tem delu, je zato revizijsko neupošteven. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do pritožbenega ugovora o tem, da je bila odvetniku A. razlika v ceni vozil znana že od toženčevega odgovora na tožbo. Sodišče se je dolžno izrecno opredeliti le do pravnoodločilnih navedb in dokazov. Glede na to, da odločitev sodišča v tej zadevi temelji na ugotovitvi, da je odvetnik A. tožbeni zahtevek na izročitev vozila oblikoval na izrecno zahtevo tožnika, navedena trditev nima lastnosti pravnoodločilnega dejstva.

11. Revizijsko neupoštevne so tudi navedbe o načinu pošiljanja pritožbene sodbe in o neetičnosti vložitve očitno nedovoljene ustavne pritožbe, saj tožnik z njimi izpodbija dejansko ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik obveščen o pogojih za vložitev revizije in da je zahteval vložitev ustavne pritožbe, potem ko ga je odvetnik poučil o njenem pričakovanem neuspehu. Tudi revizijski ugovor, da je sodišče v celoti sledilo izpovedbam priče A. in intervenienta B., negiralo pa tožnikovo izpoved, ter s tem ravnalo v nasprotju z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pomeni nedovoljen poskus izpodbijanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijske trditve o pomanjkanju objektivnih dokazov oziroma o kršitvi načela pisnosti pa so v nasprotju z načelom proste dokazne ocene, uveljavljenem v 8. členu ZPP.

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Tožnik je v reviziji uveljavljal povrnitev revizijskih stroškov. Ker z revizijo ni uspel, mora sam kriti svoje revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ta odločitev je zajeta v odločitvi o glavni stvari.

Op. št. (1): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 1099/2008 z dne 15. 3. 2012.