Jedro

V okoliščinah konkretnega primera, ko je bilo tožnici naročeno, na kakšen (varen) način mora odpraviti zastoj kondenzatorja, iz obratovanja stroja ne izhaja neobičajno velika škodna nevarnost in zato v konkretnem primeru sam po sebi ni nevaren. S krivdnim ravnanjem ustvarjena nevarnost ne pomeni, da je stvar že sama po sebi nevarna.

Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno podani vsi elementi odškodninskega delikta: nedopustno oziroma protipravno ravnanje, nastanek škode ter vzročna zveza med ravnanjem in škodo; povzročitelj pa se lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Prvi in glavni element je obstoj nedopustnega ravnanja povzročitelja škode. Tožeča stranka mora zato najprej trditi, nato pa dokazati, v čem naj bi bilo ravnanje delodajalca nedopustno. Na njej je trditveno in dokazno breme glede odločilnega dejstva. Delodajalec je tisti, ki je primarno dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev, v ta namen jim mora zagotoviti varno delovno orodje oziroma stroje, in izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev v delovnem procesu. Varno delovno okolje je delodajalec dolžan zagotoviti z ustreznim delovnimi sredstvi, s katerimi se delavci rokujejo, in delovnim okoljem, tudi z ustreznimi opozorili/navodili, organizacijo dela in nadzorom. Delavec pa je tudi sam dolžan (pri delu z določeno stvarjo) ravnati previdno in skladno z navodili in napotki delodajalca.

Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Če stranka ne ponudi ustrezne trditvene podlage, je kakršnokoli izvajanje dokazov odveč, naj gre za listinske dokaze ali za zaslišanje prič. Dokazi ne morejo nadomestiti trditev, temveč morajo biti trditve podane v postopku pred sodiščem na način, da jih je mogoče upoštevati v okviru trditvene podlage.

Tožnica ni trdila, da bi se delo, ki ga je opravljala škodnega dne, običajno opravljalo na način, kot se ga je lotila tisti dan, in da bi to delodajalec dopuščal. Ni zatrjevala, da bi delodajalec dopuščal, da bi delala pri odprtih drsnih vratih na stroju v času njegovega delovanja brez popolne in pravilne izklopitve stroja. Prav tako ni trdila, da se kaže opustitev dolžnega ravnanja v opustitvi (stalnega) nadzora nad (nepravilnim) rokovanjem s strojem. Glede na tožbene trditve tožnice tako sodišče ni imelo podlage, da bi ugotavljalo dejstva, da naj bi bila stalna praksa delodajalca tožnice, da so delavci delali pri odprtih vratih na delujočem stroju, da delavcev na to nepravilnost delodajalec ni opozarjal in da ni zagotovil stalnega nadzora nad delavci.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke tudi v preostalem delu, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2016 dalje do plačila in - v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15. dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje 41,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 165,00 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 1.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2016 dalje (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek do zahtevanega zneska 5.000,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 5.000,00 EUR od 28. 1. 2015 do 30. 12. 2015 je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo še pravdne stroške v višini 2.486,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka očita kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti. Pritožnica se strinja z določenim ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga v pritožbi izpostavlja, saj izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka, nasprotuje pa ugotovitvi, da naj bi njen zavarovanec, tožničin delodajalec, dopustil, da njegovi zaposleni delajo na strojih ob odprtih varnostnih vratih in posegajo v stroj, med tem, ko ta ni popolnoma izklopljen. Opozarja, da je sodišče preseglo trditveno podlago in to nadgradilo s tem, da je samoiniciativno delodajalcu očitalo, da bi moral zagotoviti stalen nadzor ali da varnostnih vrat ob delujočem stroju ne bi bilo mogoče odpreti. Te ugotovitve tudi nimajo podlage v izvedenih dokazih, saj temeljijo le na izvedenčevem zapisu v mnenju, da je ob ogledu videl, da so bila drsna vrata na stroju, kjer je prišlo do poškodbe, odprta, kar mu je dalo misliti, da je to očitno stalna praksa pri delu na tem stroju. Zaradi neobstoječe trditvene podlage je prvo sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka. Predmet spora niso bile trditve tožnice, da je delodajalec dopuščal, da bi se delalo pri odprtih vratih na stroju, čeprav bi morala biti zaprta, prav tako ne trditev, da bi moral delodajalec tožnico stalno nadzirati, še manj, da so bile te opustitve razlog tožničine poškodbe. Tožnica teh trditev ni podala niti po prejemu izvedenskega mnenja. Vprašanje, kakšno delo je delodajalec dopuščal in ali je izvajal stalni nadzor nad zaposlenimi, ni bilo zastavljeno izvedencu, sicer pa to tudi ne predstavlja strokovnega vprašanja. Sodišče ne more obstoja tega ugotavljati na podlagi izvedenčeve zaznave ob enkratnem ogledu škodnega dogodka, ki mu je dalo misliti, da je očitno stalna praksa, da zaposleni delajo na strojih ob odprtih varnostnih vratih in posegajo v stroj. Ker je izvedenec ugotovil, da vzrok škodnega dogodka ni bila okvara stroja, temveč nepravilno ravnanje tožnice, ki je bilo v nasprotju z navodili za varno delo - poseganje v nevarno območje med gibljive dele stroja med tem, ko stroj ni bil pravilno ustavljen, je zaključek sodišča, da je zavarovanec opustil svoje dolžno ravnanje s tem, da je dopustil, da njegovi zaposleni delajo na strojih ob odprtih vratih in posegajo v stroj, med tem ko ni popolnoma izklopljen, kar bi lahko preprečil tako, da bi imel stalen nadzor ali da varnostnih vrat ne bi bilo mogoče odpreti, dejansko zmoten in zaradi neobstoja trditvene podlage tudi nedopusten. Vzrok dogodka je bilo izključno ravnanje tožnice, ki je bilo v nasprotju z izrecnimi navodili in opozorili. Sicer pa je očitek sodišča, da bi moral delodajalec nad tožničinim delom izvajati stalni nadzor, absurden. Taka situacija bi pripeljala do tega, da bi moral imeti vsak zaposleni ob sebi še enega zaposlenega, ki bi ga stalno nadziral, ali delo opravlja skladno z navodili. Minimalna dolžnost tožnice je bila, da ravna skladno z navodili in opozorili. Tožnica pa se je zavestno odločila, da navodil ne bo upoštevala. Ne glede na navedeno je prenizko ocenjen tudi tožničin soprispevek. Tožnica ni spoštovala navodil, kako odpraviti zastoj, niti opozoril na stroju, in je tako sama povzročila, da je do dogodka prišlo. Neodgovornega ravnanja ni mogoče ovrednotiti le s 30 %. Pritožba izpodbija tudi vzročno zvezo med škodnim dogodkom in poškodbami ter trajanje in obseg telesnih bolečin in nevšečnosti. Sodišče je za ugotavljanje telesnih poškodb imenovalo izvedenca s specializacijo iz plastične in rekonstrukcijske medicine. Toženka je njegovemu mnenju obrazloženo ugovarjala, saj njegove ugotovitve niso podprte z medicinsko dokumentacijo. Zato je predlagala imenovanje novega izvedenca. Ker sodišče zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede strahu in poteka zdravljenja. Izvedeni dokazi ne potrjujejo obstoja strahu, prisoja odškodnine v višini 2.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki je bilo kratko in brez zapletov, pa je previsoka. Pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev. Toženka na koncu še opozarja, da sodišče ni odločilo o celotnem zahtevku, odprt je ostal še del zahtevka, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 3.360,00 EUR za čas od 30. 12. 2015 dalje.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in navaja, da na spornem delovnem stroju pogosto prihaja do okvar pri njegovem delovanju, zaradi česar je tožnica izpostavljena povečanim rizikom nastanka škode. Meni, da je stroj nevarna stvar, delovanje na takšnem stroju pa nevarna dejavnost. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke. Tožnica s posplošenim navajanjem v odgovoru na pritožbo, da gre pri konkretnem stroju za nevarno stvar oziroma da je šlo pri rokovanju z njim za nevarno dejavnost, obširnih razlogov izpodbijane sodbe (v 10. točki), na katerih temelji presoja, da sporni stroj, ki ni bil okvarjen, ne predstavlja nevarne stvari, ne uspe ovreči. V okoliščinah konkretnega primera, ko je bilo tožnici naročeno, na kakšen (varen) način mora odpraviti zastoj kondenzatorja, iz obratovanja stroja ne izhaja neobičajno velika škodna nevarnost in zato v konkretnem primeru sam po sebi ni nevaren. S krivdnim ravnanjem ustvarjena nevarnost ne pomeni, da je stvar že sama po sebi nevarna.1 Sodišče prve stopnje se je zato pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je podana krivdna odgovornost tožničinega delodajalca, to je zavarovanca toženke. Kot je že pojasnilo v izpodbijani sodbi, morajo biti za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka kumulativno podani vsi elementi odškodninskega delikta: nedopustno oziroma protipravno ravnanje, nastanek škode ter vzročna zveza med ravnanjem in škodo; povzročitelj pa se lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Prvi in glavni element je obstoj nedopustnega ravnanja povzročitelja škode. Tožeča stranka mora zato najprej trditi, nato pa dokazati, v čem naj bi bilo ravnanje delodajalca nedopustno. Na njej je trditveno in dokazno breme glede odločilnega dejstva. Delodajalec je tisti, ki je primarno dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev, v ta namen jim mora zagotoviti varno delovno orodje oziroma stroje, in izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev v delovnem procesu. Varno delovno okolje je delodajalec dolžan zagotoviti z ustreznim delovnimi sredstvi, s katerimi se delavci rokujejo, in delovnim okoljem, tudi z ustreznimi opozorili/navodili, organizacijo dela in nadzorom. Delavec pa je tudi sam dolžan (pri delu z določeno stvarjo) ravnati previdno in skladno z navodili in napotki delodajalca. Med strankama je bilo sporno kako in zakaj je do škodnega dogodka prišlo ter kako je stroj deloval in kako bi moral. Za razjasnitev teh vprašanj je postavilo izvedenca za varstvo pri delu A. A. 6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da se je tožnica poškodovala 27. 1. 2015 na delovnem mestu operaterja na montažni liniji X, ki jo je delodajalec oziroma zavarovanec toženke sam razvil; - stroj te linije je obravnavanega dne deloval pravilno, ni bil okvarjen in ni imel pomanjkljivosti, ustrezal je vsem veljavnim predpisom, bil je opremljen tudi s potrebnimi varovali in z ustreznimi opozorilnimi predpisi; - stroj zaradi varnosti ni bil opremljen s senzorji, senzorji, ki so nameščeni, so izključno namenjeni pravilnemu delovanju postopkov med delovanjem delovnega stroja; - nad delom stroja, kjer je prišlo do poškodbe, so nameščena drsna vrata iz pleksi stekla; na vseh vratih na stroju so nameščeni opozorilni napisi, da se med obratovanjem ne sme odpirati vrat zaradi nevarnosti stiska; - stroj deluje avtomatsko, nadzoruje pa ga operater, ki z njim opravlja, naloga operaterja namreč je, da zastoje zaradi zataknitve kondenzatorja, kar predstavlja normalen delovni proces tega stroja, odpravi sam; - navodila za opravo zastoja oziroma za varno delo so bila jasna in ustrezna, v skladu z njimi mora operater stroj ustaviti s tipko za izklop v sili in šele nato odpreti pleksi vrata nad strojem in s pomočjo pincete odstraniti kondenzator; - stroj obratuje tudi ob odprtih pleksi drsnih vratih, ki morajo biti med obratovanjem ves čas zaprta in se jih lahko odpre šele takrat, ko se stroj popolnoma ustavi s tipko za izklop v sili; - poseg v stroj brez predhodne ustavitve ni dopusten in je prepovedan; - tožnica, ki je opravljala delo operaterja z večletnimi izkušnjami, je bila z navodili za odpravo zataknitve kondenzatorja seznanjena in so ji bila poznana, ustrezno je bila tudi poučena o varnem in pravilnem načinu dela; - tožnica stroja ni pravilno zaustavila s pritiskom na tipko za izklop v sili, ampak je odprla vrata ter z roko brez uporabe pincete posegla v delujoč stroj; - vzrok nezgode je bilo nepravilno ravnanje tožnice, ki je bilo v nasprotju z navodili za varno delo ter njeno poseganje v nevarno območje, ko stroj ni bil (pravilno) ustavljen.

7. Izpodbijana odločitev o opustitvi dolžnega ravnanja delodajalca glede varnosti delovnega okolja, temelji na oceni izvedenca A. A., da se takšno delo, kot ga je opravljala tožnica škodnega dne, očitno ves čas dopušča oziroma da je pri delu stalna praksa rokovanja s strojem takšna, kot je to storila tožnica tega dne in da bi se lahko zato dalo tak način dela preprečiti na način, da varnostnih vrat iz pleksi stekla ob delujočem stroju ne bi bilo mogoče odpreti ali tako, da bi imel delodajalec stalen nadzor na delom. Sodišče prve stopnje je opustitev dolžnega ravnanja delodajalca utemeljilo s tem, da delodajalec, ki dopušča in tolerira nevarne prakse poseganja v delujoči stroj ter neustrezno nadzoruje upoštevanje pravil in navodil s strani delavcev, krivdno odškodninsko odgovarja. Ker tožnica ni pravilno zaustavila stroja s tipko za izklop v sili, saj so posegi vanj dovoljeni le ob izklopljenem stroju in s pinceto, je njeno nepravilno ravnanje v nasprotju z navodili za varno delo štelo kot njen soprispevek k nastanku škode v obsegu 30 %.

8. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, v čem naj bi se kazala delodajalčeva opustitev dolžnega ravnanja, prekoračilo trditveno podlago. Trditvena podlaga je namreč okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Če stranka ne ponudi ustrezne trditvene podlage, je kakršnokoli izvajanje dokazov odveč, naj gre za listinske dokaze ali za zaslišanje prič. Dokazi ne morejo nadomestiti trditev, temveč morajo biti trditve podane v postopku pred sodiščem na način, da jih je mogoče upoštevati v okviru trditvene podlage.

9. Tožnica je v okviru svoje trditvene podlage očitke delodajalcu gradila na trditvah, da bi moral zavarovanec toženke zagotoviti boljši stroj, da stroj ni imel zaščite, da je bil pokvarjen in da je do dogodka prišlo iz razloga nedelovanja senzorjev. Ti očitki so bili, kot je razvidno iz povzetega in neizpodbijanega dejanskega stanja, ovrženi. Tožnica pa ni trdila, da bi se delo, ki ga je opravljala škodnega dne, običajno opravljalo na način, kot se ga je lotila tisti dan, in da bi to delodajalec dopuščal. Ni zatrjevala, da bi delodajalec dopuščal, da bi delala pri odprtih drsnih vratih na stroju v času njegovega delovanja brez popolne in pravilne izklopitve stroja. Prav tako ni trdila, da se kaže opustitev dolžnega ravnanja v opustitvi (stalnega) nadzora nad (nepravilnim) rokovanjem s strojem. Teh trditev tožnica ni podala niti po prejemu izvedenskega mnenja. Glede na tožbene trditve tožnice tako sodišče ni imelo podlage, da bi ugotavljalo dejstva, da naj bi bila stalna praksa delodajalca tožnice, da so delavci delali pri odprtih vratih na delujočem stroju, da delavcev na to nepravilnost delodajalec ni opozarjal in da ni zagotovil stalnega nadzora nad delavci. Trditev v smeri dopuščanja poseganja delavca v obratujoč stroj ob odprtih vratih brez ustavitve stroja s tipko za zasilni izklop in opuščanja nadzora nad njihovim delom, ni bilo. Tudi izvedencu ni bilo zastavljeno vprašanje, kakšno delo je delodajalec dopuščal in ali je izvajala nadzor nad zaposlenimi. Toženka tudi pravilno opozarja, da je šlo pri tej podani oceni oziroma ugotovitvi izvedenca za zaznavo (oz. ugibanje), ki je temeljila na njegovem enkratnem ogledu stroja, ob tožničinem prikazovanju, kako je škodnega dne ob dogodku upravljala s strojem. Ugotovitve izvedenca, ki ne morejo nadomestiti neobstoječe oziroma pomanjkljive trditvene podlage, tako ne morejo biti podlaga odločitve.

10. Ker je sodišče prve stopnje oprlo sodbo prav na dejstva, ki niso imela podlage v tožničini trditveni podlagi, je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (in sicer je kršilo 7. in 212. člen ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago, ko je odločilo, da je tožnica dokazala opustitev dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, saj dejstev, ki bi to utemeljevali, ni zatrjevala. Glede na pravočasno podane trditve in (preostala) ugotovljena dejstva iz katerih izhaja, da je bil stroj brezhiben in ustrezen, da po izvedenčevem mnenju vzrok škodnega dogodka ni bila okvara stroja, temveč nepravilno ravnanja tožnice, ki je ravnala v nasprotju z navodili za varno delo, saj je odprla vrata in posegla v nevarno območje med gibljive dele stroja medtem, ko stroja ni (pravilno) zaustavila, pa tožbeni zahtevek materialnopravno ni utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke, tožničin delodajalec, krivdno odškodninsko odgovoren, je tako materialnopravno zmotna. Zato je pritožbeno sodišče v okviru pooblastila, ki ga nudi 358. člen ZPP, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je bilo treba zahtevek zavrniti že zato, ker ni podana ena izmed predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih očitkov, ki se nanašajo tudi na soprispevek oškodovanke ter obseg škode in odmero odškodnine zanjo, ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Stranka lahko v 15 dneh od prejema sodbe predlaga izdajo dopolnilne sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP), če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo. Drži, da sodišče v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o vseh zakonskih zamudnih obresti (so pa o tem razlogi v obrazložitvi sodbe), a toženka izdaje dopolnilne sodbe v prekluzivnem 15-dnevnem roku ni predlagala. Z opozorilom v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki jo je vložila 6. 10. 2020, je smiselno podala predlog, pri čemer je iz podatkov spisa razvidno, da je sodbo prejela 7. 9. 2020. Iz navedenega izhaja, da je predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložen po poteku 15 dni od prejema sodbe.

12. Sprememba odločitve o glavni stvari terja spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi izpodbijane sodbe je toženka v pravdi v celoti uspela, zato ji mora tožnica, ki krije sama svoje stroške postopka, povrniti v pravdi nastale potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člen in prvi odstavek 155. člena ZPP). V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da ti znašajo 41,22 EUR (iz naslova pričnin), drugih priglašenih stroškov (poštnine) pa toženka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala2. Zato je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

13. Ker je toženka uspela s pritožbo, ji mora tožnica povrniti tudi priglašene pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP) za sodno takso za pritožbo v višini 165,00 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Glej odločbo VS RS II Ips 362/2017 in druge. 2 Zneski poštnine iz sodno priporočenih pošiljk niso razvidni, kot zmotno meni toženka, pritožbena navedba, da bi lahko sodišče na podlagi javno objavljenega cenika priporočenih sodnih pošiljk samo ugotovilo znesek poštnin, pa je presplošen.