Jedro

V kolikor je cedent odstopil cesionarju zgolj terjatev cessusa, ne pa tudi pogodbene pravice in obveznosti iz prvotne pogodbe med cessusom in cedentom, se z odstopom terjatve ne prenese tudi dogovora o krajevni pristojnosti, sklenjenega med cessusom in cedentom. Dogovor o krajevni pristojnosti namreč ni sestavni del obligacijske pravice, ki se z njo prenese. Poleg tega je potrebno pri cesiji upoštevati, da dolžnik zaradi cesije ne sme biti v slabšem položaju, kot ga je imel na podlagi prvotne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je prvostopno sodišče izreklo za krajevno nepristojno v tej zadevi in odločilo, da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena Temeljnemu sodišču v Mariboru, enota v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki ocenjuje, da je sklep nepravilen. Navaja, da je iz pogodbe št. 1913/89 med podjetjem I. in med podjetjem Š. razvidno (8. člen pogodbe), da je dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Ljubljani. Na podlagi 440. člena ZOR ima tožeča stranka kot prevzemnik napram toženi stranki kot dolžniku enake pravice, kot jih je imel napram njej odstopnik I. To po njenem mnenju pomeni, da je tudi dogovorjena krajevna pristojnost kot sestavni del pogodbe med odstopnikom in dožnikom prešla na novega upnika - tožečo stranko.

Pritožba ni utemeljena.

Iz pogodbe o odkupu terjatev št. 1/91, ki sta jo dne 23.1.1991 sklenili dosedanji upnik, cedent I. in novi upnik tožeča stranka L. kot cesionar je razvidno le, da je tožeča stranka od cedenta odkupila terjatev v višini tolarske protivrednosti 494.843,94 DEM. Iz pogodbe ni razvidno, da se odstopljena terjatev nanaša na kreditno pogodbo pod št. 1913/89, ki jo je imel sklenjeno odstopnik terjatve s pravnim prednikom tretje tožene stranke Š., in da le-ta nastopa v tej pogodbi kot dolžnik, cessus. Cedent je tako odstopil tožeči stranki kot cesionarju zgolj svojo denarno terjatev, ne pa tudi pravic oziroma ostalih dogovorov po sklenjeni kreditni pogodbi št. 1913/89, sklenjene med cedentom in cessusom. Zato ni pravilno stališče tožeče stranke v pritožbi, da je cedent s prenosom terjatve prenesel tudi dogovor o krajevni pristojnosti med njim in cessusom. Tožeča stranka kot prevzemnik sicer ima po 1. odstavku 440. člena ZOR napram dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa proti njemu njegov odstopnik. Vendar pa medsebojni dogovor o pristojnosti med cedentom in cessusom ni sestavni del obligacijske pravice, ki se prenese. Le v primeru, če bi cedent prenesel na tožečo stranko vse pravice in dogovore iz prvotno sklenjene kreditne pogodbe med njim in cessusom, ne pa zgolj samo terjatev, bi bilo tožnikovo stališče pravilno. Poleg tega je potrebno upoštevati, da se pri cesiji varuje predvsem dolžnikov položaj, ki zaradi cesije ne sme biti slabši. Dogovorjena krajevna pristojnost, ki jo uveljavlja tožeča stranka pa predstavlja za dolžnika slabši položaj, saj je zanj ugodnejša splošna krajevna pristojnost oziroma krajevna pristojnost sodišča v Mariboru, enota v Mariboru. Glede na to je pravilna odločitev izpodbijaneg sklepa, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določilo 2. odstavka 48. člena ZPP, torej pravila, ki veljajo za splošno krajevno pristojnost. V tem primeru pa je pristojno Temeljno sodišče v Mariboru, enota v Mariboru, ne pa prvostopno sodišče. Pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po 2. točki 380. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa v celoti potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožeča stranka posebej pritožbenih stroškov ni uveljavljala.